S težavo bi našli Slovenca, ki zahaja v hribe in ne bi slišal za Slovensko planinsko pot, ki prečeše slovensko gorsko pokrajino od Maribora do Ankarana. Malo pohodnikov pa ve, da je bila Slovenska planinska pot (pred letom 1993 se je imenovala Slovenska planinska transverzala) prva vezna planinska pot v Evropi, ki je poleg dnevnika in žigov na kontrolnih točkah predvidela nagrado v obliki značke za vsakega, ki jo je dokazano prehodil.
Ker pa je pojem planinska pot še bolj splošen od pojma transverzala, se je že sredi prvega desetletja našega tisočletja uveljavila nova beseda obhodnica. Ime spominja na obisk vseh točk na poti, ne glede na to, ali je pot vezna ali točkovna. Obhodnica ima svojega skrbnika, ki je planinsko društvo, turistično društvo, športno društvo, občina ipd. Dokončanje poti je časovno neomejeno, kar pomeni, da lahko pohodnik opravi pot v enem dnevu ali več letih oziroma desetletjih. Definicija obhodnice je bila postavljena na osnovi »lastnosti« Slovenske planinske poti.
Obhodnica (prej transverzala) je vezna, krožna ali točkovna pot, ki izpolnjuje vse spodaj naštete pogoje:
- Imeti mora kontrolne točke (KT), na katerih so nameščeni žigi.
- Vezna obhodnica mora imeti označeno pot med sosednjimi KT, točkovna obhodnica pa mora imeti označene poti od izhodišč do vsake KT.
- Obhodnica mora imeti svoj dnevnik v obliki knjižice, zgibanke ali kartončka.
- Če pohodnik zadosti predpisanim pogojem in odtisne predpisane žige na KT v dnevnik, prejme posebno priznanje (značko, medaljo, pisno priznanje, praktično nagrado ipd.). Za prejem priznanja zadostuje že enkraten obhod. Za vsak nadaljnji obhod prejme praviloma enako ali priznanje višje stopnje.
- Čas in vrstni red obhoda sta praviloma nepomembna, kar pomeni, da lahko pohodnik začne hoditi kadarkoli in kjerkoli: na začetku, na koncu ali na sredini poti.
Obhodnicam, ki zadostijo vsem omenjenim pogojem, pravimo aktivne obhodnice. Če obhodnica ne izpolnjuje več vsaj enega od zgoraj omenjenih pogojev, jo razvrstimo med neaktivne obhodnice, med katerimi so tudi že uradno ukinjene obhodnice. Nekatere neaktivne obhodnice se ponašajo z dobro urejenimi potmi, medtem ko njihov skrbnik obhodniku več ne izda priznanja. Druge obhodnice več nimajo dnevnika, tretje so ostale brez večine žigov na kontrolnih točkah, četrte pa več ne premorejo označenih poti.
Na osnovi ankete so ugotovili, da si motivi za hojo po planinskih obhodnicah sledijo v naslednjem vrstnem redu: ljubezen do narave, zdravstveni motiv, vedoželjnost, socialni motiv, športni motiv, pridobitev priznanja (značke). Priznanje torej ni poglavitni motiv. Motiv je torej hoja v naravi, ne pa sklepno dejanje obhodnice, ki je podelitev priznanja. Ljubitelji hoje sprejemajo obhodnice kot ponudbe, ki jih vabijo in usmerjajo v območja, kraje in točke, ki jih sicer najbrž nikoli ne bi obiskali. S tako hojo udejanjimo vedoželjnost (spoznamo nove kraje, poti, vrhove, izletniške točke, ljudi itn.) in svojo aktivnost razpršimo po celotnem ozemlju naše države ter s tem zmanjšujemo gnečo na določenih območjih in modnih vrhovih, kot so Triglav, Mangart, Grintovec, Golica, Stol, Storžič, Veliki Snežnik, Velika Raduha, Ojstrica, Peca, Nanos, Slavnik, Uršlja gora. Ker večina obhodnic poteka po sredogorju in še nižjih gričih, s hojo po njih podaljšujemo pohodniško sezono praktično na vse leto. Ena od prednosti hoje po obhodnicah je tudi ta, da obhodniku določi pohodniške cilje za dalj časa in obhodnika osvobodi skrbi pri načrtovanju izletov.
Podelitev priznanja je tudi simbolno dejanje, ki ga je mogoče primerjati s priznanji, kolajnami in pokali na različnih športnih tekmovanjih. Na športnih tekmovanjih običajno dobijo priznanja samo prvi trije, na obhodnici pa vsi, če le osvojijo vse obvezne kontrolne točke. Torej, pri obhodnicah so zmagovalci vsi, ki zaključijo pot. Lahko bi rekli, da je hoja po obhodnici tekma s samim seboj. Zato je prav, da navado podeljevanja priznanj, ki je že postala slovenska kulturna tradicija, ohranimo.
