Kjer narava že tisočletja nemoteno uveljavlja svoje zakone

Povsod nered! Kar pade na tla, tam ostane. Nekdaj gladka obličja so zaraščena in nihče si ne prizadeva, da bi jih znova zgladil. Živelj je povsem prepuščen lastni iznajdljivosti na poti preživetja in pri tem prav nič uglajeno pušča svoje sledi. Skratka, estetika, kakršna nam je priučena, je tukaj brez vsakršne vrednosti. In natanko zato je tako neskončno lepo …

»Pragozd – stik s pradavnino, notranji mir in tišina pod stoletnimi orjaki, nenavadnost mogočnih trhležev – nas vedno znova očara in prevzame. Redka in krhka, a prav zato tako dragocena, je neokrnjena narava predvsem naravni spomenik in dediščina, ki jo s spoštovanjem varujemo. Pragozd je gozd, kjer še nikoli ni pela sekira. Narava tu tisočletja nemoteno uveljavlja svoje zakone. V večnem zaporedju rojevanja in umiranja je življenje povezano v trden in zdrav sistem. Tu ni slabega in dobrega, niti koristnega ali škodljivega. Vse, kar v pragozdu obstaja, se počasi, toda nenehno in varno obnavlja.«

S Petro Draškovič Pelc, mojo vodnico ta dan, sva na robu Prelesnikove koliševke, pragozdnega rezervata, kjer je mogoče na tabli prebrati zgoraj navedeno besedilo. Sva v pragozdnem »preddverju«; kajti čim bi človek pogosto in pregloboko zabredel v pragozd, bi se ravnovesje, ki vlada v njem, začelo sesuvati.

»Ob pragozdu je zato namenoma urejen varovalni pas – gozdno območje, ki postopoma postaja sekundarni pragozd, v katerega se prav tako ne posega, v njem se ne gospodari, ne seka, ampak se prepusti naravnemu razvoju,« pojasnjuje Petra. Boljše vodnice si za spoznavanje kočevskih gozdov ne bi mogla želeti; Petri, ki živi v Kočevju, so ti skorajda drugi dom. Doktorica biomedicine je v njih oziroma v naravi sploh, bodisi doma ali v tujini, odkrila svoj osebni »laboratorij«. Raziskovanje narave v celoti prežema njeno življenje; sicer je tudi poklicna fotografinja ter državna in lokalna turistična vodnica.

Vstopa v pragozd seveda ni mogoče fizično preprečiti, dodaja; »lahko samo zaupamo in verjamemo, da so obiskovalci toliko ozaveščeni, da to spoštujejo in da spoštujejo opozorila na informativnih tablah v varovalnih pasovih.«

Roška pešpot: dotik pragozda

Po podatkih gozdnogospodarskega (GG) načrta za GG območje Kočevje (ta obsega nekoliko širše območje od Kočevskega, torej območje od Turjaka do Kolpe), pomeni gozd 78 odstotkov njegove površine, od tega je štiri odstotke varovanih gozdov in samo odstotek (1.204,72 ha) gozdnih in pragozdnih rezervatov, kjer posegi niso dovoljeni, razlaga Petra. »Na tem območju je 40 gozdnih rezervatov in štirje pragozdni ostanki (Krokar, Strmec, Prelesnikova koliševka in Rajhenavski Rog). K območju Kočevske pogosto prištevamo še pragozdova Kopo in Pečko, ki se že dotikata novomeškega gozdnogospodarskega območja, in skupaj z njima je na Kočevskem ohranjenih 217 hektarov pragozdnih rezervatov. Regijskega ali drugega naravnega parka tukaj ni. Je pa velik del Kočevskega posebno varstveno območje, imenovano območje Nature 2000. Vanj so vključena vsa območja, ki so pomembna za ohranjanje ogroženih rastlin, živali in njihovih življenjskih prostorov.«

S Petro obiščeva dele nekaterih pragozdnih območij, po katerih je speljana Roška pešpot, 61,5 kilometra dolga pot, ki se začenja in končuje ob Kočevskem (ali Rudniškem) jezeru na robu mesta. Pot je najboljši odgovor na vprašanje, kako najbolje spoznati Kočevski Rog, kraško planoto, gosto preraslo z obsežnimi gozdovi, in enega najbolje ohranjenih naravnih predelov Slovenije. Kakor je zapisano na spletnem portalu kocevje.info: »Pot nam odkriva najzanimivejše kotičke tega dela Roga, speljana je mimo številnih naravnih zanimivosti, ostankov nekdanjih vasi in nekaterih še naseljenih hiš ali kmetij. Naj obiskovalcev ne prestraši markacija – zelen odtis medvedje šape na beli podlagi. Z odprtimi očmi in srcem se bomo izognili vsem nevšečnostim na potepanju po nepreglednih gozdovih.« Za umirjeno hojo po Roški pešpoti so potrebni trije dnevi; na njej je tako mogoče tudi prespati (gozdne koče, domačija v Rajhenavu).

