S katerekoli strani se napotite v Zasavje, vas v daljavi pozdravi Kum (1220 m) z značilno podobo hriba z dvema vrhoma. Na njegovi severni strani se iz globoke soteske Save pride po strminah na planotasti svet, ki je zaradi zanimivega reliefa zavarovan kot Krajinski park Kum. Odlikuje se z mogočnimi gozdovi, suhimi in polsuhimi travišči in bogatimi vodnimi izviri. Za ljudi iz Zasavja je to Zasavski, za Dolenjce Dolenjski Triglav. Planinski dom na Kumu stoji na južni strani, tik pod vrhom Kuma.
Od tod se vidi pol Slovenije: od Triglava, prek Snežnika do Gorjancev in na drugi strani od sotelskega hribovja, Pohorja, Savinjskih do Kamniških Alp. Na drugem vrhu je stala cerkvica sv. Jošta, ki se je leta 1961 umaknila RTV-oddajniku. Pod cerkvijo je bila na manjši ravnini romarska hiša, ki je 8. novembra 1948 pogorela. Ostali sta le kapela in pokrita prižnica.
Nekdaj so tej gori zaradi dveh božjepotnih cerkva rekli kar Sveti Kum.
Kum s cerkvijo sv. Neže obiskujejo romarji vsako leto na kumsko nedeljo. To je prva nedelja po sv. Jerneju oziroma zadnja nedelja v avgustu. Dokumenti pričajo, da je bilo že davnega leta 1903 moč prenočiti v mežnariji na Kumu.
Tudi Valvasor je nekoč poromal na Kum: »V tistem času potuje tja več tisoč ljudi s Kranjskega, Štajerskega, Koroškega, Hrvaškega in drugih krajev. Mnogo župnij prihaja sem v procesiji s svojimi zastavami. Pri takem velikem shodu omenjenega dne, 29. avgusta 1688, sem bil prisoten tudi sam. Tedaj so cenili število prisotnih na petdeset tisoč romarjev. Štirideset tisoč jih je bilo pri spovedi in pri obhajilu in ta velika množica je povzročila, da so potočili tistega dne 140 veder vina.« Poročal je tudi o številnih čudežih in uslišanjih, ki so se zgodila na Kumu. Ena od zaobljubljenih procesij je bila iz Kostanjevice na Krki. O njej pravi kronist avgusta leta 1869 takole: »Zanimivo je bilo videti romarje iz Kostanjevice, kteri vsled stare navade vsako sedmo leto na hrib prihajajo in prinašajo darov za cerkev; med temi težko svečo, ktera tehta 14 liber.« To je bilo v zahvalo, ker so bili rešeni velikih poplav. Tudi danes vsako sedmo leto pridejo verniki iz Kostanjevice in prinesejo darove. Po maši pri kapeli sv. Jošta preoblečejo kip sv. Neže v nova oblačila in jo s procesijo vrnejo na tron v njeni cerkvi.
Zanimive so legende o Neži in Joštu. Prva pravi, da je bila Neža lepa deklica, ki je živela v Kostanjevici na Krki. Ker je tam vsako leto poplavljalo, je začela moliti proti poplavam. Skrivnostni glas jo je ves čas vabil na Kum. Neža ga je poslušala in odšla na Kum. Pridružil se ji je pastir Jošt, ki je bežal pred Turki. Ob poti na Kum sta danes dve kapelici, ki opominjata na Nežo in Jošta, ki so ju neznani storilci usmrtili. Verniki se jima priporočajo za uresničeno in srečno ljubezen.
Po drugi legendi sta na Kumu živela pastirica Neža in gospodar Jošt. Neža je nekega dne pasla krave in eno izgubila. Našla jo je mrtvo, ker je padla v brezno blizu Borovaka. Neža je zajokala, te solze imenujejo solzice svete Neže, saj na tem mestu teče potoček.
V tretji legendi sta Neža in Jošt bila bogataša, ki sta iz Jutrovega potovala pod Kumom. Zajela ju je huda nevihta in sklenila sta se skriti v gozd. Tam so ju zajeli roparji. Čudežno sta jim pobegnila in se skrila v podzemni jami pod Malim Kumom. V zahvalo sta sezidala vsak svojo cerkev.
Poti na Kum je veliko. iz Trbovelj prek Dobovca, po Čebulovi dolini, po Škratovi dolini, po poti iz Radeč, po Martinčičevi poti iz Podkuma, iz Zagorja in Zidanega Mosta. Obstaja tudi Nežina pot iz Sopote, prek Borovaka pri Podkumu in Malega Kuma do vrha Kuma.
Gozdovi in travniki ponujajo zavetje nekaterim zaščitenim rastlinam in številnim živalskim vrstam. Poleg kranjske lilije, avriklja, dišečega volčina in bodike lahko tu najdemo še vrsto zdravilnih rastlin. Med njimi je tudi dišavnica kumina. Po nekaterih navedbah naj bi Kum dobil ime prav po njej.
Besedilo: Stanislava Radunovič, Regijska turistična zveza Kum
Fotografije: arhiv PD KUM Trbovlje
