Narava lahko preživi brez turizma, turizem pa bi bil brez narave močno okrnjen, je na nedavnem predavanju poudaril dr. Peter Skoberne, ki se je z varstvom narave poklicno ukvarjal več kot štiri desetletja. Ker turizem v naravnem okolju zaradi epidemije stopa v prvi plan, smo ga povabili na pogovor. V njem je dobitnik priznanja Angele Piskernik za publicistično dejavnost na področju varstva narave poudaril, da je sožitje med naravo in turizmom mogoče prav toliko, kot je mogoče sožitje med naravo in človekom. Vprašanje je, ali si tega sploh zares želimo.
Se strinjate, da je v covidnih časih spet aktualna Rousseaujeva parola ‘Nazaj k naravi’ in da je to eden redkih pozitivnih učinkov epidemije?
Res je, zaradi tega se tudi bolj zavedamo, kaj imamo. Najtežje se je zavedati vsakdanjih stvari. Kje na svetu imajo prebivalci prestolnice ta luksuz, da so že v pol ure v dokaj ohranjeni naravi. Nam se zdi to samoumevno!
Naša prednost je tudi, da smo država z odprto dostopnostjo. Kaj to pomeni v praksi?
To pomeni, da se pri nas lahko hodi tudi po zasebnih zemljiščih, česar se denimo v Italiji ne sme. Pri nas se lahko svobodno sprehajaš po gozdu, steze so speljane po zasebni lastnini.
Osebno se mi zdi to sijajna pravica.
Če gledamo s stališča narave, so tudi lastniki samo uporabniki. Seveda imaš kot lastnik večje pravice, po drugi strani pa je tvoja socialna dolžnost, da vsem drugim omogočiš uživanje narave, ki ti je posojena.
Seveda je s tem povezana odgovornost obiskovalcev, ki jih je treba še vedno vzgajati, saj imamo zaradi svobodnega dostopa pogosto občutek, da je vse naše in vse dovoljeno. Povsod bi se morali obnašati kot gostje, na tuji lastnini še toliko bolj. Pomembno je, da lastnika s svojim obiskom ne motimo in mu ne povzročamo škode.
V Sloveniji so zelo priljubljene pohodniške poti, kakršna je pot Alpe-Adria, ki je leta 2016 v proračun prinesla kar milijon evrov. Kritični ste bili do tega, da le malo sredstev dobijo tisti, ki te poti vzdržujejo, običajno so to turistična društva ali javni zavodi.
Bil sem vesel, da se je ta pešpot tako dobro prijela, zbodlo pa me je, da bremena stroškov vzdrževanja niso bila enakopravno porazdeljena. V primeru poti Alpe-Adrie so v nekaterih pokrajinah ustanovili konzorcij, v katerega so vključili društva, turistične organizacije in vse ostale, ki so s potjo kakorkoli povezani, potem pa so na tak način uredili tudi dolžnosti in finančne zadeve. Pri takšnih poteh je izjemno pomembno, da so vzdrževane, da ne pride do nesreč.
Pot Alpe-Adria je speljana tudi po Soški poti skozi Triglavski narodni park, kjer jo tudi vzdržujejo. Gre za eno od infrastruktur v parku. Obisk Soške poti je bil bolj skromen, s potjo Alpe-Adria pa se je število obiskovalcev močno povečalo in prebivalci so posledično postali bolj občutljivi.
Ko se dela nove pešpoti, se pritisk na določeno območje poveča. Kaj je treba imeti v mislih, ko se snuje nova pot, kot je denimo pot Juliana, v katero je država vložila veliko denarja.
Tudi pot Juliana večinoma poteka po že obstoječih poteh, zato gre pri tem bolj za ustvarjanje zgodbe, neko infrastrukturo pač drugače osmisliš.
Nove poti si je treba najprej zamisliti in jih markirati, nato je treba pomisliti tudi na to, kje bodo bivali obiskovalci, kje bodo parkirali avtomobile, da ne bodo vznemirjali tamkajšnjih prebivalcev. Ureditev parkirišč je silno nepriljubljen ukrep, a je ključen. Potem pridejo na vrsto še stranišča, bifeji …
Poglejmo primer izvira Soče, ki je zelo znan in dobro obiskan izletniški cilj, tudi tistih, ki na to niso pripravljeni in primerno opremljeni, zato so precej vložili v to, da so pot dodatno zavarovali.
Ste nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka. Kateri je vaš največji dosežek na tej funkciji?
Zelo sem vesel, da smo se odločili za gradnjo Bohinjke, informacijskega centra v Bohinju. Zdaj že pokojni nekdanji župan Franc Kramar je ves čas vztrajal, da bi moral biti sedež Triglavskega narodnega parka v Bohinju, ne pa na Bledu, kjer je sedež uprave po spletu zgodovinskih okoliščin. To je vseskozi generator slabe volje v Bohinju.
