Dr. Tadeja Jere Jakulin, prodekanja za internacionalizacijo in kakovost na Turistici, je naša stara znanka, saj je s TZS sodelovala že v času, ko jo je vodil dr. Marjan Rožič. Zanj je leta 1997 razvila celo koncept gostoljubnosti v turizmu, ki še vedno ostaja prednostna naloga Turistične zveze Slovenije. Je tudi strokovnjakinja za verski in romarski turizem, o čemer smo se z njo pogovarjali v tokratni reviji.
Začniva pri osnovah: kaj pravzaprav je verski turizem? Če sem nekoliko drzna, lahko postavim tezo, da je prav verski turizem tisti, s katerim se je turizem začel. Kaj menite o tem?
Verski turizem lahko opredeljujemo z več vidikov. Če bi ga opredelili izključno z vidika njegove duhovne razsežnosti, bi zanemarili druge, predvsem kulturne, a tudi tiste, na katerih vztraja Cerkev, in sicer: sociološko, vzgojno in ekološko. Verski turizem, kot ga nekateri imenujejo tudi ‘verski’, z vidika sodobne Cerkve predstavlja: promocija humanosti, oblika solidarnosti in prijateljstva, srečanje narodov, njihovih kultur in ver, poučevanje miru med ljudmi, spoštovanje narave ter vrednotenje naravne in kulturne dediščine. Po drugi strani je verski turizem posebna oblika turizma, ki se osredotoča na potovanja posameznikov ali skupin vernikov z namenom obiska določenih verskih krajev ali svetišč. Glavni motiv za takšna potovanja je iskanje duhovne izkušnje, povezanosti z vero ali prejemanje božje pomoči. Vaša teza, da je verski turizem temelj turizma kot takega, je zelo zanimiva in se jo lahko podpre z zgodovinskimi dejstvi. V preteklosti so ljudje potovali predvsem zaradi verskih razlogov, kar je oblikovalo prve oblike turizma. V zgodovini so bila pomembna romarska središča, kot so Rim, Santiago de Compostela in Jeruzalem, ki so privabljala romarje z različnih koncev sveta. Ta zgodovinska perspektiva dokazuje, da so verska potovanja pogosto predhodniki sodobnega turizma, saj vključujejo vse vidike potovanja, vključno z iskanjem kulture, zgodovine in duhovnosti. Veliko del o verskem turizmu so objavili teologi, ki se ukvarjajo s turizmom v okviru pastorale katoliške Cerkve. Prispevki iz te kategorije običajno analizirajo tri ožja področja: sociološke in psihološke posledice razvoja turizma in odnos cerkve do negativnih posledic tega razvoja; splošni odnos katoliške cerkve do turizma; pasterizacija turizma.
Kakšna je temeljna razlika med verskim (romarskim) turizmom in klasičnim turizmom?
Temeljna razlika med verskim (romarskim) turizmom in klasičnim turizmom se skriva v motivaciji in izkušnjah, ki jih ti različni tipi potovanja prinašajo. Klasični turizem se običajno osredotoča na zabavo, sprostitev in raziskovanje novih krajev, medtem ko verski turizem temelji na duhovnih in religioznih motivih. Romarji pogosto iščejo globlji smisel v svojem potovanju, kar vključuje introspekcijo in osebno rast. Klasični turisti pa so pogosto usmerjeni v zunanje doživetje in užitek, pri čemer je njihov cilj bolj površinski. Ključno razlikovanje je torej v tem, da verski turizem presega materialne in fizične vidike potovanja ter se osredotoča na duhovne in notranje izkušnje.
Če prav razumem, je verski turizem podkategorija kulturnega turizma. Kar 20 odstotkov krajev, ki so na Unescovem seznamu, ima verski značaj. Kako to vpliva na dojemanje in vrednost teh krajev z vidika turizma?
