Dr. Mitja Gorenak je profesor na Fakulteti za turizem Univerze v Maribori in avtor učbenika Osnove turističnega vodenja, ki ga je Turistično-gostinska zbornica Slovenije uvrstila na seznam gradiva za pripravo na opravljanje licence za turističnega vodnika. Izbrali smo ga, ker je tako teoretik kot praktik, saj še vedno deluje tudi kot turistični vodnik.
Ste avtor učbenika Osnove turističnega vodenja, ki je predvsem praktične narave. Katere so osnove, ki jih mora poznati turistični vodnik?
Odgovor na vprašanje, kaj so osnove, je izjemno širok. Najprej moramo razčistiti, ali se pogovarjamo o osnovah vsebine ali tehnike. Treba je znati namreč ločevati med vsebinami in tehnikami vodenja. Če nimaš znanja o tehnikah in načinih vodenja, si lahko vsebinsko neskončno bogat, a ti to ne koristi. Ko vodnik ali vodnica obvladuje tehnike vodenja, se prilagajanje vsebin na različnih destinacijah odvija bistveno bolj enostavno. Vsebina je nedvomno izjemnega pomena, a brez tehnike zbledi. Sam menim, da se je treba najprej osredotočiti na tehnike, kot so recimo zgodbarjenje, javno nastopanje, obvladovanje časa, retorika, veščine komuniciranja z občinstvom, ki se mu je treba prilagoditi, in še bi lahko naštevali.
Pred vami lahko stoji skupina otrok, skupina odraslih, skupina, v kateri so sami visokošolski učitelji s področja umetnostne zgodovine … Tehnika vodenja ne more biti enaka za vse tri skupine, saj so že same po sebi izrazito različne.
Kar se tiče vsebine, se je treba prilagajati destinaciji, na kateri smo se znašli – oziroma še bolj natančno mikrolokaciji, kjer smo.
Je prijeten glas tudi pogoj, da si dober vodič?
Zagotovo, vendar je to stvar, na katero nimamo vpliva. Raje bom govoril o atributih, ki se jih da priučiti; da ne govoriš prehitro, da govoriš dovolj razločno, da stremiš k strogi rabi pravilnega slovenskega jezika, sproščen in umirjen govor. Glavni cilj je, da se ljudje dobro počutijo. Nikoli ne smejo dobiti občutka, da hitiš, da se ti mudi, ker s tem nanje prenašaš stres. Včasih urnik res ne gre, kot si si zamislil, vendar gostje tega ne smejo opaziti.
Številni turistični vodniki so mi zaupali, da gre za težak poklic, ki ga lahko opravljajo samo tisti, ki imajo to delo res radi. Se strinjate?
V Sloveniji je delež turističnih vodnikov, ki se v celoti preživljajo izključno s turističnim vodenjem, razmeroma majhen. Precej več vodnikov, ki so licencirani pri TGZS-ju, se zraven ukvarja še z neko drugo dejavnostjo. Ogromno ljudi je, ki imajo prvotni poklic, naj gre za učitelje, pravnike, gradbenike, paleta je izjemno široka. Vodništvo opravljajo kot sekundarni poklic, kot dodatek. Potem je treba razlikovati tudi med turističnimi vodniki, ki delajo predvsem na slovenskem trgu, sprejemajo domače turiste in jih vodijo v lokalnem okolju, ter slovenskimi vodniki, ki spremljajo tuje skupine in z njimi krožijo po celotni Sloveniji ali celo širši regiji od Benetk, Dunaja, Dubrovnika naprej. Obstaja še tretja skupina, ki spremlja Slovence v tujini. Slovenci imamo na poti radi slovenskega, se pravi lokalnega vodnika, ki se mu v tujini pridruži kakšen lokalni vodnik. Gre za zelo različne profile.
Se pa vsekakor strinjam s tem, da če tega poklica nimaš rad, boš v njem izjemno težko uspeval, kaj šele zares užival. Gre za naporen poklic, ki vključuje vstajanje sredi noči, celonočne vožnje na destinacijo, kamor prideš zjutraj in te takoj čaka vodenje. Včasih si na nogah skoraj 24 ur. Delo je zahtevno tako po fizični kot čustveni plati, saj delamo z ljudmi. Odsoten si za vikende, praznike, kar sam zelo dobro vem, saj sem voditi začel še kot študent – skoraj 15 let sem zelo aktivno delal kot turistični vodnik.
Glede na to, da imate s tem bogate izkušnje, kakšen človek je idealen za poklic vodnika? Ali se ljudje še odločajo za ta poklic? Gre za priljubljen poklic?