Leta 2015 je bilo odprtje Bohinjke, ki so jo domačini zelo lepo sprejeli. Trenutno ima tam prostore lokalna turistična organizacija – Turizem Bohinj. Gre za zelo dobro sodelovanje med parkom in turistično organizacijo.
Ali imamo strategijo glede zavarovanih območij in kakšna se vam zdi?
Posebej za zavarovana območja nimamo strategije, imamo pa strategijo za celotno varstvo narave, v kateri so omenjena tudi zavarovana območja. V življenju sem se ukvarjal z raznimi strategijami in rekel bi, da so strategije nujno zlo.
Naša turistična strategija je na prvi pogled zelo dobro zastavljena, vidi se, da so pri nastanku sodelovali odlični marketinški strokovnjaki, vsebina pa ni tako bleščeča. To ni nekaj slabega. Ko je strategija namreč enkrat objavljena, vedno obstaja možnost popravkov in dopolnitev.
Bolj kot sama strategija je pomembno njeno nastajanje, vanjo je treba vključiti čim več ljudi. Pri nastajanju vseh strategij se je treba izogniti učinku Trnuljčice, saj vemo, da je ena sama vila naredila celo ‘štalo’, ker ni bila povabljena. Teža strategije se pokaže v tem, koliko ljudi je sodelovalo pri njenem nastajanju.
Se strinjate, da bi morala biti varstvena funkcija v primeru zavarovanih območij na prvem mestu?
Vsekakor, saj so vsa ta območja zavarovana z nekim razlogom – ohranjati naravne in kulturne posebnosti. To je tisto, kar dela neko območje privlačno za turizem.
Treba je paziti, da teh vrednot ne poškoduješ, saj bi v tem primeru postalo nezanimivo za turizem. Temu se reče turistični samomor. Na srečo pri nas še nimamo izrazitih primerov turističnih samomorov.
Previden je treba biti tudi pri dejavnostih, kot je na primer kolesarjenje. Osebno nisem zagovornik popolne prepovedi gorskega kolesarjenja, pač pa sem za to, da se na zavarovanih območjih določi, kje se lahko kolesari in kje ne. Tam, kjer se lahko, je treba imeti seveda nekoga, ki to kolesarsko stezo vzdržuje in prevzame odgovornost.
Ko pride do množičnega turizma, je treba sprejeti pravila. Zanima me, kakšno je vaše mnenje o Ljubljani pred epidemijo. Ali je bilo turistov že preveč?
Kot Ljubljančan, ki živi v centru, opažam, da se je začelo središče prazniti, da je vedno manj stalnih stanovalcev in vedno več apartmajev. To spremeni dušo kraja. V najskrajnejši obliki sem to doživel na Malti. V središču La Valette je ostalo tako malo stalnih prebivalcev, da bi lahko rekli, da jih skoraj ni. Je samo še administrativno in turistično središče. Če greš ponoči ven, je mesto prazno. V Ljubljani si česa takega vsekakor ne bi želel.
Res je tudi, da je zelo težko določiti mejno kapaciteto. Ko se zažene turistična mašinerija, je zelo težko ustaviti konje. Ko cilj postane privlačen, ga oglašujejo vse agencije.
Pa je omejevanje obiska smiselno, je to sploh mogoče?
Smiselno je, mogoče pa tudi, če seveda to hočemo. Preveč samoumevno se nam zdi, da vedno, ko se želimo nekam odpraviti, lahko to nemudoma storimo.
Na predavanju ste dejali, da je v turistični strategiji turizem na podeželju nizko umeščen?
Drugi rezultati so se ujemali z mojimi pričakovanji, to pa me je presenetilo. Podeželje je baza, ki je zaradi značilnosti Slovenije pomembna, ni pa samoumevna. V strateških dokumentih bi morali nameniti več pozornosti motiviranju te baze.
Podeželje je zanimivo, samo če je kmetijsko aktivno, saj potem ustvarja zanimive proizvode in pridelke. Če se doda še tradicionalno kulinariko in domačnost, dobiš tisto, kar pritegne.
Za kmetije to pomeni, da imajo zagotovljen trg in lahko prodajajo po višji dodani vrednosti. Če kmet proda zrezek na krožniku, bo zanj dobil precej več, kot če ga proda mesnici.
Ali se strinjate, da bi morala imeti turistična društva večjo vlogo pri oblikovanju turistične strategije?
Ravno turistična društva so tista, ki vedo, kaj se na njihovem območju dogaja. Velikokrat opažam, da se zdijo nekatere stvari domačinom tako vsakdanje, da sploh ne pomislijo, da razpolagajo z nečim posebnim. Takrat je dobro, da pride spodbuda. Potreben je dvosmerni tok, sodelovanje.
Vedno izpostavljate pomen dobro delujočega turističnega društva …
Včasih so bili dogodki turističnih društev zelo obiskani, šlo je centre druženja, skozi katere so se zadeve prenašale iz generacije v generacije. Zdaj se vse skupaj virtualizira in treba je najti nove načine, kako stvari prenesti na mlade. Kadar skupnost deluje kot skupnost in je povezana, se bo vedno našel način.
