»Zavedanje o blagodejnem vplivu narave oziroma o njenih pozitivnih učinkih na človeka je čedalje globlje. Številne raziskave obravnavajo psihološko plat vpliva narave na človeka, veliko jih je tudi, ki dokazujejo pozitivne fiziološke vplive narave na človeka, kot so, na primer, zmanjševanje stresa, zniževanje krvnega tlaka in krepitev imunosti organizma. Vse to za zdaj še ni tesno povezano s turizmom – je pa izjemen potencial zanj,« ugotavlja Henna Konu, višja raziskovalka na finskem inštitutu Natural Resources Institute Finland. Njeno področje dela je razvoj turizma v naravi – njegov del pa je tudi tako imenovani »turizem tišine«.
Slovenijo je obiskala aprila v sklopu projekta Destination SMEs, ki se izvaja v okviru evropskega programa Interreg Europe; na borzi Green & Outdoor v Bohinju je predstavila metodologijo, ki so jo razvili na Finskem: razvoja turističnih produktov, ki temeljijo na naravnih danostih, miru in tišini.
Kaj je turizem tišine?
To je turizem, ki nam omogoča, da dejansko doživimo, vpijemo tišino. To ne pomeni, da mora biti tišina popolna, bolj je govor o »zvokih tišine«, ki so najpogosteje povezani z naravo. Poslušanje vetra, šelestenja listov … Kar je izjemno prijetno in sproščajoče. Kako lahko to dosežemo? Najlaže z različnimi aktivnostmi v naravi, pri čemer pa ni poudarek na fizični aktivnosti, temveč na tem, da se poglobimo v občutje tišine. In da jo doživimo ne le okoli sebe, temveč tudi v sebi.
Zunanja in notranja tišina – drugo je pogosto bistveno teže doseči kot prvo … Kako?
Najprej je pomembno, da smo v okolju, v katerem ni zvokov vsakdanjega življenja. Sredi njih se je težko sprostiti in osrediniti. Govorim torej o okolju, ki nam omogoča, da ga ozavestimo – in da ozavestimo sebe: o naravi. Živimo v zelo hektičnem svetu, vse dni preživimo pred zasloni mobilnih telefonov, naš vsakdan je poln motečih elementov. Narava pa je za večino poligon za telesno aktivnost, ki nas odvrača od tega, da bi bili pozorni na to, kar se dogaja okoli nas; bolj smo osredinjeni na vadbo. A najprej moramo to ozavestiti in razviti veščine za sposobnost odklopa. Tako je treba v doživljanje tišine (in v turizem tišine) vključiti aktivnosti, ki nas učijo postati dovzetnejši za dogajanje okoli nas, ki nam spodbudijo čute, ki nam pomagajo k ozaveščanju čuječnosti in umirjanju deročega toka misli. Na primer: bila sem na takšnem tihem izletu, hodili smo, a le kakšen kilometer ali dva, vodnik pa je nam je pokazal, kako prijetno je lahko molčati in biti v tišini. Preden smo začeli hoditi, smo si nadeli namišljeno »kapuco tišine« in hodili v zadostni razdalji drug od drugega, da smo lahko bili sami s seboj, v danem trenutku, ne da bi mislili na kaj drugega. Na tem izletu sem bila kot raziskovalka turizma tišine, a me je obenem zanimala tudi povsem osebna izkušnja z njim. Ugotovila sem, da sem sposobna samo hoditi in ne razmišljati o ničemer drugem – po navadi imam glavo polno različnih misli vsakdana (nasmeh). Hoja brez govorjenja drug z drugim, temveč zgolj pogovor z naravo, poslušanje zvokov, navezovanje stika z naravo.
Kako pa se na tak turizem odziva trg povpraševanja?
Zelo pomembno je, da vemo, koga nagovarjamo. Tišina je lahko za nekatere tudi zelo neprijetna. Neki podjetnik, ki se ukvarja s turizmom tišine v Severni Karelii (regija na vzhodu Finske, kjer so pred leti razvili pilotni projekt turizma tišine, op. p.), je pripovedoval o turistu iz Mehike, ki ga je peljal s snežnimi sanmi v gozd; Mehičan je skoraj doživel napad panike, ker je bilo v gozdu tako zelo tiho, pretiho zanj. Zato so se morali vrniti. Vedeti moraš, komu lahko kaj ponudiš, v katerem letnem času – zima, na primer, je še tišja, brez zvokov. Turizem tišine težko prodaš na primer Fincem, saj smo že tesno povezani z naravo in obkroženi z njo, živimo z njo. Večina gostov, ki prihajajo na ture, ki jih ponuja regija Severna Karelia, so sicer bodisi tujci bodisi taki, ki si želijo izkusiti ali poglobiti doživetje narave in tišine. Številni ljudje niti ne pomislijo, da lahko naravo izkusijo tudi brez fizične aktivnosti v središču doživetja. S tem je čedalje več zanimanja za aktivnosti, o kakršnih govoriva – pa niti (še) ne toliko v turizmu, temveč bolj na ravni vsakdanjega življenja. A tudi v turizmu je to po mojih opažanjih rastoč segment ponudbe in povpraševanja.