»Pešpot je speljana tako, da vodi ob samem robu pragozda in da obiskovalec lahko s poti doživi pragozd, ne da bi vanj tudi vstopal,« je pojasnila Petra.

Prepletanje starega in mladega

Padlo trhlo drevje, na deblih katerega so si že poiskale hrano številne glive; na enem od njih je pognala jelka, Petra je povedala, da je stara približno leto dni; na drugih se dobro počutijo gobe, ki štrlijo iz njih kakor poličke … Nekatera debla so skorajda povsem olupljena zaradi marljivosti lubadarjev. V nekaterih zijajo okrogle in podolgovate luknje, ki so jih izdolbli detli in žolne. Skale in kamni, značilni za kraški svet, so domala povsem preraščeni z mahom, ki je obložil tudi prenekatero deblo. Tla so večinoma prekrita z debelimi plastmi odpadlega listja, ki majejo korak. Osupljivo, koliko drobnih dragocenosti je mogoče odkriti, če se le ustavimo in široko odpremo oči.

Na območju Kočevske prevladuje značilen dinarski jelov-bukov gozd. »Po vrstni sestavi bi težko rekli, da je pragozd drugačen od zraven ležečega gospodarskega gozda. To velja le za Prelesnikovo koliševko, kjer se zaradi mraziščne lege nastaja temperaturna inverzija in smreka raste na nižji nadmorski višini kot sicer.

Sicer se pragozdovi po zastopanosti drevesnih vrst med seboj le nekoliko razlikujejo: Krokar je recimo znan po bolj množični zastopanosti bukve, v Strmcu sta poleg jelke in bukve še smreka in gorski javor. Sicer pa moramo pragozd razumeti kot skupnost različnih vrst, kot območje, kjer so drevesa v vseh treh razvojnih fazah: veliko je mladja, dreves v polni ali optimalni fazi rasti, in tistih v fazi odmiranja. Vmes imamo lahko tudi zelo zelo stara drevesa in tudi veliko že odmrlega lesa, trhla drevesa. Še zlasti za jelke je značilno, da lahko veliko let, celo več desetletij, ždijo v senci večjih dreves, in šele ko imajo možnost (in svetlobo), se razrastejo do mogočne veličine in starosti. So pa v pragozdu zelo pomembna tudi odmrla drevesa, saj so pomemben vir hrane (pa tudi življenjski prostor) za številne glive, žuželke, ptice (sploh detle in žolne), lahko bi rekli, da so morebiti celo bolj živa kot še stoječa drevesa!« razlaga Petra. »Takšna drevesa so na splošno privlačna za številne vrste, ki se hranijo na njih, za, na primer, detle, žolne, da o žuželkah in glivah sploh ne govorim. To so tako imenovani ‘specialisti’. Sicer živali ne poznajo meja, morda je v pragozdnih delih v nasprotju z gospodarskim gozdom le nekoliko več miru, kadar ni sečnje. V obeh pa živijo vse velike zveri (volk, medved ali ris), parkljarji (jelenjad, srnjad), kot tudi druge, na primer divja mačka, lisica in kuna. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na ptice (ujede, sove, detle, ptice pevke …).«

Na obisku v Rajhenavu

Za enodnevni potep po Kočevskem Rogu, ki bi razkril čim več tukajšnjih posebnosti, ni bilo mogoče drugače na pot, kakor z avtomobilom po široki makadamski cesti, ki se vije skozi gozdove, in se ustavljati na njej. Ustavili sva se, da sva stopili v »preddverje« pragozda. Da sva obiskali enega tukajšnjih številnih pomnikov mračne povojne zgodovine – množičnih grobišč. Da sva obiskali Rajhenav, zaselek, kjer je pred drugo svetovno vojno živelo skorajda tristo ljudi, pretežno Kočevarjev oziroma kočevskih Nemcev, ki so ob izbruhu vojne vas zapustili. Pozneje je bila tukaj vojaška farma JLA, ki so jo leta 1991 napadle in zavzele enote TO v osamosvojitveni vojni. Zdaj tam živita Alojz Brdnik in njegova žena Majda, ki sta se sem preselila s Štajerskega. Alojz, po izobrazbi živinorejec, se je leta 1996 odzval na razpis sklada za kmetijska zemljišča, najel več kot 160 hektarov kmetijskih površin in se naselil v opuščeni vasi.

Po daljšem času zadrževanja v objemu gozdov, ki skorajda zastirajo pogled v nebo, se malce pred Rajhenavom pokrajina odpre; široki travniki na obeh straneh ceste, razgledi … Ko prispeva, je miza v kuhinji že pogrnjena. Poleg Alojza in Majde so pri hiši še trije možaki. »Hiša je vedno polna!« smeje pove Majda, ki postreže z izvrstnim kosilom v vzdušju, ki v trenutku prežene začetno zadrego, ker takoj po prihodu k neznancem že kar sedeš k domačemu obedu.

