Doktor etnoloških znanosti in sociolog kulture Aleš Gačnik poučuje na Fakulteti za turistične študije – Turistici v Portorožu. Na Univerzi na Primorskem je med drugim predlagatelj ustanovitve Centra za gastronomijo in kulturo vina, ki ga tudi vodi. Ocenjuje, da je Slovenija izjemno obetavna, a še ne dovolj prepoznavna vinskoturistična destinacija. Po njegovem mnenju je ključni krivec za to pomanjkanje dolgoročne nacionalne strategije razvoja vinskega turizma na Slovenskem.
Pravkar ste zaključili simpozij ‘Sedanjost in prihodnost vinskega in gastronomskega turizma na turističnih kmetijah Slovenije’. Kakšne so ugotovitve?
Gre za pomembno aplikativno raziskavo, saj je pri projektu sodelovalo pet fakultet s treh univerz ter kar štirinajst raziskovalcev. Izkupiček bo veliko novih raziskovalnih spoznanj in vrsta predlogov za ukrepe, ki jih bo prejelo tudi pristojno ministrstvo. Želimo si, da se tudi na tej ravni naredi korak naprej v dobro turističnih kmetij.
Kaj je sploh vinski turizem?
Lahko bi rekli, da je vinski turizem podzvrst gastronomskega turizma in ta podzvrst kulturnega turizma, čeprav se ponekod obravnava tudi samostojno. V Evropi se v glavnem govori o gastronomskem turizmu, ki vključuje tako kulinarični kot pivski del, kjer poleg vina nastopajo tudi pivo ter žgane in brezalkoholne pijače. In seveda tudi o vinskem turizmu.
Če hočemo razumeti vinski turizem, moramo najprej opozoriti na ločnico med t. i. starim in novim vinskim svetom, ki ga predstavljajo Avstralija, Kanada, Nova Zelandija, Južna Amerika, Južna Afrika, ZDA, Kitajska. V tem delu sveta je vinski turizem sestavni del vinske industrije, saj je pravzaprav vsaka vinska klet povezana s turističnim segmentom ter takšnimi in drugačnimi atrakcijami. V ‘Napa Valley’ v Kaliforniji so imeli že pred dvajsetimi, tridesetimi leti organizirana potovanja z baloni čez vinogradniške kraje, vinske vlake različnih kategorij in različnih doživetij. V novem vinskem svetu so vinski turizem morda že pripeljali do točke, ko je ogrožena primarna dejavnost, to je vinogradništvo in vinarstvo.
V starem vinskem svetu, se pravi v Evropi, se je vinski turizem začel pospešeno razvijati šele v zadnjih dvajsetih do tridesetih letih, četudi njegove korenine segajo v drugo polovico 19. stoletja. Treba je biti previden, da ne bomo samo posnemali dobre prakse in novega vinskega sveta. Evropa mora staviti na neke druge stvari, na tradicijo, dediščino in kulturo, ne pa toliko na atrakcije.
V Sloveniji so v zadnjem času postale zelo priljubljene t. i. vinske fontane.
Do njih sem precej zadržan. Zagotovo po eni strani igrajo pomembno vlogo, saj povezujejo različne ponudnike na eni destinaciji in vzbujajo zanimanje za določeno regijo. Po drugi strani v vinorodne okoliše ne želimo ponovno pripeljati množice turistov, ki jih zanimajo predvsem najcenejše vino, najcenejša hrana in ‘plitka’ vinskoturistična doživetja.
Kaj pa projekt zidanic?
Bile so težnje, da naj bi se turizem v zidanicah uveljavil kot super ekstra segment, zato se mi zdi pomembno poudariti, da so lahko samo eden od podsegmentov vinskega turizma. Turizem v zidanicah je zagotovo zanimiv, vendar je treba še veliko narediti na področju organiziranosti ter standardov v zidanicah.
Kaj pa osmice?
