Le kaj ta tema počne v tem časopisu, ki je namenjen socialni problematiki? Veliko. Vsaj z moje strani. Dolga pešpot, ki preči vso Slovenijo, od Radelj ob Dravi do Strunjana in zajema več kot 300 kilometrov. Jaz sem jo prvič prehodil pred več kot trideset leti. V letih, ko sem bil še pravi klošar. Brez doma, alkoholik, narkoman. Seveda bo to povzročilo namrgodene poglede. Taki primerki smo znani le po tem, da vegetiramo po klopcah in nimamo energije iti niti do naslednjega parka. Kakor kdo. Jaz sem pač čuden primerek človeka. Doktor Jackyle in mister Hyde. Vsako leto sem namreč hodil na organiziran partizanski pohod z Reke v Ljubljano. Nazadnje takrat, ko sem pristal na cesti. Ta pohod je bil še edina socializacija moje biti. Bilo nas je okoli 50 in nihče ni poznal mojega položaja, saj sem ga dobro prikrival. Tu sem bil sprejet kot vsem enak, kar mi je zadostovalo. Spali smo po šolah ali zunaj. Skratka, nič drugače kot klošarji po svojih bazah. Tako mi to ni bilo težko. Ko smo tako enkrat zvečer sedeli ob ognju v Leskovi dolini pod Snežnikom in se pogovarjali, so nehote v meni vzbudili navdušenje. E6 – evropska pešpot, ki gre tu mimo. Tisto malo sivih celic pod lasmi mi je takrat začelo brneti kot strune kitare. Zakaj pa ne?! Jaz tudi. Tako bom vsaj prikril svoje klošarstvo. Komu? Najbrž sebi. Med drugim se bom tudi za nekaj časa rešil mestnih ulic. Mlad. Nekaj nad dvajset let. Neumen. Poln energije. Odločitev ja padla.
Čim smo prišli v Ljubljano in se razšli, sem že začel delati načrte. Dva tedna počakam do socialne podpore in potem grem. Denar bo. Te misli so bile očitno tako močne, da na drogo tudi pomislil nisem. Pivo mi je bilo dovolj. Akcija! Čim je bil denar, sem začel. Sicer se ne spomnim, kako sem prišel do Radelj, toda spomnim se, da sem hodil peš po cesti proti Radeljskem prelazu in mi je ustavil avto. Bil je lastnik gostilne, v kateri dobiš prvi žig te pešpoti. Odpeljal me je do začetka, do svoje oštarije. Kaj sva se pogovarjala, sicer ne vem, spomnim se, da mi je dal hlebec domačega kruha. Ta kruh je bil tudi edina hrana, ki sem jo imel na vsej pešpoti. Tisto malo drobiža, ki sem ga še imel, je bilo za pivo in cigarete. Očitno edino pogonsko sredstvo ves čas pohoda. Seveda se zdaj, po vseh desetletjih, ne spomnim ravno poti. Spomnil pa sem se prvega spanja. Na verandi enega izmed bungalovov na zaprtem slovenjgraškem letališču. Crknjen kot zmaj po več kot 30 kilometrov pešačenja gor in dol sem zaspal kot malo dete. Tokrat. Vendar mislim, da tudi takrat, ko mi je energija od mladosti še bruhala kot vulkan. Droga in alko očitno nista tako uničila mojega telesa. Takrat. Zdaj, po vseh teh letih, ko sem čist, se že malo pozna. Toda volja je še vedno enaka. Jutri naprej!
Prečkali smo Slovenijo. Gor. Dol. Gor. Dol. Mimo vasi. Zaselkov. Posameznih kmetij. Vsi so bili tako prijazni. Vljudni. Ne, ni bilo osladno, ker se je čutilo, da je iz srca. Boste kozarec vina? Boste šnopček? Kot bi me hoteli tokrat navleči nazaj na alko. A je to le običajna slovenska prijaznost. »Hvala, če imate brezalkoholnega, potem z veseljem.« Pa sem dobil dve pločevinki red bulla. »Ta vam bo pomagal. Vam bo dal krila!« In sem šel naprej z mislimi na preteklost. Kako sem hodil takrat? Če bi vzel žganje ali vino, bi se zasedel in zapil. Toda očitno se nisem, ker sem takrat to pot končal. Spomin se mi počasi sestavlja, vendar se v take potankosti ne spušča. Tokrat mi je dovolj voda, ki jo nosim v kamelji grbi (mehu) na ramenih. Pred leti na kaj takega še pomislil nisem.