Ne, ne, verski turizem ni podkategorija kulturnega turizma, le naša država ga tako zapisuje in tretira. Če bi bil res podkategorija kulturnega turizma, bi zbirala statistične podatke o verskem turizmu. Tega pa ne dela. Ko sem sama potrebovala podatke za raziskavo, v kateri sem omenjala naše nacionalno svetišče Brezje, mi jih SURS ni mogel posredovati, ker tega ne zbira. Pomagal mi je Rektor svetišča p. dr. Robert Bahčič. Misli, ki ju je posredoval pred nekaj letu generalni sekretar UN WTO Taleb Rifa, veliko povesta o moči verskega turizma: »Verski turizem je ena od gonilnih sil, ki združuje ljudi iz različnih okolij s skupnim namenom: občudovanjem in varovanjem materialne in nematerialne dediščine,« ter »verski turizem je močan instrument za ozaveščanje o naši skupni odgovornosti pri varovanju te trajne dediščine in ključni dejavnik miru, ki spodbuja strpnost in razumevanje med obiskovalci in gostiteljskimi skupnostmi v prepletu različnih verstev.« Izrekel ju je v Utrechtu, na odprtju konference o verski dediščini in turizmu oktobra 2016. Verski turizem je katalizator razumevanja kultur. Kultura in vera sta dva samostojna pojma, kot ju obravnava svetovna turistična organizacija (UN WTO 2009). V vseh državah, v katerih je vera močno prisotna, je verski turizem enakovreden kulturnemu turizmu. To, da petina svetovne kulturne dediščine nosi verski značaj, vpliva na dojemanje teh krajev, saj njihova namembnost pogosto povečuje njihovo vrednost v turističnem smislu. Obiskovalci so privabljeni ne le zaradi kulturne dediščine, temveč tudi zaradi duhovne vrednosti, kar prispeva k ohranjanju in zaščiti teh krajev ter njihovemu razvoju kot turističnih destinacij. Posledično to prinaša več obiskovalcev in podpira lokalno gospodarstvo, ki pa se mora zavedati, da povečano število obiskovalcev prinaša odgovornost vseh udeležencev (tako lokalnih institucij in posameznikov kot obiskovalcev) do ohranjanje kulturne dediščine. Po podatkih Svetovne turistične organizacije ZN vsako leto iz verskih razlogov potuje približno 330 milijonov ljudi, kar predstavlja pomemben trg za države z znamenitostmi, ki imajo duhovno ali sveto vrednost. Ta potovanja vključujejo romanja in oglede pomembnih zgodovinskih in verskih krajev na leto. Poleg tega je študija iz leta 2017 poročala, da je približno 25 odstotkov potnikov izrazilo zanimanje za to obliko turizma iz duhovnih ali neduhovnih razlogov. Po navedbah podjetja za tržne analize Future Market Insights naj bi svetovni prihodki od verskega turizma leta 2023 znašali 15,1 milijarde dolarjev, do leta 2033 bi lahko dosegli 41 milijard dolarjev.
Slovenija se s svojimi več kot tri tisoč cerkvami in kapelicami uvršča v sam evropski vrh po številu sakralnih stavb na prebivalca, kar jo dela idealno destinacijo za verski turizem. Ali menite, da smo te danosti dovolj dobro izkoristili?
Število sakralnih objektov ni pomembno za razvoj verskega turizma. Postavlja se več vprašanj: ali imamo dovolj domačih romarjev in obiskovalcev, ki predstavljajo verski turizem, ali smo sploh zainteresirani za razvoj mednarodnega verskega turizma in kdo je zainteresiran. Če državne institucije, kot sta SURS, STO, ne spremljajo statističnih podatkov o romarjih, obiskovalcih in turistih ter drugih informacijah, pomembnih za javnost, naj se povežejo z romarskimi središči. Dr. Andreja Eržen Firšt, direktorica romarskega urada na Brezjah, ima ogromno znanja in sama zelo rada sodelujem z njo. S sodelovanjem šele lahko vidimo, v kolikšni meri lahko razvijamo romarski turizem in kolikšna je nosilna zmogljivost romarskih središč za romarje, goste, obiskovalce in turiste. Kljub bogati dediščini in romarskim potem Slovenija morda še ni v celoti izkoristila svojega potenciala za privabljanje romarjev in turistov. Potrebne so boljše promocije, turistična in romarska infrastruktura, povezovanje na vseh ravneh od lokalnih skupnosti, sakralnega do državnega okolja, da bi te danosti postale prepoznavne.
