Potopimo se v reko in odkrivajmo bogate pričevalce preteklosti

Doživljajsko razstavišče o Ljubljanici na Vrhniki

0
1545
Na območju Starih gmajn pri Verdu na Vrhniki so leta 2002 odkrili ostanke lesenega kolesa s pripadajočo osjo.

V Kulturnem centru na Vrhniki so na več kot tisoč kvadratnih metrih septembra odprli novo stalno razstavo Moja Ljubljanica. Na ogled je več kot štiristo izvirnih predmetov iz struge reke Ljubljanice in kolišč na Barju, rdeča nit sodobno zastavljene in dinamične razstave pa je reka: njen podzemni svet, dno, gladina in brežina. Vsak od teh svetov je prikazan na svojstven način: podzemni z zatemnjenim hodnikom, v katerem raziskujemo Ljubljanico pod njeno gladino; dno oziroma strugo simbolizirajo arheološke najdbe, gladino oziroma breg pa predstavlja zgodovina Vrhnike in okolice od srednjega veka do zdajšnjih dni.

Ljubljanica je značilna kraška reka z več izviri južno od Vrhnike in pri Verdu, v katerih pridejo na dan vode iz obsežnega kraškega zaledja. Ker naj bi bilo teh ponikalnic šest, so ljudje začeli reko imenovati tudi reka sedmerih imen. Kraški značaj tukajšnjega območja pomeni sicer tudi osupljivo število jam – na desetine jih je; zazrite se v luknjice na stenskem zemljevidu ob začetku ogleda, ki jih prikazujejo; precej časa bi si bilo treba vzeti, da bi jih vse našteli.

Reliefni prikaz Ljubljanice – preden se »potopimo« vanjo
Posebno mesto ima med izviri Ljubljanice Lintvern. Občasni bruhalnik ali zaganjalka bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir delno ali povsem presahne. O njem je J. V. Valvasor pisal, da bruha zmajeve mladiče, verjetno pa so to bile človeške ribice.

 

 

 

 

 

O kraških posebnostih reke veliko izvemo na začetku ogleda – preden se potopimo pod gladino Ljubljanice … S počasnim potapljanjem v reko spoznavamo še posebnosti območij, kjer teče; slikovitost kraškega sveta je upodobljena na posnetkih ob predvideni poti ogleda, ki se nenehno menjavajo. Medtem lahko tudi preizkusimo naglavni del težke potapljaške opreme nekdanjih časov, ko reka še ni bila zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena in so bili potopi, številni prav zavoljo iskanja arheoloških ostalin v njenih globinah, še dovoljeni.

Bogate arheološke najdbe

Eksponat, ki prikazuje častitljive mere čolna deblaka, odkritega v Ljubljanici

»Struga reke Ljubljanice med Vrhniko in Ljubljano je zaradi številnosti, kakovosti in znanstvene izpovednosti najdb med najpomembnejšimi in hkrati najbolj ogroženimi arheološkimi najdišči v Sloveniji. (…) Struga reke Ljubljanice z bregovi oziroma vodno zemljišče reke Ljubljanice je od izvirov pri Vrhniki in Verdu do Špice v Ljubljani izjemno bogato arheološko najdišče z najdbami, ki segajo od mezolitika skozi vso prazgodovino, rimsko dobo in zgodnji srednji vek vse do vključno novega veka. Pisni viri in ostaline starih lesenih plovil izpričujejo kontinuiteto pomembne rečne plovbe od antike do sodobnega časa, vendar se mitsko izročilo in snovne ostaline nanašajo tudi že na prazgodovinska predkovinska in kovinska obdobja ter opozarjajo na prastare trgovinske stike na velike daljave. Številne votivne najdbe opozarjajo na prisotnost staroselsko-rimskih vodnih kultov, dokazano je čaščenje boginje Aequorne ter bogov Neptuna in Aheloja. Kulturnozgodovinski predmeti iz srednjega in novega veka so dragocena pričevanja o življenju in navadah lokalnega prebivalstva in čolnarjev ter premožnih meščanov in fevdalcev, ki so jim bili namenjeni razkošni izdelki,« so med drugim zapisali avtorji projekta Doživljajsko razstavišče Ljubljanica, Vrhnika. Nosilec projekta je sicer Občina Vrhnika – v partnerstvu z zavodom Muzej in galerije mesta Ljubljane in Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. Razstavišče pa vodi Zavod Ivana Cankarja Vrhnika.

