Ena najbolj znanih romarskih poti, ki jo vsako leto prehodi več tisoč pohodnikov, privablja tudi mnogo Slovencev, med njimi tudi Tomaža Miheliča, ki je lansko leto izdal knjigo 33 – To ni še ena knjiga o Caminu. Ker sva že desetletje novinarska sodelavca, poleg tega sem njegovo uspešnico, ki je že dočakala ponatis, tudi lektorirala, je pogovor malce bolj sproščen.
Pravijo, da te Camino pokliče, zato me zanima, kako se je sploh odločil podati na tako pot. Tomaž pove, da ga je prevzela ideja, da se lahko poda nekam, kjer bo vsak dan hodil in raziskoval lepote dežele. »Pešačiti čez hrbet Španije in pri tem odkrivati vse, kar ta čudovita pokrajina ponuja, je svojevrsten privilegij. Ob tem lahko brskaš po sebi in se zliješ z naravo, ki ima zdravilne učinke,« pravi in doda, da to sicer ni bila njegova prva pohodniška izkušnja, saj se rad potepa tudi po domovini, obredel je tudi že kar nekaj naših planinskih poti.
»Slovenija je prekrasna in vsak grič, kaj šele vršac, je vreden, da splezaš nanj in se naužiješ opojnosti, ki jih ponujajo razgledi. Poseben izziv je bil podvig, da v istem dnevu osvojim Skuto in Grintovec, kar je bilo nadvse izčrpavajoče, a hkrati osvobajajoče. Spoznanje, da zmoremo več, kot si mislimo, nas opogumlja, da tudi pri medosebnih ali poslovnih podvigih ostanemo samozavestni. Rad imam Stol, vedno znova me prevzame Golica s prostranimi travniki narcis, tudi na kakšno ferato se rad vrnem. Italijanska smer na poti do Mangarta je denimo moj spoštovanja vredni podvig.«
Priprave na pot
Večino pohodnikov, ki se odpravijo na tako fizično težjo preizkušnjo, skrbi, ali so pripravljeni na tak podvig. »Prav nobenih predpriprav ne potrebuješ za rajžo po božjih stezicah,« odvrne Tomaž malce hudomušno, »Camino je bolj zahteven za glavo kakor za noge. Tisti, ki imajo zadržek, ker menijo, da niso fizično dovolj pripravljeni, ne vedo, kaj zamujajo. Čar romanja je namreč, da se sam odločiš, koliko kilometrov boš opravil, te odločitve so sprotne. Najlepše je, ko prisopihaš do čarobne vasice in skleneš, da boš tam prenočil. Takšne svobode žal ne moreš doživeti na vnaprej načrtovanih počitnicah.«
Odločil se je, da bo prehodil za francosko smer, ki je v osnovi dolga 790 km, a pravi, da bi težko do potankosti navedel, koliko kilometrov je prehodil sam, saj se je pogosto odločal za daljše, alternativne, a zato bistveno bolj umirjene in lepše poti. »Moje popotovanje se je začelo v romantični kamniti francoski vasici Saint-Jean-Pied-de-Port ob vznožju Pirenejev. Še v mraku sem od tam zakorakal čez to slikovito hribovje in popoldne že prispel v Španijo. Če zaokrožim, sem do cilja v Santiagu de Composteli nanizal slabih 1000 kilometrov, in to v 33 dneh. Kot radovednega novinarja in raziskovalca vsega lepega me je zanimal tudi poganski pridih te magične izkušnje, zato sem se odpeljal še do Finisterre, kamor so nekdaj vozili ranjene vojščake, da so bili s pogledom v brezmejnost Atlantika bližje neskončnosti,« pripoveduje in doda, da je Camino predvsem zelo dobro označena, ki ponuja vse za brezskrbno bivanje, tako se zlahka organiziraš. »Če želiš asketsko življenje, lahko ne uporabljaš tehnologije, ampak se osredotočiš na rumene puščice, ki ti kažejo pot. Predvsem pa se lahko družiš z ljudmi z vsega sveta, se potapljaš v njihove zgodbe in ugotoviš, da nisi edini človek s težavami,« poudarja spoznanje, ki je hkrati rdeča nit njegove knjige.
