Matej Kandare je direktor Slovenia Outdoor, gospodarsko-interesnega združenja (GIZ), ki v Sloveniji povezuje celotni segment aktivnosti na prostem. Njihov glavni cilj je vzpostavitev enotnega in ciljno usmerjenega marketinga za doseganje večje prepoznavnosti in pospeševanja prodaje na ključnih tržiščih.
»Lažje je, če se ve, da je specializirana pohodniška nastanitev v Julijskih Alpah enaka kot na Pohorju, lahka tematska pot pa enako zahtevna tako na Obali kot v Prekmurju,« je na praktičnem primeru razložil, kaj je glavna zadolžitev združenja, ki s STO sodeluje kot strateški partner na razvojnem in promocijskem področju.
Kaj je osnovno poslanstvo združenja Slovenia Outdoor?
V osnovi gre za gospodarsko-interesno združenje, kar pomeni, da povezujemo zainteresirane poslovne subjekte in jim pomagamo na njihovi poti. Naši člani so specializirani pohodniški in kolesarski hoteli, tudi druge nastanitve in kampi ter vsa ostala infrastruktura; od pohodniških, tematskih, kolesarskih poti, vstopno-izstopnih mest za vodne športe in jadralno padalstvo.
Na ravni infrastrukture je treba urediti marsikaj, da lahko produkt lažje promoviraš. Kot partnerji STO se poleg promocije ukvarjamo tudi z razvojem nacionalnih produktov na prostem. Tako jih lažje oglašujemo, vzdržujemo in seveda tudi prodajamo.
Na spletni strani promovirate tudi plezalne dogodivščine, jamarski turizem …
Delujemo v okviru štirih stebrov. Najmočnejša sta prvi steber, ki vključuje kolesarstvo, ter drugi, ki je pohodništvo, oboje smo razdelili še na podkategorije. V tretjem stebru je zima, se pravi smučanje, tek na smučeh, zimsko pohodništvo, plezanje po zaledenelih slapovih. Četrti steber so vodni športi in jadralno padalstvo.
Omenili ste smučanje in tudi sami ste se dolgo ukvarjali prav s smučanjem, ki pri nas žal ni v najboljši kondiciji. Kaj bi morali storiti?
Naša smučišča so manjša in nižje ležeča v primerjavi z ostalimi alpskimi državami, s katerimi se primerjamo. Najprej je treba produkt prilagoditi temu, kar lahko nudimo.
Ne smemo obljubljati smučarije, ki bo enakovredna tisti v velikih smučarskih srdiščih v Italiji, Franciji, Švici, pač pa moramo produkt prilagoditi in iskati ciljno skupino. V poštev bi recimo prišli tuji gostih, ki bi radi raziskali Slovenijo in zraven še malo smučali. Se pravi, da smučanje ni primarni motiv.
Temu smo zdaj prilagodili komunikacijsko strategijo. Pomembno je, da se medsebojno povezujemo. Obstaja vseslovenska smučarska vozovnica, kar je lažje promovirati na tujih trgih, obstaja tudi vozovnica Ski pass Julijske Alpe, ki slovenska smučišča povezuje tudi z nekaj italijanskimi in avstrijskimi smučišči.
Primarni motiv ne more biti smučanje od 9. do 16. ure, ker nimamo dovolj velikih smučišč. Če jim natančno povemo, da lahko malo smučajo, hkrati pa marsikaj vidijo, saj je Slovenija majhna, dobimo alternativni produkt. Lahko se kombinira Ljubljano, Maribor, saj imata obe mesti blizu smučišča, v Mariboru se na Pohorje pripelješ celo z mestnim avtobusom. Tudi Obala je samo eno uro stran. To je lahko potem neko zimsko popotovanje.
Kar se tiče podnebnih sprememb, so srednjeročni zaključki, da se na slovenskih smučiščih še vedno splača vlagati v izboljšave zasneževanja. Srednjeročno pomeni naslednjih 15 let, kar je en investicijski ciklus. Že zdaj je seveda treba delati na razvoju ponudbe, ki ni vezana samo na sneg. Letos smo imeli na Pohorju primer, ko so se spodaj že vozili s kolesi v kolesarskem parku, zgoraj so še smučali.
Verjetno poznate tudi trende v tujini in pri nas. Katere aktivnosti na prostem so trenutno najbolj priljubljene. Na pamet mi recimo pride soteskanje.
V outdoor segmentu si vsi ponudniki želimo obiskovalce umiriti, ustaviti. Želimo si, da si vzamejo čas in si izberejo aktivnost, ki jih najbolj zanima. Soteskanje je v teh vročih dneh kar priljubljeno. V Sloveniji imamo vzorno urejenih samo par sotesk.
V TNP je soteskanje prepovedano, obstajajo občinski odloki, ki ga prepovedujejo.