Poklic je še priljubljen, zanimiv, v zadnjem obdobju se tudi zelo spreminja. Imamo kopico tehnoloških pripomočkov, ki nam omogočajo, da je vodenje precej bolj enostavno, kot je bilo nekoč. Po drugi strani so potrebna povsem nova znanja.
Zelo težko bi odgovoril, kakšen je idealen profil, pravzaprav ne vem niti, ali sploh obstaja. Pred leti sem izdal knjigo Svet turističnih vodnikov in spremljevalcev, ki je eno od priporočenih gradiv pri opravljanju izpita za turističnega vodnika. V knjigi je vključen tudi primer Myers-Briggsovega testa, s katerim lahko prepoznamo, kateri poklici so primerni za koga. Gre le za enega izmed testov, mnogo jih je, a zavedajmo se, da so to le testi, za katere ne moremo zagotavljati popolne zanesljivosti.
Vsekakor za poklic turističnega vodnika velja kot za vse poklice v turizmu: rad ga moraš imeti. Poznam osebo, ki me je spremljala v času moje vodniške rasti. Odločila se je, da želi poskusiti, opravila je licenco, kakšne pol leta je celo vodila, potem pa rekla: »To preprosto ni zame! Preveč informacij, preveč dogajanja, preveč dinamike, potrebujem nekaj z več konsistentnosti, več predvidljivosti!« Pri vodenju je edina predvidljivost to, da si vedno na poti.
Omenili ste tehnične pripomočke, ki vstopajo na to področje. Kakšno je vaše mnenje o virtualnem vodenju, ki se je razmahnilo med korono? Mar ni digitalno turistično vodenje skregano z osnovnim poslanstvom turističnega vodenja?
S tem se ne strinjam. Gre samo za še eno obliko vodenja. So bili problematični avdiovodniki, ki smo jih že desetletja pred korono poznali po raznih muzejih? To ni nič drugega kot digitalno vodenje, le da smo zdaj prešli s strogo glasovnega še na vizualno vodenje prek zoomov, teamsov in podobnih aplikacij.
S tem nimam težav, bom pa opozoril na drugo stvar. Na Japonskem smo pred korono videli razmah hotelov, kjer ni stika z ljudmi, ampak v celoti delaš samo z digitalno opremo. Na recepciji je terminal podoben ‘self check-in’ terminalom na letališčih. Na takšnem terminalu predložiš QR-kodo, ki jo prejmeš ob rezervaciji, s terminalom opraviš prijavo, na POS-terminalu poravnaš storitev in potem ključi padejo v neki predalček. Nikogar ne srečaš. Takšne hotele so začeli zapirati, saj ljudje v turizmu iščemo človeški stik.
Mislim, da je občinstvo za digitalna vodenja omejeno. Ne gre za nekaj, kar bi dolgoročno popolnoma prevzelo turistično vodenje. Ne bomo vsi sedeli doma, si rezervirali potovanja v Pariz, nadeli VR-očala, da nas bo nekdo vodil po Parizu. Luštna ideja, nič nimam proti njej in verjamem, da obstaja delež ljudi, ki bo to sprejel in kupil. Nikakor pa ne vidim, da bi spletna vodenja postala nadomestek za turistična vodenja, saj vseeno manjka pristnost izkušnje.
Omenili ste, da obstajajo različne oblike vodenja. V zadnjem času smo tudi pri nas dobili poplave vodnikov: turistične vodnike, planinske vodnike, gozdne vodnike, interpretacijske vodnike, dobivamo vodnike v naravi in krajini … Kakšne so razlike med njimi in kaj pravite na poplavo licenc?
Gre za zelo kompleksno vprašanje z dolgo zgodovino. Ob prelomu tisočletja smo v Sloveniji prvič uvedli licence za turistične vodnike in turistične spremljevalce. Omenjeni sistem so nekateri ocenjevali kot zelo dobrega, drugi kot manj dobrega. Sam bom iskren in bom rekel, da ima svoje pozitivne in negativne plati. Pozneje smo se odločili, da licence niso več obvezne, da so prostovoljne, poleg tega smo ukinili turističnega spremljevalca. Sodim med tiste, ki so najprej opravili licenco za spremljevalca, potem šele vodniško licenco.