Če hočeš osmice doživeti v polnem sijaju, je treba iti v tržaško zaledje. Nedvomno imajo osmice pri nas historično zasnovo, vendar se niso razvile v neke zelo prepoznavne vinskoturistične produkte. Gre za segment, ki je povezan z dopolnilnimi dejavnostmi na turističnih kmetijah oziroma na kmetijah. Osmice so vsekakor dediščinske atrakcije na področju vinskega turizma.
Kot eno od prelomnic razvoja vinskega turizma v Sloveniji omenjate leto 1993, ko je mag. Jože Protner zasnoval nacionalni projekt vinskoturističnih cest, ki se prav tako ni končal po načrtih?
Vinsketuristične ceste ali vinske poti so bile res pogumen projekt ministrstva za kmetijstvo, ki naj bi dal neko novo razvojno energijo slovenskemu podeželju, zlasti slovenskih vinorodnim krajem, okolišem in deželam. Projekt je povezoval več kot 50 občin, 900 km tras ter dvajset vinsko-turističnih cest. Danes jih po rezultatih raziskave moje diplomantke Ajde Tonejec pogojno deluje samo še pet.
Pomen vinskoturističnih cest ni samo v tem, da vinski turist obiskuje vinske kleti, pač pa gre za celovito trženje določene vinorodne regije. Prek vinskoturistične ceste tržiš vse, kar je dobrega na eni destinaciji, od kulturnih ustanov, zbirk, naravnih danosti, kulinarike.
Vinskoturistične ceste potrebujejo revitalizacijo, reanimacijo, premislek, čemu naj bi služile danes. Obstaja vrsta dobrih primerov iz tujine. Francozi imajo odlično delujoč sistem ‘Vignobles & Découvertes’, pri katerem gre za sistem organiziranega upravljanja, nadzora kakovosti in standardov ter klasifikacije vinskih cest. To bi bilo lahko pogojno uporabno tudi za nas, seveda z nekimi zadržki.
V Franciji imajo tudi enotni sistem označevanja, informiranja vinskoturističnih cest. Pri nas pa ima vsaka vinskoturistična cesta drugačne table, drugačne sisteme upravljanja … Tukaj je še veliko odprtega.
Vaša diplomantka Ajda Tonejec je analizirala stopnje razvitosti v posameznih vinorodnih deželah. Najboljše so se odrezali v Goriških brdih ter v Vipavski dolina. Zakaj?
Danes se mi zdi, da je kreativnega gibanja celo več v Vipavski dolini kot v Goriških brdih, Posavje se tudi lepo dviga, zelo dobri zametki se kažejo v Beli krajini, tudi ponekod na Štajerskem.
Kar se tiče Goriških brd, je njihova prednost tesna povezanost z italijanskim prostorom, s Furlanijo-Julijsko krajino, ki še danes velja za boljše organizirano vinskoturistično regijo. V primerjavi z drugimi regijami so se začeli vinarji v Goriških brdih povezovati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodaj so ugotovili, da so s povezovanjem bolj uspešni, učinkoviti. Brda velja posnemati.
Še en velik plus za Brda je, da gre za eno samo občino, zato je v strateško-razvojnem pogledu s takšno destinacijo lažje upravljati. Če pogledamo severovzhodno Slovenijo, gre za en vinorodni okoliš, ki je razrezan na ’tisoče’ malih občin s svojimi pogledi in interesi. Glavno gibalo razvoja vinskega turizma bi moral biti vinorodni okoliš, če že ne vinorodna dežela, nikakor pa ne občinske meje!
Med drugim ste kritični tudi do tega, da nimamo niti enega vinskega muzeja …
Tudi to govori o manjši razvitosti Slovenije kot vinskoturistične destinacije, saj so prav muzeji v številnih evropskih vinskih regijah zelo pomemben del vinske in turistične identitete. So njeno historično ogledalo v prihodnost.