Največ podatkov o vseh slovenskih obhodnicah boste našli v knjigi Obhodnice na Slovenskem avtorja Nikole Guida, ki je izšla leta 2021 pri založbi Aostar. Knjiga je najprej vodnik za 88 obhodnic. Z jedrnatim opisom še 41 neaktivnih obhodnic, med katerimi so tudi ukinjene obhodnice, postane knjiga monografija o obhodnicah na Slovenskem. V knjigi so pri vsaki aktivni obhodnici predstavljeni osnovni podatki, kot so datum odprtja, naziv in naslov skrbnika, območje umeščenosti oziroma jedrnat opis trase, vrsta poti (vezna, krožna, točkovna), dolžina v kilometrih, čas obhoda v urah in/ali dneh, število kontrolnih točk (KT), vrsta označbe na poti, zahtevnost poti, vrsta priznanj, način pridobitve priznanj, oblika dnevnika, ali ima obhodnica svoj vodnik in kje je mogoče kupiti tako dnevnik kot vodnik. Priložene so fotografije vseh vrst priznanj (značk, medalj, plaket, diplom …). Če ima obhodnica posebne žige, je prikazan odtis enega od njih. Pri vsaki aktivni obhodnici so navedene novejše planinske in turistične karte, ki pokrivajo njeno območje.
Pri veznih obhodnicah je pri vsaki KT naveden potreben čas hoje od sosednje KT, pri točkastih obhodnicah pa priporočljiv dostop s časom hoje. Dostop do KT zunaj trase obhodnice je velikokrat dodan tudi pri veznih obhodnicah. Zahtevni odseki poti so posebej označeni. KT je predstavljena s točnim naslovom (če gre za naseljen kraj), z nadmorsko višino, koordinatama GPS in lokacijo žiga. Vsi podatki so pridobljeni z obhodom v zadnjih nekaj letih pred izidom knjige, zato so gotovo verodostojnejši kot v obstoječih dnevnikih in vodnikih obhodnic, saj so nekateri od njih stari že več desetletij. Hiter uvid v umeščenost obhodnice v pokrajino omogočajo priloženi zemljevidi z vrisano potjo in KT.
Podatki v knjigi bodo marsikomu v pomoč pri izbiri ustrezne obhodnice. Le-ti tudi omogočajo, da načrtujete izlete po posameznih delih obhodnice glede na svojo fizično pripravljenost. Nekatere obhodnice na trasi nimajo prenočišč. Če jih želite prehoditi v celoti, potrebujete organiziran prevoz ali vsaj prestavljanje dveh vozil. Če omenjenih možnosti nimate, se raje poslužite priporočljivih dostopov do KT, ki so zapisani v knjigi pri večini KT.
Aktivne obhodnice je avtor razvrstil po njihovi umeščenosti v slovenski prostor. Slovenijo je razdelil na šest območij, ki so dobro podprta s planinskimi vodniki, izdanimi pri PZS:
- Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe;
- Idrijsko, Cerkljansko in Škofjeloško hribovje, Kras ter Primorje;
- Osrednjeslovensko regijo;
- Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino;
- Posavsko hribovje in
- Severovzhodno Slovenijo
Obhodnice, ki ležijo v treh ali več območjih, je uvrstil v posebno poglavje z naslovom Vseslovenske obhodnice. Obhodnice, ki pokrivajo dve območji, je dodelil območju, v katerem je večina njihovih KT.
Knjiga je razdeljena na devet poglavij. V poglavju 1 omeni kratko zgodovino nastanka obhodnic, povzame definicijo obhodnice, opiše motive za hojo po obhodnicah, utemelji razdelitev obravnavanih obhodnic, navede vrste priznanj in dnevnikov, povzame pravila pri poimenovanju KT ter razloži, kateri podatki o obhodnicah so predstavljeni in kako. Poglavje 2 je namenjeno vseslovenskim obhodnicam, ki ležijo znotraj treh ali več območij. V poglavju 3 obravnava obhodnice v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah. Poglavje 4 posveti obhodnicam v Idrijskem, Cerkljanskem in Škofjeloškem hribovju, Krasu ter Primorju. V poglavju 5 so navedene obhodnice v Osrednjeslovenski regiji. Poglavje 6 obravnava obhodnice na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini. Za veliko planincev so zanimive obhodnice v Posavskem hribovju, ki jih najdemo v poglavju 7. Na koncu v poglavju 8 opiše aktivne obhodnice v Severovzhodni Sloveniji. Poglavje 9 obravnava neaktivne obhodnice, med katerimi so tudi že ukinjene.
Nikóla Guid: Obhodnice na Slovenskem. Vodnik in monografija. Aostar, Limbuš, 2021, 452 str., trda vezava, 148 x 210 mm, 39,00 EUR, ISBN 978-961-95423-0-9.
Knjiga je še na voljo v treh poslovalnicah Mladinske knjige v Sloveniji.
Besedilo in fotografije: Nikóla Guid