Sam menim, da z licenciranjem lahko gostu zagotovimo višjo kakovost storitve, a pozor, ne samo s tem, da imamo licenco, temveč če jo dobro zasnujemo. Ne moremo pa mimo problema, ki s tem nastaja, to je obseg dela, torej količina vodenja, ki je precej večja kot zmoremo licencirati ljudi, vsaj v nekem razmeroma kratkem času. Bojim se, da enostavno nimamo dovolj kapacitet, kar je ključni problem. Če gledamo skozi prizmo kakovosti, sem vsekakor za licenco. Vprašanje pa je, ali gospodarstvo zaradi tega ne bo trpelo – ker nimamo dovolj vodnikov, tega tudi ne smemo dopustiti.
Omenili ste, da ste turistično vodenje začeli že v študentskih letih. Za seboj imate leta izkušenj. Kaj je najlepše in najtežje za vas v tem poklicu?
Najtežje je bila odsotnost od doma, od družine, prijateljev, bližnjih. Ta odsotnost je še toliko bolj naporna ob dogodkih, kot so denimo vstopi v novo leto. Spomnim se številnih novoletnih praznovanj, ko so bili vsi nekje s prijatelji, družbo, uživali so, se zabavali, sam pa sem delal. Celo ob polnoči. Ko sem skupino peljal na trg v Barceloni ali Londonu, mi sicer ni bilo nič hudega, a bilo je drugače, bilo je delovno. Načeloma sem novo leto preživel sam ali v družbi kakšnega voznika, če sem bil z avtobusom. To ni enako, kot če si v družbi bližnjih, četudi smo se pogosto imeli zelo lepo, da me ne boste napačno razumeli.
Najlepše je, ko se odpravljaš na svojo priljubljeno destinacijo, ki si jo že neštetokrat obiskal. Veš, da boš lahko goste pozitivno navdušil z majhnimi dodatnimi zadevami, ki mogoče niti niso v programu. Pokazal jim boš nekaj več. To seveda velja, če destinacijo, kamor vodiš, poznaš in jo imaš rad.
Kateri izraz se vam zdi bolj ustrezen – je to vodnik ali vodič? Kaj počne vodja poti?
Zmešnjava je neizmerna. Uradno smo turistični vodniki. Seveda se odzovemo tudi, če nas kdo poklical vodič, saj smo na to navajeni.
Vodja poti je nekaj, kar slovenska terminologija še vedno razmeroma slabo pozna, saj gre za nekaj, kar smo prevzeli iz tuje prakse, zlasti iz ZDA, Azije, tudi Latinske Amerike, kjer poznajo t. i. ‘tour managerje’, kar je najbližje vodji poti.
Njihove naloge so lahko precej različne. Ponekod govorimo strogo o osebi, ki skrbi za logistiko in je v stiku s potniki samo kot posrednik. V vsakem mestu goste čaka lokalni vodnik, spremljevalec je stiku z njim glede rezervacij, sprememb prihodov, transferjev.
Azijci včasih v osmih dneh obdelajo celotno Evropo, obiščejo pet evropskih prestolnic, zato je dobra logistika zanje nepogrešljiva. Spomnim se, ko sem v nekem hotelu južno od Rima srečal zelo utrujenega japonskega vodnika. Zaupal mi je, da gre za predzadnji dan. Naslednji dan so imeli iz Rima povratni let, prileteli so v London, in to po celonočnem letu. Takoj zjutraj so se odpravili na ogled Londona, ob petih popoldne so bili že na vlaku čez Rokavski preliv, spali so že v Parizu. Pot so nadaljevali prek Južne Francije, Švice, Severne Italije do Rima. Vse to so zapakirali v sedem dni – skoraj neverjetno, vem.
Omenili ste že, da sodelujete z Gostinsko-turistično zbornico Slovenije, ki podeljuje licence. Kako sodelujete z njimi?
Moje edino sodelovanje z njimi je knjiga Svet turističnih vodnikov in spremljevalcev, ki je izšla leta 2017. Preučili so jo in jo sprejeli kot sestavni del priprave za licenco za vodnika.
Mogoče poznate naš natečaj Mladi turistični vodnik, s katerim za turistično vodenje navdušujemo turistični podmladek. Najboljši za nagrado prejme tečaj na TGZS-ju in lahko brezplačno pridobi licenco. Kaj menite o takšnih projektih?
Gre za zelo hvalevreden projekt. Tudi sam sem nekajkrat sodeloval s svojimi študenti. Imeli smo tudi finaliste, ne pa tudi zmagovalcev. Take pobude so odlične.
To je eden od načinov, kako poklic približati mladim. Z glorifikacijo nekih poklicev na televiziji smo doživeli spremembo trenda. Poklic, ki je veljal za nekaj povsem običajnega – govorim o kuharjih –, je postal zelo moderen po zaslugi resničnostnih šovov, kot so MasterChef, Gostilna išče šefa in podobno. Danes so kuharji primerljivi z rock zvezdami.