Naše glavno romarsko središče Brezje letno obišče 400 tisoč obiskovalcev. Se vam zdi, da so Marijanske poti pri nas še posebno priljubljene? Zakaj mislite, da je tako?
Osrednji razlog za priljubljenost Marijanskih poti je njihova duhovna dimenzija. Marija, kot mati Jezusa in pomembna figura v krščanski tradiciji, simbolizira ljubezen, sočutje in zaščito. Mnogi verniki čutijo posebno povezanost s to figuro in iščejo njen blagoslov ter duhovno obnovo. Marijanske poti romarjem omogočajo, da se poglobijo v svojo vero in se povežejo z Marijo na osebni ravni, kar pomeni, da postane romanje intimno in osebno doživetje, hkrati so dobro označene in urejene, kar omogoča dostopnost za romarje vseh starosti in fizičnih zmožnosti. Mnogi gredo na pot z vero, da ima romanje zdravilni učinek na telo in duha, saj doživljajo notranji mir, duhovno obnovo in osebno preobrazbo.
Podobno velja za našo bližnjo soseščino – Hrvaško, Avstrijo in Italijo, kamor prav tako potujejo slovenski romarji. Kako vidite te čezmejne verske poti in povezanost s slovenskimi romarji?
Trsat, Marijino Celje in Sv. Višarje so marijanska svetišča in centri romarskih poti držav Alpe-Jadrana: Hrvaške, Avstrije in Italije. Posebna so, ker so še v prejšnjem stoletju pripadala Sloveniji, danes pa slovenske romarje v veliki meri dopolnjujejo evropski. Najpomembnejši verski dogodek na Trsatu je zagotovo praznik velikega šmarna (bolj poznano kot Marijino vnebovzetje), ko je Trsat zaprt za promet in mesto napolnijo romarji z vseh krajev. Marijino Celje spada v graško nadškofijo, vsako leto ga obišče milijon romarjev. Obisk iz dežel nekdanjega vzhodnega bloka, naj bi se po padcu berlinskega zidu povečal. Svete Višarje veljajo za eno izmed najstarejših, najvišje ležečih (1789 m) in najbolj priljubljenih božjih poti med slovenskimi romarji. Zanje pravijo, da so in še tja romajo Slovenci iz tako rečeno ‘treh Slovenij’, pri čemer se nanašajo na Slovence iz domovine, zamejstva in izseljenstva. Petrič (Petrič, 2008) omenja čudeže, ki naj bi se v 18. stoletju dogajali na Višarjih, ter podaja informacijo, da je tisti čas, ko so za to izvedeli, tja odromalo po 100.000 romarjev iz Koroške, Kranjske, Štajerske, Goriške in Furlanije. Čezmejne verske poti so torej pomembne za slovenske romarje. Ponujajo raznoliko kulturno in versko izkušnjo, ki dopolnjuje slovenske romarske tradicije. Povezanost s temi destinacijami bogati izkušnjo romarjev in prispeva k razvoju regionalnega verskega turizma.
V Sloveniji imamo vse bolj urejene in označene romarske poti – kar 40, od tega 11 evropskih. Dve sta celo veliki evropski kulturni poti: romarska pot sv. Martina Tourskega in bolj znana Jakobova pot. Kaj mora imeti določena pot, da jo lahko uvrstimo med romarske poti?
