Lojze Šoster je bil glavni tajnik Turistične zveze Slovenije v času njenega največjega razcveta. Je še edini iz ‘zlate ekipe’, ki ga lahko tudi danes srečamo na najpomembnejših dogodkih Turistične zveze Slovenije. Ne samo da je na noge postavil številne projekte TZS, ki so aktivni še danes, temveč je gradil temelje slovenskega in ljubljanskega turizma v obliki, kot ga poznamo danes. Je tudi ustanovitelj prvega profesionalnega kongresnega biroja v nekdanji Jugoslaviji, kar pomeni, da je postavljal temelje kongresnega turizma. Je živa enciklopedija jugoslovanskega in slovenskega turizma. »Turistična zveza Slovenije je postavljala na noge slovenski turizem,« je jasen v svoji oceni.
Lojze, vi ste svojo poklicno pot v celoti posvetili turizmu. Leta 1960 ste postali tehnični sekretar Počitniške zveze Slovenije, od takrat pa vse do leta 2002 ste delali v turizmu. Kakšen je bil turizem nekoč in kakšen je danes?
Takrat je bilo seveda popolnoma drugače in tudi Turistična zveza Slovenije je imela povsem drugačno vlogo. Do leta 1957 je šlo predvsem za sindikalni turizem. V tem obdobju se je Jugoslavija odločila, da državo nekoliko odpre in začne razvijati tudi tujski turizem. Takrat je v Jugoslavijo iz Danske pripeljal poln avtobus danskih novinarjev. Prišli so prek Ljubelja, kjer smo jih pričakali. S tajništvom za notranje zadeve smo se dogovorili, da ne bo nikjer nobene policije in nobenega carinika. Takrat je veljalo, da je Jugoslavija za železno zaveso, tujci pa so želeli videti prav to slavno železno zaveso.
Ko je avtobus prispel na Ljubelj, smo vstopili in se ustavili šele v Ljubljani, pred hotelom Slon. Vsi so nas spraševali: »Kje pa je železna zavesa?« Presenečeni so bili, ker je ni bilo. Nato so pot nadaljevali po Jugoslaviji in pisali o njej same presežnike.
Kakšna je bila konkretno vloga Turistične zveze Slovenije?
Turistična zveza Slovenije je bila dolga leta ena najpomembnejših organizacij za razvoj turizma. Profesionalne ekipe turističnih delavcev na TZS-ju so skrbele za razvoj turistične društvene dejavnosti ter uspešno promovirale našo deželo doma in v tujini. Razvijali so informacijsko službo, oblikovali prospekte in drugo propagandno gradivo, razvijali vodniško službo, imenovali turistične predstavnike v pomembnejših evropskih državah, zalagali turistična in diplomatska predstavništva z informacijami ter propagandnim gradivom in pripravljali razvojne programe za posamezna področja.
Nekatera turistična društva so bila začetniki projektov, ki so pozneje prerasli v danes zelo uspešna turistična podjetja: Postojnska jama, Podčetrtek, Lendava, Čateške toplice in mnoga druga.
V času vašega vodenja je število turističnih društev naraslo na rekordnih več kot 500. Že takrat ste se soočali s težavami pri financiranju društev, danes se to le še stopnjuje.
V tistem obdobju je bila turistična taksa osnovni vir financiranja TZS-ja, območnih turističnih zvez in turističnih društev. Proti koncu sedemdesetih let so v gospodarski zbornici spoznali, da je turistična dejavnost pomembna gospodarska panoga, ki bi državi lahko prinesla velike koristi. Pojavila se je ideja, da bi pri gospodarski zbornici ustanovili poseben center za turistično propagando, saj naj bi bila propaganda tako pomembna, da se z njo ne more ukvarjati društvena organizacija, temveč profesionalna služba.
To je bil velik udarec za TZS, ki je s tem izgubila pomemben vir financiranja, saj je šla večina denarja za center za propagando. Podobno se je dogajalo na terenu, kjer so župani začeli ustanavljati lastne turističnoinformacijske pisarne, sredstva turistične takse so preusmerili tja. Prevzeli so programe turističnih društev, ponekod tudi zaposlene. Turistična društva in zveze so tako marsikje postala odveč, številna so prenehala delovati ali ostala le na papirju.
