Cerkev Svetega Pankracija ima dokaj pestro zgodovino. Ustno izročilo pravi, da so kapelico Sv. Pankraciju na tem mestu postavili že kapucini. Cerkev je bila zgrajena že pred letom 1490, leta 1532 so jo Turki požgali. Prvotna cerkvica bi v času jožefinskih reform skoraj povsem izginila, če se zanjo ne bi zavzeli Nemci.
Pri Nemcih je sv. Pankracij čaščen predvsem zaradi dogodka 12. maja 896. Takrat je cesar Arnuf Koroški zavzel nesti Rim in to pripisal svoji priprošnji k sv. Pankraciju, ki ga je še posebno častil. Pankracij je tudi eden od ledenih svetnikov in priprošnjik za mlade rastline ter cvetje. Kmetje s sosednje avstrijske strani, predvsem pridelovalci grozdja in rdečega vina vrste šilher (Schilher), so se mu priporočali za lepo vreme, za dobro letino, zato je tudi zaščitnik tega vina. Pri sv. Pankraciju so bile v času od sv. Jurija (23. april) do sv. Mihaela (29. september) dvakrat tedensko vremenske maše. Maševal je kaplan z Remšnika. Za plačilo je dobival od Nemcev vinsko zbirko.
Leta 1866 je strela uničila del zvonika, velik del zidovja in orgle. Cerkev so najprej zasilno popravili z deskami, nato pa leta 1882 delno pozidali. Na god sv. Pankracija leta 1898 je tedanji župnik Jurij Žmavc položil in blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev. Dogodka se je udeležilo približno tisoč ljudi obeh narodnosti. Nova cerkev je bila dokončana in blagoslovljena 6. septembra 1910 leta. Zemljišče za to povečano cerkev sta prispevala kmeta Korank in Bučnik.
Konec prejšnjega in v začetku tega stoletja je bila cerkev sv. Pankracija priljubljena izletnika točka, še posebno za izletnike iz avstrijskega Gradca. Iz tega obdobja je v župnišču na Remšniku ohranjena vpisna knjiga, v kateri je tudi nekaj skic tedanje cerkvice. Vpisna knjiga zajema obdobje med letoma 1891 do 1918. Po prvi svetovni vojni so opravili razmejitev in upoštevali katastrsko mejo med kmetoma Korankom na slovenski strani in Bučnikom na avstrijski strani. Tako je meja potekal kar skozi cerkev. Mejo so korigirali v času nove Jugoslavije, tako da je danes po posebnem meddržavnem dogovoru cerkev v celoti na slovenskem ozemlju.
Zanimivost cerkve je prav zvonik, na katerem je od leta 1935 za potrebe turizma urejen razgledni stolp. V času gradnje so vse obiskovalce prosili, naj vsak, ki zmore, prinese kamen in s tem pomaga pri gradnji cerkve.
Po intervenciji avstrijskega ambasadorja v Beogradu je leta 1962 mariborski okraj dovoli, da se cerkev obnovi. Od leta 1962 do 1966 so se na obeh straneh meje zbirala sredstva za obnovo. Tako je 30. maja, na binkoštni ponedeljek, mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik v navzočnosti več tisoč ljudi z obeh strani meje cerkev blagoslovil in jo predal verskemu namenu.
Pri sv. Pankraciju so med letom tradicionalni verski shodi in maše, ki so praviloma dvojezične. Prva je v začetku maja pankraška nedelja, sledi maša na binkoštni ponedeljek, 17. julija je maša na godovni dan sv. Aleša, v sredini avgusta je Marijina nedelja, zadnja v začetku septembra še lepa nedelja.
Z razglednega stolpa lahko občudujemo: na jugu, na slovenski strani najbolj izstopa z gozdovi poraščeno Pohorje, vidi se bližnji Remšnik, proti vzhodu je viden zaselek Brezni vrh, pogled gre naprej proti Kapli ter Duhu na Ostrem vrhu.
Na drugi strani v Avstriji je razgled popolnoma drugačen. Od vzhoda do severovzhoda se razprostira dolina reke Čakove. Na vzhodu so bolj oddaljene Lučane (Leutschach), bolj viden je Arvež (Arnfels). Na vzhodnem predelu poglede zaključujejo panonski hribčki v daljnih prekmurskih in madžarskih ravnicah.
Radelca, kjer leži cerkev sv. Pankracija, je pravo bogastvo doživetij, hkrati zaradi odmaknjenosti od urbanega območja tu najdemo pravo mero spokojnega miru, kamor se vsi radi zatekamo.
Besedilo: Turistično društvo Radlje ob Dravi