Določena pot lahko postane romarska pot, če izpolnjuje posebne kriterije, kot so zgodovinski pomen, povezava z verskimi obredi, urejenost poti, oznake, dostopnost, infrastruktura, prehrana, prenočišče itd. V Veliki Britaniji npr. ponuja British Pilgrimage Trust na spletni strani vzorec načina postavljanja in oblikovanja romarske poti. Predlog za izdelavo kratke, enodnevne ali poldnevne romarske poti peš (ali s konjem/mulo/kolesom) do katerega koli svetega kraja kjer koli v Veliki Britaniji vsebuje splošna načela, ki se lahko uporabijo tudi za oblikovanje daljših romarskih poti (cilj, določitev razdalje in časa, začetek in konec poti, kraji za obisk, raznolikost poti – svetih ali zgodovinskih krajih, duhovne teme, uporaba javnih pešpoti, digitalna aplikacija za kartiranje, romarski potni listi in žigi, počivališča, knjiga romarjev, upoštevanje duhovne prakse).
Da ne bo pomote, verski turizem ne vključuje zgolj katoliških svetišč, ampak so priljubljena tudi romarska središča drugih veroizpovedi. Katera so po vašem mnenju glavna svetovna romarska središča?
Pri svetovnih romarskih središčih lahko izpostavimo kraje, kot so Jeruzalem (judovstvo, krščanstvo, islam), Meka (islam), Lourdes, Fatima in Santiago de Compostela (krščanstvo), Bodh Gaya (budizem), Kailaš (budizem, džainizem), Varanasi (hinduizem), Amritsar (sikhizem), Haifa (bahaizem). Vsako od teh središč ima svoj edinstven pomen in privlačnost, ki pritegne milijone romarjev z vsega sveta. Predstavljajo ne le verski pomen, ampak so tudi pomembne deli kulturne dediščine.
Kaj pa posebni primeri, kot so Ruska kapelica pod Vršičem ali cerkev Sv. Duha na Javorci? Bi to uvrstili pod verski turizem ali gre bolj za temačni turizem?
Prej bi spadali pod romarski turizem. Romarski turizem ni vedno povezan z vero. Lahko je povezan z iskanjem korenin, iskanjem bistva življenja, v primerih Ruske kapelice pod Vršičem ali cerkve Sv. Duha na Javorci s spominom na tragične dogodke, ki so zahtevali smrtne žrtve. Moram priznati, da sem ena tistih, ki se z izrazom temačni turizem ne strinjajo, čeprav imam nekaj dobrih kolegov v svetu in doma, ki uporabljajo ta izraz. Sama bi ga najraje imenovala ‘potovanje spomina’. Beseda turizem je povezana s prostim časom, veseljem, živim namenom potovanja, lahkostjo, neobveznostjo, gibljivostjo. Smrt predstavlja obveznost ustavljanja, poklona in spominjanja.
Preseliva se zdaj k temi gostoljubja. Po vaši zaslugi in zaslugi nekdanjega predsednika Marjana Rožiča, pa tudi njegovega naslednika Dominika S. Černjaka, je bila gostoljubnost vedno v ospredju prizadevanj Turistične zveze Slovenije. Kako ste uresničili to vizijo?
V okviru prizadevanj za promocijo gostoljubnosti v Sloveniji, ki so jih podprli nekdanji predsednik Marjan Rožič in Turistična zveza Slovenije, smo si prizadevali za ustvarjanje celovitega in trajnostnega pristopa k gostoljubju. To je vključevalo razvoj smernic za gostitelje, ki so se osredotočali na kakovost storitev, prijaznost in spoštovanje lokalne kulture ter naravnih virov. Akcija Moja dežela – lepa in gostoljubna je še vedno ‘in’. Naša vizija je bila postaviti Slovenijo kot destinacijo, kjer se gostje počutijo dobrodošle in se ceni njihovo zadovoljstvo. To smo uresničili z organizacijo različnih izobraževalnih programov, delavnic in seminarjev, ki so gostiteljem nudili priložnost za izpopolnjevanje svojih veščin in znanj. Poleg tega smo spodbujali sodelovanje med različnimi deležniki v turizmu, vključno z lokalnimi skupnostmi, podjetji in neprofitnimi organizacijami, da bi ustvarili celovit sistem gostoljubja, ki temelji na skupnih vrednotah in ciljih.