Brdnik ima v Rajhenavu največjo čredo krav pasme limuzin (več kot dvesto jih ima letos), pa tudi testno postajo za plemenske bike, ki so prav tako del črede, četudi v bistveno skromnejšem številu. »Da lahko imamo tesno postajo, moramo imeti vsaj dva bika v čredi; no, mi imamo ponavadi tri ali štiri,« pojasnjuje Alojz.

Četudi je domačija od prvih sosedov oddaljena več kilometrov, nikakor ni osamljena. Sem prihajajo govedorejci na strokovne ekskurzije, drugi obiskovalci, ki jih zanima življenje v nekdaj opuščeni vasi, pohodniki po Roški pešpoti, kolesarji …; na domačiji je namreč mogoče tudi prespati – za goste imajo urejene tri sobe s skupaj devetimi ležišči. »Ne, dolgčas nam pa res ni nikoli!« se strinjata Alojz in Majda.

Kraljica gozda

Po kosilu se s Petro zapeljeva še do jelke, »kraljice gozda«, 51 metrov visoke in s tem ene najmogočnejših jelk pri nas. Stare pa pol tisočletja! Pa še do pragozda Rajhenavski gozd, gozdnega rezervata Rog in bližnje Žage, kjer so leta 1894 zgradili veliko parno žago, da bi olajšali prevoz lesa. (Mimogrede: tukajšnja posebnost je bila tudi gozdna ozkotirna železnica za prevoz lesa; njeni sledovi so ponekod še vidni.) Opustili so jo leta 1931, zdaj pa nanjo spominjajo le še ostanki temeljev nekaterih zgradb, železnice, kupi še ne preperele žagovine in orumenele fotografije. Sta pa tukaj urejena prijetno počivališče in »odprta hiška«, v kateri se je mogoče seznaniti z zgodovino tega prostora.

Nečesa pa prav tako ne smemo spregledati: začetka in konca Roške pešpoti oziroma izleta. Kočevskega oziroma Rudniškega jezera. Nastalo je na dnu rudniške kotanje, v kateri so nekoč kopali rjavi premog. Leta 1978 se je delo v rudniku prenehalo, kotanjo pa je polagoma napolnila voda. Okoli jezera je urejena sprehajalna, sicer učna naravoslovna pot, s Petro pa jo že zjutraj mahneva po traviščih ob jezeru z dolgimi pasovi trstičja, da bi prisluhnili petju tukajšnjega posebneža – rakarja, ptice selivke, v Sloveniji redkega gnezdilca, ki prebiva v starih trstnih sestojih. »Izjemno zanimivo se oglaša: karre karre krik krik görk görk tsip tsip,« pravi Petra. Najživahnejše je petje tedaj, ko samci osvajajo samičke, dodaja; ta čas je letos že minil, ampak vendarle od nekod nenadoma zaslišiva nekaj, kar je najprej bolj podobno regljanju žab. In zatem tisti » krik krik görk görk« in na koncu skoraj sopransko petje »tsip tsip«!

Gozd, večen navdih

Izjemna gozdnatost Kočevske je nedvomno njena posebnost. »Gozd ima svoj čar. In ljudem se ga ni treba bati. Že res, da je sprehod po gozdu na Goričkem drugačen kot na Kočevskem, tudi zato, ker pri nas obstaja možnost, da v njem srečamo velike zveri. A vse te živali se človeka praviloma izogibajo in bomo praviloma prej kot na samo žival naleteli na znake njene prisotnosti na tem območju. Kadar sem v gozdu z obiskovalci (ob izkušenem vodniku je doživetje gozda še zanimivejše), jim pokažem te znake, seznanim jih z življenjem živali na tem območju, tudi s tem, kako se obnašati na primer ob srečanju z medvedom. To, da živimo z medvedi, je prej velika prednost, ne pomanjkljivost … Ljudje se v gozdu tako zavedo, da v njem nismo nikoli sami, opazujejo nas previdne oči številnih živali in srečanja z njimi so lahko kvečjemu blagoslov. V gozd se je dobro odpraviti z odprtimi čuti. Se v njem ustaviti, prisluhniti, opazovati in se prepustiti trenutnim doživetjem,« pripoveduje Petra.

Gozd ji je vselej v navdih. »Ne le zaradi fotografskih motivov, ki jih tukaj pogosto iščem in upodabljam; v gozdu vedno najdem tudi svojo notranjo moč, mir in sprostitev. Zanimiv je v vseh letnih časih, v tistih najbolj surovih razmerah, ko je mraz in te zebe do kosti, pa v času nežnih pomladnih olistanj in divje barvitosti jesenskega ‘crescenda’ pred zimskim zatišjem. Gozd ni le neka likovna (fotografska) inspiracija, ampak mi z rednim obiskom in seveda s pozornim opazovanjem omogoča vpogled v samo jedrje; in tukaj pridejo do izraza srečanja s številnimi živalmi, tudi z velikimi zvermi, ki živijo nam skoraj prikrito življenje. Znanje, ki ga črpam na podlagi teh izkušenj, je zame neprecenljivo in me zelo bogati. In del teh izkušenj, zgodb z veseljem delim tudi naprej.«

Besedilo in foto: Mateja Gruden