Na neki način bi si želel mogoče podoben šov za poklic turističnega vodnika, kar bi bila odlična promocija tudi za Slovenijo. Žal smo prišli do točke, ko resničnosti šovi oblikujejo podobo nekega poklica. Imeli smo tudi Bar, kjer so tekmovali v spretnostih barmana, kmetijo, kjer tekmujejo v kmečkih opravilih.
Kako je področje vodništva urejeno v tujini? Opravili ste namreč tudi raziskavo o kompetencah delavcev v turizmu v EU?
V raziskavi, ki sem jo opravil, sem analiziral vse od grškega, škotskega do ameriškega sistema. Kar nekaj držav smo pogledali in spekter je zelo širok.
Grki vodenje izvajajo kot klasični študijski program. Za poklic vodnika je treba štiri leta študirati kot študirate sociologijo, matematiko, nemščino … V ZDA niso imeli licenc in je vse urejal trg, enostavno, če si dober, si dober, če nisi, te trg sam zavrne.
Osebno mi je najbližji škotski sistem, kjer izobraževanje in licenciranje opravljajo visokošolski zavodi, konkretno Univerza v Edinburgu. Ne gre za klasični študijski program, pač pa za nekakšno socializacijo, poglobljena izobraževanja, ki jih lahko opravljaš eno leto. V tem primeru si izobražen za vodenje po zavarovanih območjih, se pravi po nacionalni parkih, mestih. Če študiraš dve leti, si pripravljen za vodenje po celotni Škotski, po tretjem letu izobraževanja pa tudi za ture izven Škotske. Pomembno je dodati še to, da je velikanski poudarek na praksi, kar je za ta poklic izjemno pomembno.
Večina Evrope ima sisteme, ki so bolj ali manj podobni slovenskemu, se pravi, da gre za nekakšno licenciranje, s tem da je ponekod obvezno, ponekod ne, z več prakse, drugje z manj.
Kar se tiče slovenskega sistema, je po mojem mnenju preveč poudarka na vsebini, premalo pa na tehnikah vodenja.
Lahko razložite, kaj imate v mislih, ko govorite o tehnikah vodenja?
Prej sva se pogovarjala o tehnoloških pripomočkih pri vodenju. Včasih je bilo zelo pomembno, da si znal uporabljati zemljevid. Danes imamo vsi pametne telefone, vendar marsikdo ne ve, kaj vse omogoča čisto navadna aplikacija Google maps. Samo z nekaj kliki lahko nastaviš, da te pelje po poti, ki je prilagojena za vozičke, invalide, kar pomeni, da se izogneš vsem stopnicam. Marsikdo ne ve, da lahko zemljevide uporablja tudi brez spleta, če si jih je prej prenesel na telefon. Če smo na neki destinaciji, ki ni v EU in kjer je prenos podatkov zelo drag, lahko prenesemo zemljevid na svoj telefon in ga lahko uporabljamo, z izjemo podatkov z živo vsebino, denimo posnetkov o zastojih na cesti. Vse ostalo vidimo in uporabimo.
Na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru v okviru načrta za okrevanje in odpornost razvijamo serijo mikrodokazil. Gre za novo obliko kratkih izobraževanj v EU. Eno od teh projektov je tudi Turistični vodnik za družbo 5.0, kot smo ga poimenovali. V njem se ukvarjamo z uporabo pripomočkov, kot je pametni telefon, tudi z vprašanjem obogatene resničnosti, denimo očali, ki so videti kot navadna očala, s to razliko, da imajo eno stranico odebeljeno, v njej je mikrozaslon, na katerem bi predvajali sprotne informacije o poti ter morebitne prometne zastoje. Očala bi lahko nosil voznik, ki bi imel navigacijo v perifernem vidu, s čimer bi poskrbeli za večjo varnost. Za zdaj očala še niso uporabna zunaj, saj je presvetlo, zato iščemo rešitev.
Ali poznate našo aplikacijo Moj – izlet.si, na kateri si lahko vsak sam sestavi izlet po lastni meri. Kako jo ocenjujete?
Aplikacijo sem videl, ne poznam je podrobno. Vem samo, da so vse takšne stvari dobrodošle. Ne moremo se izogniti digitalizaciji, moramo jo samo smiselno uporabiti in vključiti.
Kar veliko časa sva namenili digitalnim aplikacijam, kar je ironično, glede na to, da na Finskem predavate o človeškem kapitalu v turizmu. Se vam ne zdi, da zaradi tehnologije človeški kapital postaja čedalje manj pomemben?