Za morebitna sredstva so morala društva vedno znova dokazovati, da je njihovo delovanje izredno pomembno – da turisti ne prihajajo zaradi hotelov, temveč zaradi naravnih danosti, urejenih krajev, gostoljubnosti ljudi. To pa je dejavnost, ki jo opravlja predvsem turistična zveza s svojimi zvezami in društvi, zato bi jo morali ustrezno financirati. Samo s sodelovanjem vseh dejavnikov v turizmu je mogoče pripraviti programe, ki so pisani na kožo turistom.
Med drugimi je Ljubljanska turistična zveza imela čudovit informacijski center v stavbi Narodni banki Slovenije na Slovenski cesti, kjer smo organizirali sobodajalstvo, vodniško službo in podajali informacije. Zdaj center deluje v okviru MOL-a, ki lahko to financira; takrat so rekli, da nas ne morejo, ker smo turistična zveza.
Na TZS je še vedno živa ideja, da bi del turistične takse namenili tudi TZS-ju, vendar to nikakor ne uspe. Se vam to zdi izvedljivo?
Na vladi sem si vedno prizadeval, da bi bila turistična taksa namenjena tudi delovanju turistične društvene organizacije – v ta namen je bila turistična taksa tudi ustanovljena. Na idejo so najprej prišli gostinci na Bledu, ko so spoznali, da je treba kraj urediti, če želijo razvijati turizem. Del turistične takse so zato namenjali urejanju in olepševanju kraja ter ustvarjanju pogojev, da se bodo turisti dobro počutili. Še vedno verjamem, da bi del turistične takse morali namenjati delovanju turističnih društev in zvez.
Na vašo pobudo je TZS začela izdajati žepne knjižice Turistična misel. Še danes TZS razvija te teme – pravzaprav celoten slovenski turizem. Je TZS po vašem mnenju res dobro postavila temelje slovenskega turizma?
Temeljna predpostavka TZS-ja je bila, da je turizem pomemben za vsako vas in vsak kraj. Prizadevali smo si, da bi povsod, kjer je bilo mogoče, ustanovili turistična društva, četudi bi skrbela le za urejanje okolice. Naše geslo je bilo: turistično društvo v vsak kraj. Zato smo imeli več kot 500 društev.
Na TZS smo se lotevali vsake teme, v kateri smo videli potencial za razvoj turizma. Imeli smo izjemno široko dejavnost, zdaj pa se je vloga TZS-ja precej zožila.
Vedno ste si prizadevali za posebno ministrstvo za turizem. Danes imamo ministrstvo za gospodarstvo, šport in turizem. Se vam zdi to dobra rešitev?
Čudi me, da še nimamo posebnega ministrstva za turizem, saj turizem postaja vedno pomembnejši del našega gospodarstva. Ne nazadnje smo nekoč posebno ministrstvo za turizem že imeli.
Mladinski projekt Turizmu pomaga lastna glava je še vedno živ. Zakaj je vzgoja mladih za turizem tako pomembna?
Ena najpomembnejših nalog TZS-ja je bila vključevanje mladih v razvoj turizma. Zato smo začeli ustanavljati turistične podmladke pri turističnih društvih in na osnovnih šolah. Naš cilj je bil, da mladi v krožkih pod vodstvom mentorjev, ki smo jih usposabljali na seminarjih, raziskujejo svoj kraj in njegove turistične danosti.
Da bi bilo delo še bolj zanimivo, smo organizirali tekmovanje Turizmu pomaga lastna glava. Učenci so raziskovali svoj kraj, spoznavali zaposlitvene možnosti v turizmu in poklice, kot so kuhar, natakar, receptor, vodič, organizator. Želeli smo pokazati, da gre za spoštovane poklice s prihodnostjo.
Zdi se, da je bil turizem nekoč celo bolj v ospredju kot danes.
To so bili začetki, ko smo turizem postavljali na noge. Želeli smo angažirati čim več ljudi, da bi Slovenijo uredili in pripravili na prihod turistov. Imeli smo slogan: Slovenci, pometimo pred svojim pragom – tu se začenja naša dežela.