Kot združenje se trudimo pravila poenotiti na raven celotne države, saj potem dobimo tudi enoten produkt. Vzorno je pri nas na primer urejen in reguliran obisk kanjona Fratarice, kar pomeni, da če se pravila spoštujejo, se te aktivnosti da izvajati tudi v TNP. Potrebujemo enovite pravnoformalne okvirje, na podlagi katerih lahko določimo cone in aktivnosti, ki se lahko tam izvajajo. Če nam bo to uspelo na nacionalni ravni za tovrstno ‘outdoor infrastrukturo’, bomo obiskovalce lahko učinkoviteje usmerjali. Obiskovalci bodo tako deležni urejene in vzdrževane osnovne outdoor infrastrukture in spremljevalne, ki je enako pomembna za upravljanje obiska (parkirišča, sanitarije, koši za smeti, informacijske table …).
Je kakšen nov poletni športni hit?
Ne potrebujemo nenehno česa novega, pač pa je treba predvsem vzdrževati že obstoječo infrastrukturo. Zdaj se posvečamo zlasti upravljanju s turističnimi tokovi. Iščejo se digitalne rešitve, da bi obiskovalce usmerjali tja, kjer jih želimo glede na dan v tednu, sezonskost, del dneva. Ne želimo si, da bi zahajali tja, kjer za to nimamo legalne infrastrukture, niti ne nosilne kapacitete. Treba je vedeti, kje tako narava kot lokalno prebivalstvo ne preneseta tolikšnega turističnega obiska.
Verjetno se strinjate z našim predsednikom Dominikom S. Černjakom, da turizma ni nikoli preveč, če ga le znamo pravilno usmerjati?
Popolnoma se strinjam. Splošna turistična populacija pride in obišče samo najbolj obiskane destinacije, na kilometer dolgi poti pa se 100 ljudi tako porazgubi, da boste mislili, da ste na njej sami. Če bo 100 ljudi v istem baru, bo nasprotno v njem gneča.
Treba je razvijati specifične produkte iz najboljšega, kar ima določena destinacija, za kar ima tradicijo. Ciljna skupina, ki v Slovenijo pride zaradi specifičnega produkta, je veliko bolj vodljiva in dovzetna za usmerjanje kot splošna turistična populacija. Značilni primer takšnih turistov, ki jih je po kovidu manj, so obiskovalci z azijskih trgov, ki v 14 dneh obdelajo vso Evropo.
Po katerih aktivnostih na prostem najraje posegajo tuji obiskovalci?
Po nekaterih podatkih kar 88 odstotkov gostov, ki obiščejo Slovenijo in so bili vključeni v anketo, kot primarni motiv izpostavlja naravo in aktivnosti v njej. Najbolj jih pritegnejo pohodništvo, kolesarjenje, dolina Soče, se pravi vodni športi, tudi jadralno padalstvo.
Ali izvajate kakšne aktivnosti v zvezi z varnim obiskovanjem gora? Poleti je veliko nesreč.
Lani smo v času sejma Alpe-Adria začeli skupno pobudo z vsemi deležniki, ki lahko prispevajo k večji informiranosti in ozaveščenosti in manjši možnosti nesreč. Deležniki so policija, Gorska reševalna služba, Združenje vodnikov, STO, Planinska zveza Slovenije, Slovenia Outdoor, Agencija RS za okolje in Triglavski narodni park.
Poenotili smo nasvete za varen obisk gora in poimenovanje. Zdaj to imenujemo pohodništvo, ki je vezano bolj na doline in dolinske poti okoli hribov. Vse, kar je više, je že gorništvo. Poenotili smo tudi izraze v tujih jezikih, tako imamo ‘hiking’ in ‘mountaineering’. Naši hribi se med tujo populacijo marsikdaj podcenjeni, ker so Alpe nižje kot drugje. Dolga leta smo govorili samo o pohodništvu, zdaj smo to spremenili.
Februarja letos smo začeli poenoteno komunikacijo za varen obisk gora, skupaj s STO smo tudi pripravili tako digitalne kot tiskane materiale, ki jih sedaj nameščamo skupaj z ostalimi partnerji na za to najprimernejša mesta. Še vedno jih lahko zainteresirani tudi brezplačno naročite na info@slovenia-outdoor.com., Materiali so namenjeni planinskim kočam, informacijskim centrom, so ob vstopih na zahtevnejše poti, v naših specializiranih nastanitvah in kampih in pri vsem, ki bi radi po lastnih močeh prispevali k boljši informiranosti obiskovalcev in s tem posledično manj nesrečam v naših gorah. Na koncu sezone bomo videli, če nam je uspelo.
