Na skrajnem jugu Spodnje Savinjske doline, kjer prehaja ravninski del v razvejan hriboviti svet, leži grič, na katerem so nekoč svobodni gospodje Žovneški postavili grad oziroma trdnjavo. Zgrajen je bil iz kamenja. Gradnja je potekala v sredini 13. stoletja. Prvič se trdnjavo omenja leta 1280 kot Castrum Ostirwitz, šele pol stoletja pozneje kot grad Osterwitz. Po raziskavah naj bi bila trdnjava postavljena za nadzor poti iz Zasavja v Spodnjo Savinjsko dolino, nato je bila nedaleč stran postavljena mitnica za pobiranje dajatev.
Kot prvi svobodni gospod Žovneški se pojavi v zgodovinskih virih leta 1173 Gebhard I. Žovneški, ki je bil pred tem svobodni plemič Savinjski. Tako gospodje Savinski dobijo grad Žovnek nad Braslovčami in se poimenujejo po njem. Ker se je njihova oblast razširila, so imeli fevd krških škofov vzhodno od Celja, grad Lemberg, tako se je Gebhard II. Žovneški imenoval tudi Gebhard Lemberški. Ko svobodna gospoda Žovneška v 14. stoletju postanejo Celjski grofje in pozneje knezi, so številne gradove v Spodnji Savinjski dolini upravljali njihovi kastelani (vitezi).
Leta 1456, ko je bil ubit Celjski knez Ulrik II. in je izumrla moška linija mogočnih celjskih knezov, so dobili njihove posesti Habsburžani. Med njimi je bil tudi grad Ojstrica. Z gradom so gospodovali deželnoknežji oskrbniki. Teh se je v naslednjem stoletju in pol zvrstilo veliko, največji pečat je gradu pustil od leta 1556 dalje Maksimilijan Schrattenbach. Rodbina slednjega je pisala zgodovino Spodnje Savinjske doline dve stoletji po moški liniji. Ni znano, ali je njen prvi lastnik Maksimilijan Schrattenbach sploh kdaj živel na tem gradu, dejstvo pa je, da sta njegova sinova začela graditi dvorec (graščino) ob vznožju hriba in jo poimenovala graščina Ojstrica. Za gradnjo so uporabljali material, ki so ga dobili z rušenjem starega gradu. Ta je popolnoma razpadel že na začetku 17. stoletja, danes je vidnih še nekaj zunanjih sten. Ob vznožju teh stoji danes informativna tabla, ki pripoveduje o zgodovini gradu na vrhu hriba.
Največji pečat graščini je dal grof Janez Feliks Schrattenbah. Poročen je bil z baronico Elizabetho Egkh in imel z njo več otrok. Bil je neusmiljen graščak do svojih podložnikov. Leta 1635 je bil omenjeni grof povod za drugi slovenski kmečki upor, ki je trajal dva meseca. Seveda so se uporni kmetje in tlačani nanj pripravljali že več let. Sodelovalo je več kot 15.000 upornikov. Upor je bil zadušen. Sledilo je sojenje upornikom. Veliko izgub je bilo na strani fevdalcev, saj so jim uporniki požgali več kot 70 gradov in graščin, med njimi tudi posestvo Ojstrica.
Danes so na hribu nad vasjo Loke le še ostanki nekoč aksialno sestavljenega gradu Ojstrica. Dvorca Ojstrica, ki je bil grajen ob vznožju gradu, pa od sredine 20. stoletja ni več, saj je bil podrt. Pot do ostankov gradu je v zadnjem delu strma, toda prijetna za poletna potepanja in raziskovanja.
Ne gradu ne dvorca Ojstrica ni več. Ostale so številne legende in ljudska izročila, ki se ohranjajo vse do današnjih dni. V grajskem stolpu na gradu Ojstrica je bil nekaj časa zaprt knez Friderik II. Celjski zaradi neposlušnosti do očeta Hermana II. Celjskega, ki je nasprotoval poroki z Veroniko Deseniško.