V Slovenskem etnografskem muzeju so leta 2008 organizirali odlično občasno razstavo z naslovom Spet trte so rodile/O kulturi vina na Slovenskem, ki je nastala na podlagi knjige dr. Dušana Terčelja Kultura vina na Slovenskem.
Škoda, da nimamo ene specializirane nacionalne in več regijskih razstav, ki bi govorile o kulturi vina na Slovenskem, saj je ta po mojem fascinantna. Dostikrat nas novodobni ljubitelji vina ali vinski kritiki obravnavajo kot neko atrakcijo, novost na evropskem trgu, v resnici pa imamo več kot 2500-letno zgodovino.
Predlani smo bili evropska regija gastronomije. Se vam zdi, da smo to dejstvo izkoristili za promocijo vina?
Eden od rezultatov naziva evropska gastronomska regija 2021 je bil, da se je na neki način začelo vzpostavljati strateško partnerstvo, medsektorsko sodelovanje na področju turizma, kmetijstva in gastronomije. Zdaj bi morali temu dodati sektor kulture, znanosti. A dokler Slovenije ne bo imela samostojne strategije za razvoj vinskega turizma, se bo ta sektor razvijal zelo na pamet, zelo stihijsko, ne s takšno naglico in tako usmerjeno, kot bi se lahko. Le tako bomo lahko postali mednarodno prepoznavna in konkurenčna vinskoturistična destinacija.
Na to temo se trudim že od leta 2016, ko smo takratnemu kmetijskemu ministru Dejanu Židanu prvič predstavili te ideje. Takrat še ni bilo mogoče govoriti o nekem medsektorskem povezovanju. Ko si na ministrstvu za kmetijstvo govoril o vinskem turizmu, so te takoj poslali na ministrstvo za gospodarstvo, od tam pa nazaj na kmetijsko ministrstvo.
Če je nekdo uspešen vinar, to še ne pomeni, da bo uspešen tudi na področju vinskega turizma. Za uspešnost vinskega turizma je treba poznati obe področji.
Vinski turizem v Sloveniji ni v najboljši kondiciji, zakaj bi po vašem mnenju morali staviti nanj?
Ne bi rekel, da je vinski turizem v Sloveniji v slabi kondiciji, je pa dejstvo, da zaostajamo za državami, ki nas obkrožajo in so med najboljšimi na področju vinskega turizma v Evropi.
Furlanija-Julijska krajina dela odlično, Avstrija s svojimi vinskoturističnimi cestami ustvarja več prometa kot celoten slovenski turizem, Madžari delajo vedno večje ‘čudeže’ in mednarodno prepoznavnost z odličnimi festivali in dobrimi hoteli, Hrvati pa v zadnjem obdobju, zlasti v Istri, dajejo velik poudarek razvoju tematskih vinskih hotelov.
Zaostajamo pri organiziranosti in konceptih vinskoturističnih cest, vinskih hotelov, muzejev, na področju vinskoturističnega marketinga, smo pa nedvomno evropska velesila na področju vinskih in kulinaričnih prireditev in festivalov, ki jih imamo več kot 500.
Pred leti sem izdelal tipologijo vinskih prireditev in festivalov, ki je razdeljena na deset področij. Prišlo je morda celo do prevelike inflacije teh, festivali so si preveč podobni, zaznavam pomanjkanje kreativnih in inovativnih festivalskih konceptov. A tudi tukaj se stvari izboljšujejo.
Verjetno je Orange wine festival eden takšnih inovativnih festivalov?
Drži, gre za specializiran vinski festival, ki je posvečen oranžnim oz. jantarnim vinom. Gre za glavno obliko promocije Izole v mednarodnem kontekstu, pa tudi Slovenije kot svojevrstne ‘velesile’ na tem področju. Festival s svojo reprizo na Dunaju kaže, kakšno moč imajo lahko festivali pri promociji določene sorte, tipa vina, kraja, okoliša, države.
Kateri so segmenti vinskih prireditev in festivalov v kontekstu vinskega turizma?
