Radovedni popotnik, ki zaide v Pišece, na prvi pogled prepozna, da je v kraju, kjer narava in preteklost radodarno ponujata različne podobe.
Sončna rebra z vinogradi in sadovnjaki (znana pišečka marelica) dajejo pokrajini privlačno podobo, pomagajo ljudem pri preživetju in ohranjajo žlahtno tradicionalno kulinariko.
Nad vasjo stoji domačija jezikoslovca Maksa Pleteršnika, avtorja prvega slovensko-nemškega slovarja. Rojstna hiša je preurejena v muzej. Sredi bohotnega gozda kraljuje romanski grad mogočnih Mosconov z grajskim parkom, v katerem raste 35 različnih drevesnih vrst. Med njimi izstopa sekvoja, ki presega 52 m višine.
Ob tesni strugi Gabernice, ki se v belih slapovih premetava po zelenem mahu skozi vas, so v preteklosti mleli številni mlini. Danes le še v dveh ponovno diši po sveži koruzni in pšenični moki izpod mlinskih kamnov.
Sredi vasi gospoduje vaški kozolec, ki je namenjen ohranjanju kulturne dediščine, medgeneracijskemu izobraževanju in društvenemu življenju krajanov. V njegovih prostorih nastaja zbirka orodja, naprav in raznih drugih pripomočkov, ki so jih Pišečani uporabljali pri obdelavi zemlje, v kmečkih hišah in pri starih obrteh. Najbogatejša je zbirka orodij za delo na polju, v vinogradih oziroma v kevdrih ali hramih.
Pri vaškem kozolcu ima nešteto let svoje mesto tudi mlaj.
V dnevih tik pred delavskim praznikom se posvetimo pripravi smreke na svojevrsten pišečki način. Spiralasto jo olupimo, spletemo kito iz bršljana, s katero mlaj ovijemo v nasprotni smeri lupljenja. Vrh krasijo slovenska zastava in trakovi v njenih barvah. Pod vrh obesimo dva z bršljanom in barvnimi trakovi obogatena obroča. Dodamo na enak način okrašeno tablo s pozdravom delavskemu prazniku. Še vedno ga postavljamo ročno, s pomočjo škarij in pikov. Za postavljanje je potrebno veliko močnih rok, spretnosti in znanja, zato se na dogodku zbere veliko krajanov. Za slovesnost dogodka poskrbijo Pišečka pihalna godba, Folklorna skupina Duplo … Vzporedno s pripravo mlaja nastaja tudi kres, ki ga zakurimo, ko se stemni. Sledijo druženje ob glasbi, pesmi in pišečkih dobrotah.
Ker želimo ohraniti bogastvo narave in sadove, ki sta jih narava in človek dolga stoletja z roko v roki ustvarjala, pod kozolcem tudi ‘kožehamo’. To pomeni ličkamo. Za ta dogodek moramo koruzo ročno potrgati. Na večer kožehatve se pod kozolcem zbere kar lepo število kožehačev.
Koruzo ročno olupimo in na lepih klasih pustimo po dve močni kožuhinki, da jih lahko zvežemo v vence. Vence navadno sestavljajo skupaj zvezani štirje klasi, spretni vezači jih zvežejo tudi po šest. Otroci imajo nalogo, da vence obesijo v rante. Večer popestrijo stare zabavne igre, petje in ples ob harmoniki. Kulinarika je pomemben del večera. Kožehačem ponudimo orehovo potico, koruzno prgo, ocvirke in dobro pišečko vino.
Besedio: Anica Butkovič, TD Pišece
Fotografije: arhiv TD Pišece
