Učitelj na Osnovni šoli Bistra buča je brez pedagoške izobrazbe, a duhovit in strog. Šola deluje v leseni stavbi, ki je stara več kot dvesto petdeset let. Najstarejša »učenka«, ki je prestopila šolski prag, je dopolnila devetdeset let. Na koruzi v kotu razreda se znajde poreden, neposlušen ali nagajiv učenec. Tam so klečali že ministri, predsedniki in drugi pomembni ljudje. Šola ima tudi svoje protokolarno vino, imenovano bučman. Včasih v njej zapoje tudi palica.
Radovica je med najviše ležečimi vasmi v metliški občini in šteje vsega dvesto petdeset prebivalcev. Šolo Bistra buča so odprli leta 2014.
Učna ura poteka tako, kot je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V njej ni računalnikov, učenci pišejo na lesene tablice s kredo, napisano pa zbrišejo z morsko gobo. Učitelj je strog, a veliko nauči. Učenci so iz vseh krajev Slovenije, stari in mladi. K pouku radi pridejo, saj se na šaljiv način veliko naučijo o Beli krajini, njeni zgodovini, a tudi o sedanjosti. Mlade še zlasti zanima, kako se je nekdaj pridobivalo znanje, starejši pa pridejo obujat spomine na čase, ko so pred desetletji sami gulili šolske klopi.
Skupine, veliko je takšnih, ki praznujejo obletnice valete ali mature, se k pouku prijavljajo kar po telefonu ali elektronski pošti, učitelj Jože Matekovič pa jim po učni uri izda spričevala z njihovim imenom in priimkom, požigosana z žigom Svobodnega belokranjskega ozemlja (SBO), kamor radovska šola spada.
SBO obsega deželico med Gorjanci in modrooko lepotico Kolpo. Za vstop na njeno ozemlje je treba imeti pasoš, kot pravijo Belokranjci potnemu listu, ki ga obiskovalci dobijo v gostilni Petra Badovinca na Jugorju. Tam lahko pokusijo tudi tekočo vizo karampampoli, zamenjajo evro za goldinarje, si nalepijo na vetrobransko steklo avtomobila vinjeto, s katero uveljavljajo petdesetodstotni popust na vseh brezplačnih parkiriščih SBO, lahko pa pokusijo tudi vino metliček, ki jim ga, ker je protokolarno vino SBO, postrežejo z belimi rokavicami.
Pod pristojnost SBO, katerega samooklicani predsednik je Toni Gašperič, spada tudi Klinika za navajanje na odvisnost od olj, ki obratuje v Drašičih, vinorodnem raju pod Gorjanci, in brez čakalnih dob deluje s pomočjo medicinskih sester Mandljeve in Lešnikove pod vodstvom primarija doktorja Martina Orehoviča. V Ljubljani ima SBO konzulat, ki skrbi za povezanost Bele krajine s Slovenijo in svetom. Njegov konzul je Belokranjec, sicer znani ljubljanski gostilničar Jože Pečarič. V kleti penin Ivana Simoniča v Semiču obratuje Ministrstvo za penjenje, kjer lahko obiskovalci po mili volji penijo na vse in vsakogar, pa ne bodo zato niti ovadeni niti kaznovani. V Velikem Nerajcu nedaleč od Črnomlja pa bo Vera Vardjan, ženska, ki je preživela udar strele, vodila Hišo za spočetje, stari his, v katerem bodo mladi pari, tako kot nekoč, poskušali priti do svojih potomcev, kajti hiška stoji na energetsko močnem območju.
Stavba šole Bistra buča je v sklopu ocenjevanja Turističnega društva Metlika Moja dežela – lepa in gostoljubna prejela zlato in dve srebrni priznanji za izjemno urejenost.
Bučman, šolsko vino radovskega učitelja, in protokolarno vino metliček, sta pridelana v drašiškem vinorodnem okolišu, napolnjena pa iz sodov vinarja Toneta Vinopivca. Na voljo sta v stekleničkah, kot spominek, v večjih pa za pogasitev najhujše žeje, nikakor pa ne za popivanje. Tistim, ki še niso dopolnili osemnajst let, bučmana seveda ne ponudijo. Lahko ga gledajo le od daleč. Da se jim ob tem cedijo sline, pa ni treba posebej poudarjati.
G. B.
