»Smučajmo vsi, Bojan in mi, od Vitranca strmine, hop, hop, hop,« smo nekoč na vse grlo prepevali himno jugoslovanske smučarske reprezentance. Takrat je imelo smučanje pri nas status nacionalnega športa, trenutno pa ni več tako priljubljeno. Zasluge za to imajo tudi mile zime, ki so močno prizadele predvsem žičničarje. Predsednica Združenja slovenskih žičničarjev Manuela Božič Badalič še zdaleč ni vrgla puške v koruzo, pač pa tudi pred letošnjo zimsko sezono ostaja optimistična, četudi se je podnebnim spremembam pridružil še en izziv: epidemija covida-19.
Ali pri Združenju slovenskih žičničarjev pripravljate kakšen usklajen ukrep, glede na to, da bo zaradi covida-19 verjetno prizadeta letošnja zimska sezona?
Žičničarji smo že lansko zimsko sezono (2019/2020) opozarjali na slabo sezono, saj zaradi skrajno visokih temperatur skoraj ni bilo snega. Mislili smo si, da take katastrofe skoraj ne more biti več, pa je prišla še večja: covid-19. Delili smo si usodo ostalih gospodarskih subjektov in večina nas je koristila čakanje na delo. Poleti so potem obratovali vsi veliki smučarski centri, ki imajo tudi poletno ponudbo. Nekako smo preživeli, tudi po zaslugi turističnih bonov.
Zdaj smo v nekem čudnem položaju, ko ne vemo, kdaj bomo začeli sezono, saj smo v prvi vrsti odvisni od vremena, potem pa tudi od epidemije. V Avstriji in Italiji so smučišča na ledenikih denimo že obratovala, potem pa so jih vlade teh držav zaprle, z izjemo za vrhunske športnike za treninge. Zdaj vse stoji in čakamo.
Jesen je za nas tako ali tako mrtvo obdobje, zato je zadnje zaprtje za smučišča predstavljalo škodo samo pri predprodaji smučarskih vozovnic, sicer pa ne.
Kakšna so pričakovanja pred zimsko sezono?
Mi upamo in se pripravljamo na razmeroma normalen začetek zimske sezone. Trdimo in ocenjujemo, da so žičniške naprave med najbolj varnimi načini prevoza. Ne samo z vidika varnosti, pač pa tudi epidemije. Smučarji so zaščiteni, saj imajo rokavice, očala, maske. Poleg tega smo zunaj, na zraku. Edino, kar predstavlja težavo, so gondole nihalke, v katerih se zbira večje število oseb. Pri tem obstajajo omejitve že od maja.
Na Kaninu smo poleti že obratovali po novih smernicah in nismo zaznali težav. Ves čas smo razkuževali in se trudili ohranjati razdaljo. Povsod smo obesili plakate, da lahko v gondolo vstopi samo posameznik ali člani skupnega gospodinjstva. Seveda ne moremo in ne smemo preverjati, kdo so člani skupnega gospodinjstva. Ljudje se sami odločajo. Seveda obstaja bistvena razlika med poletno in zimsko sezono: poleti so ljudje na Kanin ali Krvavec hodili ves dan, pozimi pa se bo vse dogajalo zjutraj. Če bomo zadevo izvajali dosledno, bodo seveda nastajale gneče.
Katera so trenutno najbolje stoječa slovenska smučišča?
Rekla bi, da so skoraj vsa smučišča v enakem položaju. Dve smučišči sta posredno v lasti države oziroma občine: to je Kanin, ki je v lasti občine Bovec, in Mariborsko Pohorje, ki je v lasti občine Maribor prek Marproma, podjetja, ki izvaja tudi cestne in avtobusne prevoze. Ostala smučišča so v zasebni lasti.
Vsa smučišča imajo isti problem – zagotavljanje varnosti, kar je finančno ogromen zalogaj. Za tekoče vzdrževanje še gre, za posodabljanje pa ni denarja. Najmodernejše naprave ima Cerkno, ostale so v povprečju stare od 33 do 50 let. Naprave niso nevarne, so pa zastarele. Povprečna sedežnica dolžine od 1 do 2 km stane 6 milijonov evrov. To je številka, ki si jo trenutno ne more privoščiti nobeno smučišče.
