Tale reč je očitno primerna, da se jo naknadno uporabi za različne namene: enkrat je ‘politični šov’, drugič prodajna kampanja, zdaj spet akcija za uvajanje turistične kulture – kar je izvirno tudi bila. V tej obliki je tudi edina lahko ustrezno razumljena, saj so osnovne trditve in izhodišča razdelane v različnih medijih, pojasnjene in nadgrajene, tako šele skupaj učinkujejo tako, kot je bilo mišljeno. Po pravici rečeno, sem imel s tekstovno razdelavo, medijskimi umestitvami, žanrskimi izbirami več kreativnega zadovoljstva kot s sloganom, ki se je pozneje osamosvojil. Je pa res, da je prebojna konica zadela širši sentiment, celota pa sozvenela z vzdušjem združevanja in upanja tistih let.
Danes ni vzdušja za take akcije. V narodih in posameznikih se širi sovraštvo do tujcev in zavzema vse; ker turisti so navsezadnje tudi migranti, njihove množice vplivajo na vsakdanje življenje, ne gre le za gentrifikacijo, ampak tudi s tem povezano razslojevanje. Ihta je v zraku, bes. Nezaupanje raste in bo še raslo z zaostrovanjem med državami in bloki. Predvsem pa: v osemdesetih je sistem še lahko apeliral na skupnost s podmeno, da je osebni vložek pomemben za podobo in dobrobit skupnosti, ker se bo skozi skupnost tudi povrnil. Danes tega ni več. Zdaj sta vložek in izplen individualna.
Zdravko Duša, avtor slogana Slovenija, moja dežela