Naša turistična politika temelji na zeleni in trajnostni strategiji. Vi radi poudarjate, da je treba biti previden, ko gre za rast. Kje je meja?
Zemlja je naš edini dom. Živimo v omejenem sistemu, obnašamo pa se, kot da je vse neskončno. Že v šestdesetih letih je Rimski klub – takrat je bilo to zelo revolucionarno – zagovarjal ničto rast. Vztrajali so, da je treba ustaviti rast, kar ne pomeni, da ustaviš razvoj. Trenutno se veliko govori o krožnem gospodarstvu in določene stvari se že rešujejo v tej smeri. V primeru zelenega turizma neka skupnost zaokroži svoj ekonomski krog od pridelave do prodaje. Ob manjših količinah in večji kakovosti je lahko doseči boljši izkupiček.
Pridelovalci sira v planinah svojega izdelka ne morejo prodajati po 6 evrov za kilogram, kolikor stane v supermarketu, saj so vanj vložili preveč dela. Če sir prodajo gostu pri zajtrku in naredijo zgodbo oziroma samo povedo, kako je sir nastal, ga bodo z lahkoto prodali po višji ceni.
Še en zanimiv primer prihaja s Cresa, kjer živi znana kolonija beloglavih jastrebov, njihovo število pa je začelo nenadoma strmo upadati. Ugotovili so, da gre za posledico padca ovčjereje, zato so jo obnovili. Ljudi so z višjimi odkupnimi cenami mesa motivirali, da so se začeli ponovno ukvarjati s to tradicionalno dejavnostjo. Zelo dobro jim je šlo. Lokalne gostilne so začele prodajati ‘happy meat’ oziroma srečno meso, saj živali živijo brez stresa. Zadeva je delovala, dokler ni eden od gostincev začel kupovati cenejšega uvoženega mesa. V trenutku je vse propadlo. Gonilo problemov je človekov pohlep. Simptomi so povsod enaki, naj gre za turizem, kmetijstvo …
Nekaj podobnega je v svoji okrožnici z naslovom Hvaljen, moj Gospod poudaril tudi papež Frančišek.
V svoji okrožnici s podnaslovom ‘O skrbi za naš skupni dom’ je poudaril, da je prišlo do tega, ker je človek pretrgal stik z naravo, Bogom in sočlovekom. Poziva k spremembi miselnosti in govori o ekološki zavesti, ki človeka nagovarja k uravnoteženemu razvoju. Teža dokumenta je v tem, da papež v njem opozori na celoto, mi pa se ukvarjamo z vsakim problemom posebej.
Vsi problemi, naj gre za covid, trgovino z belim blagom, podnebne spremembe ali upad biodiverzitete, imajo iste korenine. Če hočemo stvari rešiti, je treba imeti pred očmi vedno celotno sliko.
Sam sem to ponazoril z rubikovo kocko. Vsak sektor, vsak segment – turizem, gospodarstvo, kmetijstvo – jo vlečejo v svojo smer, zato je ni mogoče sestaviti. To je mogoče, samo če vidiš celoto.
Vprašanje je, ali to zares hočemo. Po mojem smo zdaj še daleč od tega, da bi to hoteli. Če ne bo šlo drugače, nas bodo prebudile katastrofe. Šele takrat se bomo začeli zavedati, kako ranljivi smo. Covid je že eno od teh znamenj.
Katera je največja prednost Slovenije kot turističnega cilja?
Velika raznolikost na majhnem prostoru. Enkrat sem naravovarstvenike iz Severne Nemčije peljal na enotedenski izlet po Sloveniji in bili so zelo navdušeni. Začeli smo na Brniku, od koder smo se odpeljali v Kranjsko Goro, čez Vršič, kjer je bil v kotanjah še sneg, smo prišli v dolino Soče, kjer so bili že čisto očarani, sledili so Kras, morje, kočevski gozdovi in povratek v Ljubljano. Ni jim šlo v glavo, da so v enem tednu videli toliko različnih stvari.
Raznolikost pa se ne kaže samo v pokrajini, pač pa tudi v arhitekturi, ljudeh, zgodovini … Vsak del Slovenije ima drug zgodovinski poudarek; Ribnica ima na primer turške vpade, dolina Soče pa prvo svetovno vojno.
Raznolikost se ponovi tudi v kulinariki. Kje še imajo na tako majhnem prostoru tri različne vinske regije?
Rekli ste, da imate lepe spomine na začetke revije Lipov list?
Seveda, to je bilo obdobje promocijske akcije Slovenija moja dežela in predosamosvojitvega domoljubnega ponosa in entuziazma. Pa ne samo pri Lipovem listu, ampak na splošno.
Besedilo: Polona Frelih
Fotografije: Marta Skoberne