Pa je kdaj pomislil, da bi odnehal? »Nikoli si nisem želel odnehati, kaj šele, da bi se vrnil. Sem pa preklinjal mraz ob zgodnjih jutranjih urah, ki se ti zažre do kosti, dokler se ne ogreješ. Bentil sem čez bolečino, ki je spremljala značilno poškodbo hitrohodcev. Vnetje pokostnice me je upočasnilo, a nikoli ustavilo. Že drugo jutro sem se znašel v neznanem gozdu, kjer sem izgubil mobilni signal in povsem izgubil orientacijo. Vendar sem tip popotnika, ki se rad namerno izgublja v večjih mestih, saj je nekaj najlepšega, ko potem spet najdeš pravo pot. S tem še bolj temeljito spoznaš zakotne, skrite ulice, kjer se ohranja pristnost in začutiš pravi utrip življenja. Camino je prav takšen, poln nenadejanih odkritij in neprecenljivih darov.«
Nasveti za na pot
Nasvetov je toliko, kot je pohodnikov. »Čim manj poslušajte mnenja drugih, razen tehničnih napotkov, ki jih najdete na vsakem forumu. Priporočljivo je, da se opremite z dobro obutvijo, zmogljivim nahrbtnikom in s sabo vzamete čim manj stvari. Vse, kar boste potrebovali, boste lahko kupili na poti. Ne nazadnje se ne podajate v puščavo, temveč v civilizacijo. Bi pa vsakomur položil na srce, naj gre na tako pot sam, ker bo le tako lahko v popolnosti spoznal svojo vrednost in brez zadržkov odvrgel vse maske, ki smo si jih prisiljeni nadevati v vsakodnevni rutini,« svetuje.
Toda bistvo Camina zanj ni bila pohodniška izkušnja, niti duhovni uvid, po katerega se marsikdo odpravi tja. Zato je tudi podnaslov knjige To ni še ena knjiga o Caminu. »Niti to, da bom napisal knjigo, ni bilo bistvo teh 33 dni,« poudari. »Zbirka zgodb s poti je nastala zaradi ideje, da bi lahko s prodajo nabral dovolj sredstev, s katerimi bi šolal otroke v Afriki in omogočil, da od sveta in boga pozabljeni prebivalci te čudovite celine zaživijo človeka vredno življenje. Že4 veliko romarjev je svoja doživetja, zlasti duhovna spoznanja o sebi, prelilo v pisno obliko. Vsaka izpoved je drugačna, zato se mi je zdel primeren hudomušni podnaslov. In sodeč po odzivih prekaljenih bralk in bralcev, to res ni še ena knjiga o Caminu. Je zgodba o skupnosti in družini, ki je največji zaklad te nepozabne avanture, saj se domov nikoli ne vrneš sam, pač pa z bogato zbirko novih prijateljstev,« poudarja.
Pohodniška skupnost, njegova ’Camino družina’, mu je namreč prinesla tako zanimive vpoglede v življenja drugih romarjev in dragocena spoznanja o sebi. »Tako je. Da si skupaj delimo usodo in nismo v bolečini nikoli osamljeni. Če si tako radi delimo radost in veselje, je dobro, da znamo podeliti tudi bridkost, razočaranje, grenkobo. Drug drugemu smo ogledala in v odsevih se kažejo naše resnične podobe. Lahko se še tako pretvarjamo, resnica vselej pride na dan. In na tako dolgi poti se to zgodi zelo hitro. Biti sprejet je nekaj, po čemer vsi hrepenimo. Tam se nam ponudi priložnost, da se pokažemo v najbolj čisti, iskreni podobi. Nihče te ne sodi po znamki vetrovke, še manj po titulah, ki si jih nabral v karieri. Si samo romar s čustveno prtljago, in če se odpreš, bo vsa navlaka zatrtih čustev začela odpadati kot jesensko listje. Zgodi se svojevrstna katarza, da nisi tako slaba oseba, kot so te želeli prepričati skozi odraščanje,« pripoveduje.