Pred tem urejanju okolja in narave nismo posvečali veliko pozornosti, vse je bilo zanemarjeno. Rekli smo, da je treba najprej urediti svoj kraj, naučiti ljudi prijaznosti in gostoljubnosti, jih spodbuditi, da bodo z veseljem sprejemali obiskovalce.
In sva že pri projektu Moja dežela – lepa in gostoljubna, ki se danes imenuje Moja dežela – znak gostoljubnosti. Kako nanj gledate danes?
Zdi se mi zelo pametno, da se zdaj osredotočate na gostoljubnost in turistična doživetja. Danes so kraji res urejeni in se zavedajo pomena turizma. Na začetku pa smo želeli spodbuditi župane in turistična društva k urejanju krajev, zato smo zasnovali tekmovanje. Bilo je razdeljeno v več stopenj: najprej so v vsakem kraju ocenjevali vse – od hiš do vrtov. Nato je sledila občinska raven, na koncu je naša komisija izbrala najboljše.
Kdo je bil prvi pobudnik akcije?
Ideja je bila od glavne tajnice Danice Zorko. V Kobaridu ali Bovcu se je dogovorila za prireditev, na kateri so nagradili najlepši kraj. Ljudje so glasovali prek časopisa Ljubljanski dnevnik. Prireditev je postala velik medijski dogodek – in akcija je zaživela.
Več kot deset let ste bili glavni tajnik TZS-ja, nato podpredsednik. Kakšne spomine imate na to obdobje?
Na TZS sem deloval v času predsedovanja dr. Marjana Rožiča, ki je bil izjemen deloholik. Ni mu bilo pomembno, ali je bila sobota, nedelja, praznik – vedno je bil pripravljen iti na teren. Skoraj vsak vikend sva bila na obisku pri turističnih društvih in zvezah po vsej Sloveniji. Organizirali smo sestanke, seminarje, spodbujali ljudi k turizmu. To je bilo zelo intenzivno obdobje, v katerem je nastalo največ turističnih društev. Res smo garali, a je bilo vredno. Oba prejšnja tajnika, tako Danica Zorko kot mag. Vekoslav Sršen, sta odstopila, ker nista zdržala njegovega tempa. Jaz sem se mu prilagodil in skupaj sva ‘rajžala’ po Sloveniji.
Ste pri tem tudi veliko videli in spoznali Slovenijo?
Seveda, od severa do juga in od vzhoda do zahoda. Redko katerega kraja v Sloveniji nisem obiskal.
Kateri je vaš najljubši?
Težko rečem, saj je Slovenija lepa povsod – Gorenjska, Dolenjska, Štajerska, Pomurje … Meni osebno so najgostoljubnejši Pomurci. Vedno te sprejmejo odprtih rok.
Veliko ste sodelovali tudi pri oblikovanju zakonodaje in se zavzemali, da bi TZS dobila ustrezno mesto. Kaj je po vašem mnenju danes glavna vloga TZS?
Imam občutek, da se je TZS usmerila predvsem v vzgojo mladih in projekte, ki jih spodbujajo k turističnim poklicem. Tudi mi smo si želeli pritegniti mlade, zdaj to počnete še bolj aktivno. Kar zadeva Zlato kuhalnico, sem prepričan, da bo vsaj 50 odstotkov otrok postalo bodočih kuharjev, natakarjev ali še kaj več.
Bili ste tudi predsednik Ljubljanske turistične zveze. V času vašega predsedovanja so v Ljubljani zaživeli novoletni sejmi, prireditve na Ljubljanici, ulični sejmi, vožnje s kočijo, ulični gostinski vrtovi, vožnje s splavi … Ste zadovoljni z današnjim turizmom v Ljubljani?
Res smo bili prvi, ki smo začeli novoletno okrasitev Ljubljane – takrat še z žarnicami, pomočenimi v barve. Okraski so viseli na Čopovi, Stritarjevi in drugod po centru. Naredili smo tudi lampijone. Ker TZS ni imela denarja, smo šli od trgovca do trgovca in jih prepričali, naj sodelujejo. Rekli smo jim, da bodo imeli več prometa, če bo ulica lepo urejena – in poslušali so nas.