Ravno nasprotno, pomembnejši postaja. Vsa tehnologija tega sveta je odlična, vendar samo, če jo zna človek pravilno uporabljati. Če je ne znamo, nismo naredili nič. Človeški kapital je v turizmu vsekakor pomemben, kajti samo človek je tisti, ki je s svojim znanjem gonilo napredka.
Svojim študentom govorim: »Lahko imate najlepši hotel, z najboljšim razgledom, najnovejšo opremo, s prefinjenimi in lepimi sobami, če nimate ljudi, ki bodo to vodili in počistili, če nimate človeka, ki bo na recepciji nekoga sprejel, če nimate nekoga, ki bo stranki to prodal, imate samo zelo drago hišo.«
Kaj pravite o uvozu delovne sile s Filipinov?
Vprašati se moramo, zakaj moramo pripeljati tujo delavno silo. Tuja delovna sila v turizmu ni nekaj novega, s tem da smo doslej dobivali delovno silo, ki je prihajala iz držav nekdanje Jugoslavije, Romunije, Bolgarije – to je iz evropskega bazena, ki je zdaj prazen. Brezposelnost je v Sloveniji manj kot štiriodstotna, ljudi preprosto ni. Imamo veliko širši problem, ki se začne z majhnim številom rojstev v Evropi, kot družba se staramo.
Poglejte samo statistične podatke za Slovenijo v letu 1991. Ob osamosvojitvi je bila povprečna starost prebivalcev Slovenije 35,9 leta, v letu 2022 je ta narasla na 43,9 leta, povprečna starost se je tako povečala za 8 let. Kot družba se staramo. Ljudi, ki bi delali, ni. Ali bomo vse zaprli ali bomo iskali delovno silo drugje. Na voljo sta smo še ti dve možnosti. V Evropi je samo še peščica držav, ki imajo večjo stopnjo brezposelnosti. To sta dve veliki turistični destinaciji: Grčija in Španija, kjer še vedno beležijo 10-odstotno brezposelnost in več. Ko se pogovarjam s kolegi iz Španije, imajo oni isti problem z iskanjem zaposlenih v turizmu. Za Španijo je primarni trg Latinska Amerika, kar je bistveno lažje, saj govorijo isti jezik.
Smo na točki, kjer je stvar odločitve. Ali bomo tujo delovno silo, ki jo potrebujemo, enostavno sprejeli, ali bomo z zelo agresivnim dvigovanjem plač tekmovali z obstoječo delovno silo v Sloveniji in jo bomo pripeljali nazaj v turizem. V času korone je ogromno vodnikov zapustilo poklic in danes ne pridejo nazaj. Zakaj ne? Ne, ker je plačilo slabo, v zakup je treba vzeti tudi odsotnost, neprespane noči in vse, kar sodi zraven, to naredi poklic zahteven in treba ga je ovrednotiti, če želimo vanj privabiti več delavcev. Nikakor pa nismo edini, tako je tudi pri policistih, medicinskih sestrah, paznikih v zaporih, gasilcih.
Vaša najljubša destinacija v Sloveniji in tujini?
V Sloveniji je seveda najlepše biti doma ali iti domov. Vedno bom oboževal svoje domače konce, kjer sem odraščal, to je okolica Šmarja pri Jelšah. Zelo ljuba mi je tudi Zgornja Soška dolina, čeprav je zelo oddaljena in infrastrukturno slabše dostopna. Vedno se rad vrnem tudi v Prekmurje, ker tam živijo zelo prijazni ljudje, ki pripravljajo odlično domačo hrano.
Kar se tiče tujine, se zadnjih 10 let redno vračam na sever Finske, čisto natančno na Laponsko. Ne samo, ker poučujem na Univerzi na Laponskem, v mestu Rovaniemi, pač pa tudi kot vodnik, predvsem v decembru, ko Slovenci zelo radi obiščemo Božička, ki je doma le streljaj od Rovaniemija. Tudi poleti grem zelo rad na sever. Sem človek, ki mu vročina ne dene najbolje. Srce bo vedno ostalo tudi v Barceloni, kamor sem v karieri vodnika odpotoval največkrat, četudi gre za zelo toplo mediteransko mesto. To je mesto z neverjetno dušo, tržnicami, tapasi, vzdušjem. Je pa seveda preplavljeno s turisti. Iskreno, pravzaprav ni toliko pomembno, kam grem, ampak da grem, zato se res lahko poistovetim z mislijo Nejca Zaplotnika: »Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot, in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede.«
Polona Frelih