Pri Združenju žičničarjev vztrajamo, da v tujini pomagajo pri financiranju smučišč, saj gre za prispevek k celotni destinaciji. Če smučišče na Kaninu pozimi obratuje, so polni tudi hoteli, promet pa imajo tudi trgovine in bencinski servisi. Od enega evra prodane smučarske vozovnice ostane v kraju 7 evrov drugih prihodkov. To daje dodano vrednost nekemu območju, zato vztrajamo, da bi država morala zagotoviti denar. Smo že blizu dogovora, saj je vlada potrdila spremembe zakona o žičniških napravah za prevoz oseb. Odprt je samo še proceduralni postopek in računamo, da bo zakon sprejet še ta mesec. V skladu z njim bomo vsi upravljavci za varnost obratovanja na leto prejeli milijon 750 tisoč evrov. Za Kanin to pomeni okoli 170 tisoč evrov, kar bo zadostovalo za tekoče vzdrževanje. Kar se tiče investicij, pa se trenutno pogovarjamo z MGRT-jem, da bi od milijard, ki naj bi prišle za okrevanje po covidu-19, del sredstev namenili tudi za modernizacijo in razširitev smučišč.
Vodite tudi javni zavod Sončni Kanin, kjer ste kar dobro izkoristili poletno sezono. Imeli ste denimo Friko fest in številne druge dogodke …
Res je, na Kanin smo prepeljali 23 tisoč potnikov, kar je samo nekaj tisoč manj kot lani, ko je bila rekordna sezona.
Lonely Planet je Kanin uvrstil med sedem edinstvenih smučišč Evrope. Zdi se mi, da imate kar dobro popotnico tudi glede zimske sezone?
Zagotovo, saj naše smučišče leži na nadmorski višini 2300 metrov. Gre za najvišje ležeče smučišče na prostoru nekdanje Jugoslavije. Kanin ima potencial. Nekoč je šlo za mondeno letovišče, poleg tega je na nadmorski višini 2300 metrov vedno sneg. V eni uri in pol si na morju, gondola pa te pripelje na 2210 metrov.
Kanin je bil uvrščen med edinstvena smučišča tudi zato, ker je zelo slikovit. Gre za Kraško pogorje, od koder se odpira čudovit razgled do morja, spodaj pa je dolina Soče. Po svoje je edinstven tudi prevoz z gondolo. Pol ure gor, pol ure dol, kar je čas, ko prideš z letalom že skoraj do Pariza.
Kanin ima skupaj s Sello Neveo skoraj 40 kilometrov prog. Gre tudi za mednarodno povezovanje, poleg tega pa je Kanin smučišče, ki lahko ponudi smučanje od sredine novembra do sredine maja.
To je tista prednost, zaradi katere bi morala država obnovo Kanina izpeljati kot državni projekt – ker ima potencial!
Ali se o tem že pogajate?
V projektni skupini, ki je bila oblikovana pred epidemijo, je bila že zastavljena investicija v nov Kanin, ki se giblje okoli 50 milijonov evrov in bo vsebovala kompletno novo gondolo. Obstoječi bo namreč čez tri leta poteklo obratovalno dovoljenje. Je varna, vendar je stara 50 let in po standardih, ki veljalo v žičničarstvu, jo je treba zamenjati.
Zelo dobro poznate tudi smučišče Cerkno, saj ste bila direktorica Hotela Cerkno?
Smučišče Cerkno ima najmodernejše naprave in je najmodernejše smučišče v Slovenije. Gre za družinsko smučišče. V primerjavi s Kaninom je popolnoma drugačno. Cerkno je na 1300 metrih, kar pomeni, da je močno pod vplivom vremenskih razmer, saj vemo, da je snežna meja tam nekje na 1800 do 1900 metrih.