Pri prvem tipu festivalov gre za čaščenje posamezne vinske sorte, npr. Festival malvazije v Portorožu, Salon souvignon na Ptuju, Refuscus Mundi v Izoli. Pri drugem gre za poudarek na posebnem tipu ali zvrsti vina, kot so npr. oranžna vina, v Portorožu so organizirali festival roseja in vrtnic PortoRose, Festival penin v Ljubljani in Portorožu. Tretji festivali slavijo izbrano vino in tradicionalne kmetijske pridelke, recimo Festival terana in pršuta. Četrti je tip festivala, na katerem je vino vključeno v bolj kompleksne gastronomske prireditve, recimo Salon VinDel, Festival slovenskih vin, ki oglašuje tudi delikatese. Peti tip so festivali, ki slavijo določeni kraj, vinski okoliš ali vinsko regijo, denimo Okusi Vipavske, Vinska vigred v Metliki, ki sodi med najstarejše vinske festivale v Sloveniji. Poseben tip festivalov, ki mu napovedujem vse večjo odmevnost in pomembnost, so festivali, ki povezujejo vino z različnimi zvrstmi umetnosti, npr. Dnevi poezije in vina, tudi Franci Cvetko (Kogl) dela imenitne tovrstne dogodke. Potem so festivali, ki so povezani z izobraževanjem in specializiranimi oblikami druženja, kot je npr. študentski festival Vino ni voda Kluba ptujskih študentov ali Vinski univerzum v Ljubljani. Osmi tip je tisti tip festivalov, ki so vezani na rekreativne prireditve, povezane z vinom, denimo Nordijska hoja skozi vinograde, Vino in golf ipd. Deveti tipi festivalov so povezani z izbori za vinske kraljice, kot zadnje, čeprav bi bile lahko celo prve, pa so tiste prireditve, ki temeljijo na dediščini vinogradništva ali vinarstva, recimo martinovanje.
Potem imamo še vinskoturistične atrakcije, ki so prav tako pomembne. Tukaj je seveda treba izpostaviti zgodbo o najstarejši trti na Slovenskem. Stara trta je več kot Mariborski vinorodni okoliš, je več kot Podravska vinorodna dežela, je več kot vinorodna Slovenija. Stara trta je ničelna točka vinskega turizma v globalnem smislu. Je vinskoturistična globalna ikona. Vsak pravi vinoljub bi se moral enkrat v življenju pokloniti najstarejši trti na svetu, tako kot vsak pravi musliman želi vsaj enkrat v življenju romati v Meko.
Imamo vrhunske zgodbe, s katerimi po mojem upravljamo še premalo strateško, vizionarsko, prav zato potrebujemo strategijo razvoja vinskega turizma.
Kdaj se je pravzaprav začel vinski turizem?
Italijani bi rekli, da je to povezano s kulturo Rima, drugače pa lahko rečemo, da sistematičnemu razvoju vinskega turizma sledimo od sredine 19. stoletja dalje. Do tega je prišlo v povezavi z razvojem železnic. Srednji razred je živel vedno boljše in je želel potovati, tudi z motivom spoznavati hrano in vino. Avstrijci imajo že več kot šestdeset let vinskoturistične ceste, se pravi ogromno izkušenj itn.
Ja, vinski turizem je globalni fenomen, ki se trži lokalno. V Sloveniji bi lahko elemente vinskega turizma prepoznavali v nekdanjih vinskih sejmih v 19. stoletju, tudi v 20. stoletju, še bolj pa z začetkom vinskoturističnih cest v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Zanimivo je, da prve znanstvene raziskave o vinskem turizmu prihajajo iz novega vinskega sveta, znanstvene študije v Evropi pa so razmeroma mlad fenomen, star dobrih dvajset let. Na področju znanosti, uporabe dobrih praks, je treba biti zelo pazljiv, kritičen do prenosa znanj in izkušenj iz novega vinskega sveta v Slovenijo.
Polona Frelih
Naslovna fotografija: Vita Gačnik