Največji dosežek je, da so usklajeni in poenoteni napotki za varen obisk gora dostopni na enem mestu, na spletni strani STO slovenia-info, in to v sedmih, če ne celo v osmih jezikih. Očitek, da ljudi samo vabimo, ne povemo pa, kam, ne drži več. O tem smo obvestili tudi vse ambasade.
Pojavile so se govorice, da bo reševanje postalo plačljivo?
Prej ali slej bo v neki obliki prišlo do tega, je pa to izjemno kompleksna tematika.
Na vaši spletni strani sem videla tudi, da aktivno promovirate prevoze HOP ON in HOP OFF. Je to zaradi naravovarstvenih razlogov oziroma preusmerjanja turistov?
Seveda. Za svoje člane in partnerske destinacije dvakrat letno organiziramo strokovna izobraževanja. Eno od njih je bilo lani v italijanskih Dolomitih, kjer sta usmerjanje obiska in ‘kam z vso to pločevino’ ravno tako velik problem. Vse razvite turistične destinacije imamo podobne izzive: kako kanalizirati in optimizirati promet, prihod na destinacijo. Ena od rešitev je HOP ON in HOP OFF, se pravi javni prevoz, ki obiskovalce pripelje do glavnih izhodišč za ture. To je ena od rešitev.
Ali Slovenia Outdoor izvaja tudi kakšne druge vzgojno-izobraževalne aktivnosti v zvezi s tem, kaj se sme oziroma česa se ne sme v Triglavskem narodnem parku?
Pred sezono skupaj s Triglavskim narodnim parkom organiziramo izobraževanje za naše člane, njihove informatorje in zaposlene. Predstavimo jim tudi glavne smernice za obnašanje na zaščitenih območjih. Skupaj s TNP se poslužujemo istega digitalnega orodja, ki temelji na platformi Outdoor Active,, ki je mednarodno razširjena in ima 15 milijonov uporabnikov. Na njej so označena varovana območja in zapisana pravila, kaj se kje sme in česa ne. Eno od orodij je tudi vseslovenska aplikacija Slovenia Outdoor, ki temelji na isti platformi in kjer so samo preverjene poti in ostale informacije.
Tudi v gorah so ponekod že nastavili merilce obiska …
Obstaja nekaj projektov, s katerimi se meri pritisk na samo pohodniško infrastrukturo oziroma planinsko infrastrukturo, spremlja se obisk in potem sprejema določene ukrepe.
Ali mogoče veste, katera slovenska destinacija je poleti najbolj obremenjena?
Če gledamo samo po statistiki, vemo, da gorske občine prispevajo tretjino vseh prenočitev. To je območje Julijskih Alp. Težko rečem, za katero pot gre.
Mogoče pot na Triglav?
Triglav umikamo iz oglaševanja. Hočemo, da ljudje vzpon na Triglav začnejo sprejemati kot zahtevnega, zato ga priporočamo z vodstvom vodnika. Kar se tiče Triglava, jasno sporočamo, da vzpon nanj ni nekaj, kar narediš mimogrede. Zato smo ga celo umaknili z naslovnice vodnika Lonely Planet in ga v novejših izdajah ni več tam. Včasih je bilo to omenjeno kot prvo doživetje. Samega obiska Triglava ne spodbujamo.
Najlažje je pritisk na Triglav zmanjšati z alternativnimi produkti, ki so ravno tako dobri, kar se tiče razgleda, doživljanja narave.
Imate v mislih pohodniško pot Juliana Trail?
Prav ta pot je eden od takih produktov. Imamo ponudnike, ki imajo označeno, da so ob poti, sama pot je dobro označena, imajo tudi svojo aplikacijo na platformi Outdoor Active. Na tak način lahko pomagamo razpršiti obisk.
Na TZS si želimo prevzeti postopek certificiranja tematskih poti glede na to, da jih že več kot 20 let tudi ocenjujemo v okviru natečaju Moja dežela. Se s tem strinjate?
Vsekakor, saj so turistična društva in občine navsezadnje tisti, ki jih ustvarjajo. Čeprav imamo v Sloveniji jasna pravila o označbi teh poti, se jih označuje tako in drugače. V našem interesu je, da so vse enotno označene, da jih potem lahko tudi enotno predstavljamo. Pot mora seveda tudi živeti, kar pomeni, da jo mora načrtovati nekdo iz kraja, mora imeti skrbnika in biti vzdrževana.
V Sloveniji se naredi neki projekt, ko ga je konec, se žal na pot pozabi. Takih poti je preveč.
Planinska zveza Slovenije ima prostovoljce, ki označujejo planinske poti. Ali delate tudi z markacisti?
S Planinsko zvezo sodelujemo marsikje, pri označevanju poti ne. Imajo svojo mrežo društev, prostovoljcev. Brez PZS in njihove strukture ne bi imeli 10 tisoč kilometrov planinskih poti. Zavedanje o pomembnosti te infrastrukture raste.
