Sredi Osrednjih Slovenskih goric, pokrajine mehkih gričev, poraslih z vinogradi, leži eden najlepših biserov romarskih cerkva na Slovenskem – Sv. Trojica, ki ji pravijo tudi ‘štajerski Bled’. Asociacija na Bled verjetno izhaja od pogleda na belo morje megle, ki se posebno v jesenskih jutrih plazi po nižini nad Trojiškim jezerom, medtem ko je cerkev s svojimi tremi zvoniki že obsijana s soncem in se veličastno dviguje nad pokrajino.
O nastanku cerkve obstaja zanimiva legenda o treh lučkah
Na kraju, ki so mu nekoč rekli Porčki vrh (Purgstalberg), je leta 1631 stala lesena Kapela sv. Duha, ki so jo ljudje radi obiskovali. Zato so se krajani odločili za gradnjo cerkve, za prostor pa izbrali gmajno v grapi, kjer je danes Trojiško jezero. Potem so ponoči na vrhu hriba videvali nenavadna svetlobna znamenja – tri plamene, tri lučke in tudi tri zvezde. Razumeli so jih kot naročilo z nebes, naj na tem mestu sezidajo cerkev v čast Sv. Trojici. Tako so s škofovim dovoljenjem že leta 1640 postavili cerkev, od katere je danes ohranjen samo zvonik (ob glavnem oltarju).
Ker je k Sv. Trojici prihajalo vedno več romarjev, so skrb zanje in za cerkev prevzeli bosonogi avguštinci in leta 1692 zgradili samostan. Sredi 18. stoletja so prvotno cerkev, ki je postala premajhna, povsem prezidali. Dotedanja ladja je postala prezbiterij, ki so mu prizidali novo ladjo s stranskimi kapelami. V cerkev so postavili glavni oltar, šest stranskih oltarjev ter dva nova zvonika na pročelju. Ko je cesar Jožef II. Habsburški prepovedal božje poti, je bil avguštinski red razpuščen, vendar romanja k Sv. Trojici niso prenehala. Romarji so še naprej prihajali – peš, v procesijah, letno jih je bilo sto tisoč in več. Zato so leta 1854 Sv. Trojico prevzeli frančiškani, ki jo upravljajo še danes.
Ni naključje, da je ravno v tem kraju nastalo mogočno romarsko svetišče
Množično so romarji prihajali k Sv. Trojici zaradi čudežev, ki so se tu dogajali. Obstajajo zgodovinski viri in ustna izročila, da so mnogi, ki so se zatekli po pomoč v k Sv. Trojici, čudežno ozdraveli. O tem pričajo tudi številne votivne podobe na stenah samostanskega muzeja. Kot osrednja slovenjegoriška božja pot je Sv. Trojica zaslovela v času ponovnega razcveta katoliške vere v začetku 17. stoletja. Leta 1693 so avguštinci na severni strani ladje prizidali loretsko kapelo. Takratni papež Inocenc XII. je vernikom, ki so jo obiskali za praznik Marijinega rojstva, podelil privilegij popolnega odpustka, in število romarjev se je še povečalo.
Potrebe in navade romarjev so se sčasoma spremenile
Pater Bernard Goličnik, upokojeni župnik in upravitelj župnije Sv. Trojice, pove, da so se načini romanja, a tudi razlogi zanje, sčasoma spreminjali. Romarji k Sv. Trojici še vedno prihajajo, predvsem ob verskih praznikih – na florjanovo, trojiško nedeljo, jesensko kvaternico ter na praznik porcijunkule 2. avgusta. Skozi Sv. Trojico potekata tudi dve mednarodni romarski poti, čezmejna kulturna pot sv. Martina Tourskega in Marijina romarska pot. Obstajajo pa tudi ‘polverska’ romanja, kot jih imenuje p. Bernard. Udeležence zanima kulturna dediščina ali prihajajo sem zaradi miru in lepote, ki ta kraj obkrožata. Nekateri verjamejo, da je hrib, na katerem je zgrajena cerkev, tako posvečen, da ima posebno energijo. Marsikdo se sprehodi okrog Trojiškega jezera po tematski poti s številnimi naravnimi energijskimi točkami. Božjepotništvo in novodobni romarski turizem imata za kraj tudi velik razvojni potencial.
Zakaj obiskati Sv. Trojico v Slovenskih goricah?
Bernard rad izpostavi nekaj presežkov, ki jih ne bomo našli nikjer drugje. Sv. Trojica je ena najimenitnejših cerkva pri nas, ki so posvečene Sv. Trojici, in kot taka edina v Evropi, ki že od zunaj simbolizira božjo troedinost s tremi, 54 metrov visokimi baročnimi zvoniki. Med bogato baročno opremo v cerkvi dominira prezbiterij z glavnim oltarjem s sredine 18. stoletja, ki sodi med tri največje v slovenskih cerkvah. Pred dvajsetimi leti so na kor postavili nove orgle, ki so tretje po velikosti, izdelane v Sloveniji. Imajo kar 54 registrov, dva igralnika in pozitiv na korni ograji ter v prezbiteriju. Vgrajen imajo zvok klopotca, ki se oglasi pri Martinovi maši, tudi zvončke in slavčkovo petje. V loretski kapeli, ki je posnetek Marijine rojstne hiše, je kip loretske Črne Marije z božjim detetom. Posebnost cerkve je tudi kip hudiča v odmaknjeni niši pod korom.
V samostanu sta še bogata knjižnica in muzej, v samostanski kleti pa protokolarno-razstaviščni center.
Sv. Trojica v Slovenskih goricah je s svojo monumentalno arhitekturo, izjemno lego na vrhu hriba in bogato baročno notranjostjo nedvomno vredna ogleda, zato tudi danes, tako kot je v preteklosti, privablja vernike in druge obiskovalce od blizu in daleč. Cerkev je ves dan odprta, prav tako sta javnosti po predhodni prijavi dostopna muzejska zbirka in knjižnica.
Besedilo in fotografije: Nada Holc
