Baška grapa je skrivnostni svet, kjer se lepota bogato preliva v ljubke kotičke, polne malih presenečenj. Za mnoge je še vedno neznanka, čeprav ponuja najbližjo povezavo med že več kot stoletje turistično opevano Bohinjsko kotlino in vse bolj poznanim Posočjem. Po drugi strani ugotavljamo, da jih je vse več, ki jo že poznajo. Ti vedo povedati, kako široko jim je razprla svojo dlan in jih povabila v svoje razgibano zavetje tam na robu Julijskih Alp. Prepredena je s stezicami, potmi, kolovozi, nekdanjimi mulatjerami, utrjenimi gozdnimi potmi. Mnoge od njih ponujajo gostoljubje pohodniškim potem. Označene z belo-rdečimi oznakami vabijo na vrhove okoliških gora, druge pa povezujejo gričke in dolinice v bližini graparskega dna kot lahke pohodniške ali sprehajalne poti.
Ena takih je na prehodu zadnjega desetletja izšla iz projekta Mrouce cajta v Podbrdu. V dopadljivo krožno sprehajalno pot z enakim imenom, ki povezuje severni in južni del kraja, so jo ob vodilnem partnerju Občini Tolmin in na podlagi večletne dejavnosti in spremljanja kulturnega, turističnega in bivalnega utripa tega okolja oblikovala lokalna društva: KTT Društvo Baška dediščina, Planinsko društvo Podbrdo, Turistično društvo Podbrdo in Krajevna skupnost Podbrdo ter Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin.
Pri snovanju poti jih je vodilo prepričanje, da je vrednote, ki so jih s svojim znanjem in spretnostmi ustvarili in jih še ustvarjajo Podbrdčani, vredno povezati s tradicionalnimi oblikami dediščine v kraju, t. j. z industrijsko, tehnično, zgodovinsko, naravno in kulturno dediščino, s športno-rekreacijskimi vsebinami in z obnovo sprehajalne poti Milpoh. V svoj objem vabi vse generacije lokalnega prebivalstva, vključno z ranljivimi skupinami, obiskovalcem pa je ponujena kot turistični produkt.
Na pot stopimo v centru Podbrda nasproti doma upokojencev ob smerokazu, ki usmerja na pot čez Milpoh. Speljana je po pobočju hriba na levi strani reke Bače. Rahel vzpon po razširjeni in utrjeni poti, zavarovani z leseno ograjo, pripelje do table, ki skozi razglednico, izdano v času italijanske zasedbe kraja med obema vojnama, prikazuje ta košček Podbrda z lepo vidno stezo. To dokazuje, da je ta bližnjica aktualna že »od nekdaj«. Od tod je čudovit razgled na nekdanje vaško jedro, ki je danes v celoti prenovljeno. Tu sta nekdaj delovali dve gostilni, še desetletja po drugi svetovni vojni trgovina, mesnica, pekarija, frizerski salon in prodajalna bonbonov, svoje delavnice sta odpirala dva krojača in dva čevljarja. Na mestu doma upokojencev se je bohotila italijanska vojašnica, ob njej pa kovačija. Tudi na nasprotnem bregu reke Bače je delovalo več obrtnikov: krojač, šivilja, pleskar, fotograf. V 80. letih sta se dve hiši umaknili telovadnici. Danes najdemo tu le še trgovino in gostinski lokal, ki domujeta v pritličju stanovanjskih blokov iz 80. let. V ozadju dopolnjujeta kuliso vrhova Lajnarja in Slatnika.