Prav ta tesna, srčna povezanost z ljudmi, ki jih je spoznal na poti, je tudi v središču knjige 33. V njej namreč izpostavlja v svetu vedno bolj pozabljene medčloveške vrednote. »Poleg zdravja je prav skupnost najbolj dragocena vrednota. Vsaj na moji lestvici. Rad sem sam, saj sebi res ne morem blefirati. Vendar me družba iskrivih, srčnih ljudi drži pokonci. Prisegam na trdne, kakovostne medčloveške odnose, ki so v tej dobi kaotičnega individualizma še bolj pomembni. Izkusil sem, da je bistveno lažje premagovati izzive, če imaš ob sebi zaupanja vredne ljudi. Ko me je nekaj dni pred koncem poti presenetila poškodba, so si člani moje Camino družine samoiniciativno porazdelili težo mojega nahrbtnika. Nekdo je nesel čevlje, drugi toaletno torbico, tretji hrano … Skratka, dokazali so, da se pravo bogastvo skriva v odnosih, ne na bančnem računu,« se nasmehne.
Dobrodelna nota
Knjiga ima poleg tega, kot je dejal, dobrodelno noto, saj izkupiček Tomaž namenja afriškim družinam v Tanzaniji. Toda kako je prišlo do te pobude? »Nikoli si nisem predstavljal, da me bo turistični obisk mondenega otoka Zanzibarja tako zaznamoval. Belci že pol tisočletja morijo in ropajo te prelepe in z naravnimi viri bogate države na črni celini. Afrika je naša mati, mi pa se do nje obnašamo kot najbolj krute mačehe. Tam sem spoznal krutost človeške zlobe, požrešnosti, napuha in brezbrižnosti. Evropejci za namestitve odštevajo na tisoče evrov, nato se z obubožanimi domačini na njihovi zemlji pregovarjajo za 20 centov vreden kokos. Sprevrženo in vsega obsojanja vredno. Vendar od zgražanja ni učinka, zato sem sklenil, da napišem knjigo in z zbranim denarjem vsaj nekomu polepšam življenje. Najboljša naložba je izobrazba. Afriški otroci so željni znanja, da bodo lahko pomagali svojim družinam in celotni skupnosti. Odziv Slovencev je čudovit, zelo toplo so sprejeli mojo pobudo in znajo ovrednotiti knjigo, ki jim daje drugačen pogled na Camino, hkrati pa skupaj delamo nekaj dobrega za lepši, boljši svet.«
Pa se namerava vrniti na Camino in se lotiti še portugalske smeri? Ali ga bolj vleče v Afriko?
Pravi, da je zdaj razpet med Caminom in Afriko. »Ko se enkrat podaš na romanje, si mu zvest za vedno, saj veš, kako blagodejno te boža na vsakem koraku. Zagotovo me čakata še severna ruta in portugalska smer … Prepešačiti moram trikotnik med Santiagom de Compostelo, Muxio in Finesterro, vmes pa še kakšno neobljudeno pot. A zdaj je vsa moja pozornost usmerjena na podeželje Aruše, kjer postavljamo platformo, da se bodo lahko tamkajšnji ljudje, ki živijo v zelo zahtevnih okoliščinah, samostojno preživljali. Ko se enkrat zazreš v te nedolžne in tako žive oči afriških otrok, nisi nikoli več enak. V njih je vsa resnica in odrešitev pred potrošniško mantro, ki nas nasilno prepričuje, da se naša vrednost šteje v količini materialnega. Zdravilna moč ljubezni pa je v odnosih do ljudi, živali, narave, ne do drage pločevine,« sklene.
Ob tej priložnosti skupaj vljudno vabiva bralce in vse ljudi odprtih src, ki jih zanimajo Tomaževe popotniške izkušnje, naj se mu pridružijo na predstavitvah knjige po Sloveniji, saj je trenutno na turneji po naši čudoviti deželi. Tako bo 22. 4. predstavitev v Metliki, 9. 5. na mariborski drugi gimnaziji, 15. 5. na Vrhniki, 21. 5. v Logatcu in še mnogo priložnosti bo, da prisluhnete njegovim zanimivim, zabavnim, krutim in osvobajajočim anekdotam.
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Fotografije: osebni arhiv