S tovrstno infrastrukturo – govorim o kolesarskih poteh, tako asfaltiranih kot enoslednicah v naravi in pohodniških poteh – je tako kot s kanalizacijo. Dokler je ni bilo, je bil, da ne rečem kaj, vsepovsod. Enako je z obiskovalci – če jih ne bomo usmerili na urejene in vzdrževane poti, jih bomo imeli vsepovsod.
Ko se bomo začeli zavedati pomembnosti takšne infrastrukture, jo z nekimi sistemskimi rešitvami pomagali vzdrževati in urejati, bomo lažje usmerjali obiskovalce.
Zadnjič sem hodila po lahki planinski poti, ki se mi je zdela zahtevna. Kako je s tem?
Imamo zakon o planinskih poteh in lahka planinska pot pomeni samo, da lahko po njej normalno hodiš. To je edini kriterij. Zahtevna pot je tista, ki ima lahko že pomagala, zelo zahtevna je, ko jih moraš uporabiti. Kar 95 odstotkov naših planinskih poti je lahkih. To je lahko tudi 20 cm široka pot, ki pa ima 500 metrov prepada na eni strani.
Zdaj smo začeli skupaj z deležniki poudarjati tudi druge vidike, ki vplivajo na dojemanje zahtevnosti poti. To so, kako dolgo traja tura, koliko višinske razlike je treba premagati, na kateri višini je pot, letni čas. Zelo pomembno je seveda vreme. Nevihta te zunaj ne sme ujeti in pika. Namesto prijetnega doživetja postane to borba za preživetje.
Omenili ste že tematske, planinske, pohodniške, kolesarske poti, obstaja tudi čedalje več gorskih kolesarskih poti. Zavod za varstvo narave jim v številnih primerih ni preveč naklonjen, sem opazila na razpravi Klepet na naj poti 2023.
Dejstvo je, da se tudi domačini vozijo s kolesi. Če bomo imeli urejeno tovrstno infrastrukturo, ki jo bomo lahko uporabljali tako domačini kot obiskovalci, bo konfliktov manj. Do njih prihaja tudi drugje, Slovenija ni nobena izjema. Bolj kot je dolina zaprta – tudi v Avstriji in Italiji –, težje je. Zavedanje, da je treba priti do rešitve, je pri sosedih sicer večje.
Če se bomo dobro počutili sami, bomo k nam začeli prihajati tudi turisti, to je bila glavna poanta leta 1991, ko smo začeli graditi turizem v Sloveniji. Zdi se mi, da je vaša logika podobna.
Seveda, pri tem pa gre tudi za samo pristnost doživetja. Če naredimo neko kolesarsko stezo, kolesarski produkt na destinaciji, kjer se domačini sicer ne vozijo s kolesom, na obiskovalca to zagotovo ne bo naredilo dobrega vtisa. Obiskovalec si želi biti med ljudmi, domačini.
Kam bi odpeljali nekoga, ki bi želel v Sloveniji preživeti idealen dan v naravi?
Odvisno od letnega časa in prioritet. Vprašal bi jih, kaj jih zanima, našlo bi se marsikaj. Zagotovo jim ne bi v enem dnevu razkazal celotne Slovenije, čeprav je to tehnično mogoče.
Katera je vaša najljubša outdoor destinacija v Sloveniji?
Del moje družine izhaja z Gorenjske, zato grem zelo rad tja, v Bohinj. Tam smo vsako leto z družino, tudi ko najbolj pišejo, kakšna gneča, da je v Bohinju, se mi potikamo po naravi, hribih, kjer ni skorajda nobenega. Če prideš do jezera peš ali s kolesom, ne dobiš občutka, da je kjerkoli gneča.
Zelo zanimivo je doživeti Ljubljano skozi aktivnosti na prostem. Šmarna gora z domačini je lahko za obiskovalca zelo zanimiva izkušnja, saj vidi, kaj to pomeni Ljubljančanom. To je tako kot Mariborčanom Pohorje. Neprecenljivo je to dvoje doživeti skupaj z domačini. Na Golovcu imamo kolesarske poti, Ljubljanico, po kateri se da veslati in je vedno bolj čista. Doživeti Ljubljano s tega vidika je zanimivo.
Vsaka destinacija ima nekaj edinstvenega, okrog česar mora graditi prepoznavnost. V Beli krajini je to gotovo Kolpa, Kočevje ima jezero in kočevski gozd, na Krasu so jame in ostali kraški pojavi, potem imamo Goriška brda, pa Kamniške Alpe. To ni samo Velika Planina, pot čez Pohorje, tako kolesarsko kot pohodniško, Gorice, Haloze. Tega je ogromno. To povezujemo v prepoznavne produkte, ki imajo stabilno osnovo, da bodo dolgoročno obstali. Take je potem tudi lažje promovirati.
Polona Frelih