Smučišče je izjemno dobro opremljeno z zasneževalnim sistemom, problem pa so temperature, kar se je pokazalo zadnjo zimo. Pri + 15 stopinjah Celzija je nemogoče delati sneg. Ne da se, četudi imaš najboljši sistem zasneževanja. Proge so izrazito družinske, bolj položne, primerne za učenje. Kanin je nasprotno smučišče, ki je namenjeno izkušenim smučarjem in je manj prijazno za otroke. Dolgo potuješ do smučišča, zelo hitro se spustita veter in megla. Je pa odličen za ekstremne smučarje, na svoj račun pridejo tudi turni smučarji.
Cerkno je bilo zadnja leta vse čas na umetnem snegu, Kanin pa sploh nima sistema zasneževanja, ampak ima vedno naraven sneg.
V naši akciji Moja dežela – lepa in gostoljubna, so se zelo dobro uvrstile tudi Kope. Kaj je njihova prednost?
Na Kopah dajejo velik poudarek druženju oziroma ‘apres skies’, zato imajo bazo mladih stalnih obiskovalcev. Tudi smučišče je lepo urejeno. Lastnik je smučišče odkupil, poleg tega je nabavil tudi nove topove. Zdaj bo z druženjem seveda bolj težko.
Če se ne motim, so tudi na Golteh letos kupili novi zasneževalni sistem.
Tako je. Poleg tega so lani prenovili za štiri milijone apartmajskih hiš. Vse so uredili. Zdaj vsi čakamo in tipamo, saj ne vemo, kaj bo dovoljeno in kaj ne.
Mislim, da bomo imeli vsi težave pri gostinski ponudbi. To bo večja težava kot žičnice. Zakaj? Ker je v vseh kočah med sezono velika gneča, sploh če je slabo vreme. In temu konkretno se bomo zdaj posvetili na Kaninu. Nove proge ne moreš kar tako odpreti, saj je treba imeti gradbeno dovoljenje zanjo. Nobeno slovensko smučišče trenutno ni v situaciji, da bi kupilo novo gondolo ali sedežnico. Zasledila sem, da oživljajo smučišče Zatrnik pri Gorjah, kjer imajo vlečnice, ki so razmeroma preproste naprave. Gre za zelo spodbudno novico, saj se kader vzgaja na majhnih smučiščih.
Razvija se tudi Soriška planina …
Ja, odlična novica. Tudi oni so odprli nov hotel in dopolnili ponudbo. Smučarija se pobira po tistem, ko je skoraj zamrla. Problem so velike investicije, ki jih ni. Moramo se zavedati, da so države Evropske unije vsa leta sofinancirale smučišča. Pri nas do letos oziroma do zakona PKP4 (Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val covida-19 in drugi ukrepi za pomoč, op. p) država za smučišča skoraj ni dala niti enega evra. Smučišča pa na leto prepeljejo več potnikov, kot jih Slovenske železnice – 15 milijonov.
Kakšno pa je vaše mnenje o Krvavcu?
Krvavec je smučišče, ki je imelo vedno zaledje mesta Ljubljane. Tam zelo lepo skrbijo za proge in se zelo trudijo. Problem je v tem, da je večina prog pod 1800 metrov, kar pomeni, da ne moreš delati umetnega snega. Zadnje zime pa so skoraj zelene.
Kar je velik problem tudi v Kranjski gori, ki je bila nekoč ponos slovenskega smučanja.
Res je. Kranjska gora je malo zamrla. Tam je kup lastnikov, vmes je občina. Izvorni problem nastane, ko smučišče ni hkrati tudi lastnik hotelov. Vedno pride do nagajanj. Če so cene previsoke, destinacija zelo hitro postane nezanimiva. Zame je bilo v Cerknem idealno, saj sem ponudbo lahko uravnavala s ceno karte in hotela. Poleg tega smo imeli tudi notranji bazen. Treba je vedeti, da pridejo dnevi, ko je nemogoče smučati. V Bovcu manjka bazen, saj je Hotel Kanin, edini z bazenom, že vrsto let zaprt.
Polona Frelih
Fotografije: osebni arhiv