Pot nadaljujemo po travnati podlagi do asfaltirane ceste v zaselku Batava. Obiščemo prenovljen družabni prostor z otroškimi igrali ob športnem igrišču. Med radovednim brskanjem po seniku knjig skoraj vedno začutimo valovanje hladnega zraka iz bližnjega bohinjskega predora. Morda nas prav tedaj z nenadnostjo svojega prihoda vznemiri potniški vlak. Vrnemo se na cesto in nadaljujemo skozi železniški podhod. Mimogrede še vedno občudujemo mogočni portal predora. Svet od sotočju rek Bače, Batave in Mačjega potoka pred nami je bil v času italijanske zasedbe proglašen za center Podbrda. Tu je živelo več italijanskih družin, dobro so poslovali hotel, brivnica, gostilna, trgovina, mesnica, kavarna in dom železničarjev s kinom. Na sotočju je bila do leta 1954 meja med Podbrdom in vasjo Trtnik, katere del je bil tega leta priključen Podbrdu.
Zavijemo levo proti železniški postaji Podbrdo. Korak nam nehote zastane ob obnovljeni vili, zgrajeni v času gradnje bohinjskega predora za vodstveno osebje, vključno z vodjo gradnje Franzem Vitalom Lusserjem. O njem lahko izvemo več z info table, ki poleg table o nekdanji rapalski meji bogati informacijski kozolec na nasprotni strani. Hkrati nas ob zdravstvenem domu preseneti solarna klop za polnjenje mobilnih naprav. Pred seboj zagledamo nerazumljivo veliko stavbo železniške postaje. Svojo veličino je dobila v času italijanske zasedbe med vojnama, ko je bilo Podbrdo obmejna vas. V čakalnici se sprehodimo skozi stalno razstavo o bohinjski progi, ki jo je ob 100-letnici postavil Tolminski muzej. Medtem morda iz Bohinjske Bistrice pripelje avtovlak. Parkirni prostor za kolesa pa je čisto prazen.
Za postajo poiščemo kovinske stopnice, se spustimo do glavne ceste skozi Podbrdo in po pločniku pešačimo do opuščenih zgradb nekdanje Tovarne volnenih izdelkov Bača Podbrdo. Dve stavbi, prilagojeni tekstilni tovarni, sta bili med vojnama italijanski vojašnici. Druge so bile sezidane v času delovanja tovarne.
Prečkamo cesto in ob info tabli, pripeti na pročelje bencinskega servisa, izvemo, koliko pritokov polni vodnatost reke Bače. Na razpolago je tudi info stojalo z zgibanko Baška grapa in z letakom o projektu Mrouce cajta.
Vrnemo se proti sotočju rek. Ob odcepu za vas Trtnik se ustavimo ob razkošni info tabli, ki z različnih izhodišč vabi na razgledno goro Črna prst, znano po svojem cvetnem bogastvu. Ob bližnjem parkirišču vabi lično izdelan turistični kozolec, namenjen promociji prvega gorskega teka in prvega gorskega maratona PTRF v Sloveniji. Tekačem je posvečena tudi slika Gorski tekač slikarke s peski Stanke Golob.
Še do centra Podbrda moramo, kjer je v prostorih KTT društva Baška dediščina na šestih premičnih razstavnih panojih predstavljena zgodba TVI Bača, edine tovarne v gornjem delu Baške grape doslej. Zgodba je ujeta tudi v film Niti in vozli ponosa, ogled je omogočen preko kanala YouTube. Ta nam skozi kratek film Sprehod skozi Podbrdo ponuja tudi podoživljanje pravkar prehojene poti. Na voljo je tudi dvojezična tiskana produkcija projekta: zemljevidi, letaki in knjiga Podbrdo na starih razglednicah.
Nazadnje se podamo še v staro podbrško jedro, kjer obiščemo cerkev sv. Nikolaja in TIC Podbrdo, kjer ob stalnih razstavah izpopolnimo znanje o tirolski poselitvi, bohinjski progi in o časih italijanske zasedbe Primorske.
Sprehajalna pot Mrouce cajta, ki daje Podbrdu novo prepoznavnost, je rezultat močnega povezovanja lokalne skupnosti, kar se je izkazalo tudi za dober način varovanja naše dediščine.
* Mrouce cajta = Drobtinice časa
Besedilo: Olga Zgaga
Fotografije: Alenka Zgaga