Organizirali smo tudi izjemno obiskan ulični novoletni sejem – od jutra do večera so bile ulice polne. Nazadnje so Ljubljančani že začeli tarnati, da jih to ovira pri vsakodnevnem življenju, kar lahko slišimo tudi danes.
Ob vsakem sejmu na Gospodarskem razstavišču, ki je bilo takrat zelo živahno, smo v mestu organizirali spremljevalne prireditve, da bi obiskovalce iz drugih krajev pritegnili še v središče.
Kot član mestnega izvršnega sveta, zadolžen za turizem, sem spodbujal gostince, naj pridejo s ponudbo na ulico. Pri hotelih, kot so Slon, Union, Lev, ki so bili včasih zelo na visoki ravni in so se imeli za nekaj posebnega, sem se moral zelo potruditi, da so s svojo ponudbo prišli na pločnik pred hotelom. Rekli so, da kot hotel ne morejo prodajati na ulici. Iz tega se je potem razvila ulična prodaja. Zdaj je na vsakem prostem vogalu mizica, za katero vam lahko postrežejo.
Lahko bi rekli, da ste postavljali temelje ljubljanskega turizma?
Temelje so postavljali že pred mano, sem pa sodeloval pri tem, da se je turizem v Ljubljani močneje razvil.
Kar 12 let ste vodili organizacijo Kmečke ohceti, pozneje Ohcet v Ljubljani, ki je po osamosvojitvi zamrla. Kakšno je bilo vzdušje in ali je danes v Ljubljani kaj primerljivega?
Na prvi kmečki ohceti se je poročil direktor hotela Lev. Fantje so mu dejali: »Evo, pa te bomo!« Na drugi ohceti sta sodelovala para iz Švedske in Slovenije. Prireditev so sprva organizirali ljubljanski gostinci, nato je za nekaj let zamrla. Ko sem prišel v Ljubljansko turistično zvezo, sem predlagal, da jo oživimo. Zanimanje je iz leta v leto naraščalo – nazadnje smo imeli 26 parov, in to z vsega sveta.
Slovenski par smo izbrali tako, da je časopis Ljubljanski dnevnik je objavil razpis, nato smo vsako leto v drugem kraju izmed prijavljenih na javni prireditvi izpeljali izbor z različnimi kvizi in spretnostnimi nalogami. Rekel bi, da je bil to prvi slovenski resničnostni šov.
Kakšno je bilo vzdušje?
To je bila ena največjih prireditev, kar jih je Ljubljana gostila – policija je zaprla center od Razstavišča do Magistrata. Povorko z okoli 3000 udeleženci si je enkrat po mnenju policije ogledalo več kot 100.000 obiskovalcev.
Promocijski učinek je bil izjemen. Na eno izmed ohceti je japonski par spremljala tudi 15-članska televizijska ekipa in posnela 20-minutno oddajo. Naš veleposlanik nam je poslal vse posnetke in članke. Prireditev je imela res velik odmev.
Bi želeli za konec še kaj izpostaviti?
Poudaril bi še, da smo kot prvi v povojni Jugoslaviji na Ljubljanico vrnili čolne. Turistično društvo Prule je imelo prvi turistični čoln, Barjanko, za pet ljudi. Pozneje je lastnik delavnice kovinske galanterije izdelal kovinski splav, ki smo ga iz Tromostovja spustili v vodo in z njim vozili turiste. To je povzročilo pravi vihar – pritoževali so se lovci in ribiči. Mestni svet je moral imenovati posebno komisijo, ki je preverjala, ali res uničujemo nabrežja, ribji zarod in plašimo divjad. Ugotovili so, da ne povzročamo nobene škode. Tako se je začel razvijati turizem na Ljubljanici, po kateri danes vozijo številne barke in čolni.
TZS praznuje 120 let delovanja. Kaj bi ji zaželeli ob jubileju?
Da bi bila še naprej tako uspešna kot doslej, da bi še več vlagala v ljudi ter pritegnila mlade, ki se bodo uveljavili v turizmu. Slovenija ima izjemno priložnost za razvoj turizma in s tem tudi svojega razvoja. Vse najboljše!
Polona Frelih