Turizem dobrega počutja, h kateremu pravzaprav spada turizem tišine, je že zdaj velik trend, v prihodnje pa naj bi se še krepil …
Ko je govor o turizmu dobrega počutja, še vedno večinoma pomislimo na zmogljivosti oziroma prostore, ki ga omogočajo (terme in podobno, op. p.). A mislim, da je lahko takšen prostor narava sama, saj na toliko ravneh pripomore k boljšemu počutju, tako na mentalni kot fizični ravni. (Ameriško združenje za naravno in gozdno terapijo, Association of Nature and Forest Therapy, poudarja, da ne izobražuje terapevtov, saj je terapevt – gozd. Pri tem izhaja iz japonske filozofije shinrin-yoku, kar v prevodu pomeni gozdna kopel. Op. p.)Turizem dobrega počutja je pogosto tesno povezan s petzvezdičnimi hoteli in pripadajočimi storitvami, a to se počasi spreminja. Na Finskem, recimo, takšnih zmogljivosti niti nimamo – naša največja takšna »zmogljivost« je narava. Tako v ospredju turizma dobrega počutja na Finskem ni klasično razvajanje, temveč osebni cilj nekaj doseči in sprejemanje aktivne vloge pri tem. Mislim, da gre za veliko spremembo v mišljenju; ideja dobrega počutja postaja nekakšna nova oblika luksuza, pri čemer ljudi niti ne zanimajo toliko luksuzne stvari, čedalje bolj jih zanima zdrav slog življenja na vseh ravneh. To je čedalje večji trend in to seveda vpliva tudi na potovalne motive.
Kateri deli sveta pa so najmočnejši v razvoju ponudbe turizma tišine?
Zagotovo Japonska, ki ima že dolgo tradicijo gozdnih kopeli; ureditev območij zanje je podprla tudi država. Tak turizem je hitro rastoč trend v ZDA. A ni veliko turističnih produktov, ki jih tržijo prav kot turizem tišine. Veliko pogosteje so njegovi elementi vključeni v produkte, ki jih tržijo pod drugimi vsebinami ali imeni, čeprav so lahko v ospredju ponudbe. Tudi koncept novega razkošja, recimo, se precej vrti okoli tišine in tega, o čemer sva uvodoma govorili. Ponuja opazovanje zvezdnatega neba, sedenje ob odprtem ognjišču … To so praviloma tudi razmeroma dragi produkti. Na Laponskem, denimo, uspešno ponujajo takšna doživetja narave – za dokaj premožne goste.
Katera ponudba turizma tišine pa je najbolj priljubljena v Severni Karelii?
Najbolj priljubljena, še zlasti med tujci, je vodena smučarska tura (cross-country) od penziona do penziona. Razdalje med penzioni niso velike, deset do petnajst kilometrov, tako da smučarske trase niso dolge, tudi zahtevne ne. Prenočitve so skromne, njihova zgodba pa se vrti okoli lokalnih produktov – trajnost je osrednji element te ponudbe. V nekaterih skupaj pripravljajo večerje, v vseh pa je zelo prijetno vzdušje. Poleg tega vodnik uči goste, kako doživljati naravo, spodbuja jih, da se o tem pogovarjajo z drugimi v skupini, v kateri potujejo (to so seveda manjše skupine, večje takšnega turizma ne omogočajo). Med priljubljenimi doživetji je tudi doživetje tukajšnje kulture – tradicije, na primer z učenjem o tradicionalnem finskem glasbilu, z zgodbami o njem, ki pa so tudi zelo povezane z naravo, z igranjem nanj. Sicer so ture bodisi vodene bodisi samostojne, kot je, recimo, počitnikovanje v značilnih finskih kočah za sproščanje.
Narava se zdi rdeča nit turizma tišine. Ali sploh obstaja še kakšno drugo okolje, ki je tako sproščajoče, kot je narava?
Mislim, da ne. Če greste v kateri koli velnes, na masažo ali kakšen drug tretma, boste najverjetneje obkroženi z glasbo, ki temelji na zvokih narave. Tudi sama med delom v pisarni pogosto poslušam glasbo narave. Na delu imamo tudi virtualno naravno sobo, v kateri lahko izbereš zvoke narave, ki bi jih želel poslušati, s projekcijami narave. Včasih grem tja brat.
V knjigi Narava zdravi in popravi avtorica Florence Williams omenja tudi raziskave, v katerih preverjajo, ali je mogoče enak blagodejen vpliv narave zagotoviti tudi s simulacijami naravnega okolja. Kaj menite o tem?
Če nimaš možnosti, da bi šel v naravo (nasmeh) … Raziskave, ki so jih opravili na našem inštitutu, so pokazale, da je tudi virtualna narava boljša za človekovo psihološko počutje kot navadna delovna okolja. Že petnajst minut v naravi (tudi virtualni) zadošča, da se pokažejo njeni blagodejni učinki.
Bi rekli, da je postala tišina dragocena vrednota – v svetu, ki ne potihne?
Mislim, da je zelo dragocena. Bojim se, da je nekaj, kar bi utegnilo v prihodnosti celo izginiti. K sreči imamo še vedno dovolj območij, kjer vlada tišina. In ljudje praviloma cenijo bolj tisto, česar nimajo. Tako bo tišina najverjetneje čedalje bolj zanimiva tudi prodajno – in tudi v turizmu.
Mateja Gruden