Kako se po vašem mnenju gostoljubnost v turizmu razvija in spreminja?
Gostoljubnost v turizmu se nenehno razvija in spreminja, kar je posledica različnih dejavnikov, kot so globalizacija, tehnološki napredek in spreminjajoče se pričakovanja potrošnikov. V preteklosti je bila gostoljubnost pogosto opredeljena zgolj kot prijaznost in ustrežljivost, medtem ko se danes osredotoča na celovito izkušnjo gostov. Sodobni turisti iščejo avtentične in personalizirane izkušnje, kar pomeni, da se morajo gostitelji prilagoditi novim trendom in potrebam. Digitalizacija je prav tako pomembno vplivala na gostoljubnost, saj so platforme za deljenje izkušenj, kot so spletni pregledi in socialna omrežja, postale ključne za oblikovanje mnenj in odločitev potrošnikov. Pomembno je, da gostitelji ne le reagirajo na te spremembe, temveč tudi aktivno iščejo načine za izboljšanje svojih storitev in ustvarjanje edinstvenih izkušenj, ki presegajo običajno ponudbo.
Na Turistici zdaj izvajate celo podiplomski študij Gostoljubje v turizmu. Kakšen je poudarek tega programa in s čim se konkretno ukvarjajo študentje?
Podiplomski študij Gostoljubje v turizmu na Turistici je zasnovan tako, da študentom omogoča pridobivanje poglobljenega znanja o različnih vidikih gostoljubja, vključno z njegovo zgodovino, etiko, trajnostjo in poslovnimi praksami. Poudarek programa je na razumevanju koncepta gostoljubja kot celovitega sistema, ki vključuje tako komercialne kot nekomercialne vidike. Študentje se ukvarjajo z analizo primerov dobre prakse, razvojem strategij za izboljšanje gostoljubja in raziskovanjem vpliva tega na lokalne skupnosti in okolje. Program vključuje tudi etične vidike gostoljubja, kar je ključno za razumevanje razlikovanja med komercialnim in nekomercialnim gostoljubjem. Nekateri od njih se poglabljajo v tematiko s humanističnega vidika, raziskave podkrepijo z znanstveno metodologijo. Lahko povem, da imamo že tri članke na temo gostoljubja, ki so bili sprejeti v objavo v priznanem znanstvenem časopisu, reviji International Journal of Quality Research. S tem povezana je tudi osnovna literatura, na kateri gradimo gostoljubje, Nikomahova etika, ki ponuja filozofski okvir za razumevanje moralnih vrednot, ki so osnova za gostoljubje. Poudarja, da je prava sreča dosežena skozi vrlino in iskanje ravnotežja med različnimi vidiki življenja. Ta koncept lahko prenesemo na gostoljubnost, kjer je ključno najti ravnotežje med ekonomskimi interesi in etičnimi odgovornostmi do gostov in lokalnih skupnosti. Razlikovanje med komercialnim in nekomercialnim gostoljubjem je zato pomembno, saj omogoča gostiteljem, da razumejo, kako lahko izboljšajo svoje poslovne prakse in hkrati prispevajo k dobrobiti družbe ter ohranjanju kulturne in naravne dediščine. V kontekstu turizma to pomeni, da bi morali gostitelji stremeti k trajnostnim praksam, ki ne le prinašajo dobiček, temveč tudi bogatijo izkušnje gostov in podpirajo lokalne skupnosti.
Polona Frelih