V gradu Ojstrica je bila zaprta Veronika Deseniška. Tu naj bi bila umorjena oziroma utopljena v sodu vode. Njeno truplo je tri dni ležalo v cerkvi Marije Vnebovzete v Braslovčah in bilo tam pokopano, nato jo je dal njen mož knez Friderik II. Celjski prekopati. Ostale so legende, da naj bi Veronika, ko je čakala svojo ljubezen, šivala klobučke, da bi bila lepa ob prihodu moža. To sedaj počnejo člani Kulturnega, zgodovinskega in turističnega društva Tabor, ki šivajo mini klobučke in jih imenujejo Veronikini klobučki. Izdelujejo se lutke (samostoječe in palične) z njenim imenom.
Nedaleč od gradu Ojstrica je hrib Krvavica. Tu gnezdi sokol selec. Ta preletava Spodnjo Savinjsko dolino. Tudi o njem so se ohranila številna ljudska izročila in legende. Te v društvu pridno zbiramo in zabeležujemo ter bomo v bližnji prihodnosti izdali knjigo.
V kraju Tabor je bila že leta 1391 omenjena prva cerkev svetega Jurija. Okoli 15. stoletja so okoli cerkve postavili obrambni zid, ki naj bi varoval cerkev in krajane pred vpadi Turkov. Obzidje je imelo obrambni stolp. Pozneje so ga podrli, da so imeli več prostora za pokopališče, ki je bilo prvotno okoli cerkve. Tako je bilo vse do leta 1896, ko so pokopališče prestavili, saj je bilo obzidje okoli cerkve močno poškodovano po potresu, stolp se je porušil, prav tako mnogo grobov. V 19. stoletju je bila cerkev dozidana, največjo prenovo je dobila s preloma iz 19. na 20. stoletje. Na god svetega Jurija (23. april) v občini praznujemo občinski praznik – Šentjurski sejem.
V zvezi s cerkvijo svetega Jurija obstaja legenda, da so kmečke žene rade pekle medenjake v obliki zvona. To naj bi bil spomin na prvi zvon, ki ga je dobila cerkev. Druga legenda, povezana s tem svetnikom, je, da so svobodne gospode Žovneške obiskovali vitezi Viteškega reda Svetega Jurija s Koroške, ki naj bi zagotovili finančna sredstva za izgradnjo cerkve.
Iz uradnih podatkov naj bi bil grad že na začetku 16. stoletja v razpadajočem stanju. Z njegovega kamenja so zidali cerkve v dolini. Tako naj bi bila dozidana cerkev v Taboru in Grajski vasi, morda pa še katera druga v Spodnji Savinjski dolini.
Na gradu Ojstrica so živeli palčki in palčice. Ti so tam še sedaj, čeprav je od starega gradu ostalo le še nekaj sten. Zelo dobro so se razumeli s sokoli selci in zajci. Ti še danes veselo poskakujejo po bogato rodnih njivah v ravninskem delu doline. Po njih je dobila ime Zajčeva koča, katero radi obiščejo številni planinci. Tu je veliko prebrisanih kun, ki so ušpičile že marsikatero neumnost kmetom po Miklavškem hribovju. Na gozdnih jasah najdemo zdravilne rastline, iz katerih ob zimskih večerih pripravljamo okusen domač čaj.
Ob koncu tega zapisa bi želeli predstaviti še delo našega Kulturnega, zgodovinskega in turističnega društva Tabor. Ohranjamo zgodovino in kulturno dediščino tega področja. Izdelujemo Veronikine klobučke; kune so dobile ime po Frideriku, ki je bil čeden in iznajdljiv; pečemo jurijeve zvonove (medenjake); dramska sekcija Ojstriška gospoda interpretira več stoletij dolgo obdobje rodbine Schrattenbach, ki je zaznamovala življenje v tej dolini in po Krajnskem, Koroškem, Češkam, Avstriji in Nemčiji. Njihova oblačilna kultura se je naglo širila v vse pore družbenega življenja in cerkvenega dostojanstva.
Gradu in dvorca Ojstrica vam ne moremo pokazati. Lahko pa vam razodenemo bogato zgodovino, pokažemo sakralno dediščino in vas popeljemo v neokrnjeno naravo … MI SMO TU, pridite še vi, da vam bomo pokazali, kje živimo.
Besedilo: Hani Zamuda, predsednica KZTD Tabor
Fotografije: arhiv KZTD Tabor
Naslovna fotografija: Ojstriška gospoda med obiskom na Ljubljanskem gradu.