Najstarejše kolo in največji deblak

Pod gladino reke odstiramo plasti, ki jih je v njej naplavljala zgodovina. Arheološke ostaline so razstavljene v vitrinah (večinoma so iz sicer precej obiširnejše zasebne zbirke), od drobnih do večjih predmetov (okrasnih, uporabnih, bojnih), med njimi pa sta tudi najodmevnejši najdbi v Ljubljanici: replika najstarejšega znanega kolesa na svetu, starega okoli 5200 let (od konca novembra je za kratek čas v doživljajskem centru na ogled njegov izvirnik), in čolna deblaka, enega daljših, če ne največjega med znanimi mlajšeželeznodobnimi in rimskimi deblaki, sicer pa eno najdaljših evropskih plovil te vrste na splošno. Do konca rekonstrukcije deblaka bo na Vrhniki na ogled zgolj eksponat, ki nakazuje njegove dimenzije: okoli petnajst metrov dolžine, do 1,31 metra širine in 0,78 metra globine. Ob njem se na steni vrti posnetek zgodbe o njem oziroma o njegovi najdbi in rekonstrukciji.

V že omenjenem dokumentu, ki opisuje projekt, je o deblaku med drugim še zapisano: »Velikost in nosilnost deblaka bi lahko z določenim pridržkom kazali na organiziran rečni transport v izteku pozne prazgodovine. Takrat je na območju Vrhnike stalo naselje keltskega plemena Tavriskov, ki so ga Italiki imenovali Nauportus. Grški geograf in zgodovinar Strabon, ki se je opiral na vire iz druge polovice 2. stoletja in prve polovice 1. stoletja pr. n. št., poroča, da so iz Akvileje vozili blago, torej vse, kar daje morje, vino v sodih in olje, v Navport, od tam pa so ga prevažali po rekah do obdonavskih krajev, od koder so v Italijo izvažali sužnje, živino in kože.«

Živahno dogajanje nad rečno gladino

Marsikaj o življenju na tukajšnjem območju od prazgodovine do zdajšnjih dni izvemo, ko stopimo iz reke – oziroma iz pritličnih prostorov v vrhnje nadstropje; ostajamo v spremstvu številnih najdb in zgodb o zgodovinskem razvoju Ljubljanice in Vrhnike ter njenega širšega območja.

Zgodbe so zapisane tudi na – tleh

Drsimo skozi stoletja … Dokler naposled ne prispemo do preteklosti, ki jo večinoma že bolje poznamo. Do Ivana Cankarja, kajpak, ki je o Vrhniki takole zapisal v povesti Aleš iz Razora leta 1907: »Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bdečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi.« Spoznamo obrti, ki so preživljale tukajšnje družine v začetku 20. stoletja, dokumentarni televizijski posnetki nas povedejo v čas socializma in pokažejo industrijski razcvet Vrhnike v tem času – in precejšnjo škodo, ki jo je ta prizadejal okolju; Ljubljanico je spremenil v reko odpadkov in odplak. A razstava se z okoljskega vidika vendarle optimistično konča: propad velike industrije in večja okoljska skrb sta polagoma sprožila ponovno oživljanje tako reke kot tukajšnjega širšega območja.

Razgibana razstava, ki te posrka vase – v globine reke, njeno bogato zgodovino in življenje, ki se je vrtelo ob njej kakor filmski trak tisočletja …

Besedilo in foto: Mateja Gruden

Projekt obsega prvo fazo širšega in celovitega projekta revitalizacije kulturne in naravne dediščine Vrhnike, katerega temeljni cilji so varovanje, ohranjanje, predstavitev in čim boljša dostopnost do dediščine z dolgoročnimi učinki na družbeni in trajnostni razvoj v lokalnem, nacionalnem in svetovnem okviru ter kakovostna ponudba za prebivalce kraja ter domače in tuje obiskovalce.
Razstavo Moja Ljubljanica si je mogoče ogledati vse dni v tednu, razen ob ponedeljkih, od 10. do 18. ure. Ogledati si jo je mogoče samostojno ali v spremstvu vodnika.
Prejšen članekZa prostovoljno delo nadure in dopust
Naslednji članekSveži paradižnik sredi zime? Nikakor.

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here