Prišel sem na Čreto. Žig in vpis v knjigo. Kmet mi je rekel, da ima še prvo vpisno knjigo, torej se bom našel v preteklosti. Ne vem dobro, katerega leta, a vpisan sem. Aleluja! Našel sem se! Šestintrideset let in en mesec. Kar ne morem verjeti. »No, zdaj pa boste kozarec vina, ne?!« Samo s smehom sem odgovoril. Ko sem ga prosil za vodo, je bilo tako, kot bi ga užalil. »Ta še za čevlje ni dobra.« Mislim, da sem ga s svojim smehom razorožil, da mi ni zameril, ker nisem hotel sprejeti njegove rujne kapljice. Toda s to vpisno knjigo mi je dal novo nalogo. Iščem sebe v preteklosti. Zasledujoč sebe grem dalje. Po istih poteh in na podoben način. Zdaj, ko sem nekaj kot očiščen in normalen, sem našel nove prijatelje in prijateljice po vsej Sloveniji. Imam jih lepo razporejene in jih pokličem, kadar pridem v njihovo bližino, za večerjo in prenočišče. Drugače kot takrat pred leti. Najdem kakšen prostor – spalka in tokrat sendvič (pred leti le suh kruh) in po partizansko. Prav lepo je. Ko sem spal na sv. Joštu pod kozolcem in sem se zbudil sredi noči, sem mislil, da sem zadet. Pred menoj je bil travnik, poln kresničk, in zvezde na nebu, ki niso imele prostora. Zdelo se mi je, da so naložene druga na drugo. Blažena čista zadetost. Ja, narava te lahko zadene skoraj do ‘over doza’. Zato sem prepričan, da sem dobro zamenjal drogo in alko za te poglede. Zdaj mi bo kdo očital, da ti pogledi niso vedno enaki in da zna biti hoja v hrib ‘blazno jebena’. In kje je tu razlika od zadetosti ali pijanosti?! Kako jebeno težko je priti do denarja, da se ga zadeneš! In tudi zadetost ni vedno enaka. Torej?
Grem dalje. Pridem na planino Doline. Spet prva vpisna knjiga. Spet iskanje sebe. Mater, kot tedanji klošarski zadetek sem potreboval en dan za pot, ki jo zdaj prehodim v dveh dnevih. Kako je to mogoče? Mnogi mi pravijo, da sem takrat pri triindvajsetih imel še frišno telo. To že. Toda cesta je že takrat morala kazati svoje znake. Menda to pride z leti ali imam jebeno dober organizem. Kdo bi vedel. Ko sem se pogovarjal s kmetico ob flancatih in bezgovem soku in obujal spomine, se je tudi njej začelo nekaj svetlikati. Spomnila se je, da je bil nekoč zdavnaj nekdo na tem pohodu, ki je tam prespal. Spomni se ga, ker je bil drugačen. Nudila mu je sobo, sam pa je vztrajal, da bi raje spal na senu. Ja, ta prizor se je tudi meni prižigal v spominu. Sem bil to jaz ali je imel kdo podoben scenarij? Preveč podobnosti, da bi bil slučaj. Toda zdaj je dopoldne in ne bom ostal tu in prespal. Gremo dalje. Nazaj v prihodnost. Dolga pot me še čaka. Zdaj se bližam polovici. Tam od Dolin do Jevnice in že pred tem vzpon iz Motnika je bil zame ‘prava jeba’. S ta belimi sem prišel nad Jevnico, na sv. Miklavž. Sicer sem nameraval hoditi še naprej, a sem se odločil pravilno. V Jevnici na vlak in domov. Saj sem blizu doma. Saj imam tu svojo sobo. Svojo posteljo. Na prvem E6 je nisem imel. Takrat je bila ta pot moj dom. Zdaj sem situiran klošar. Zakaj ne bi tega izkoristil? En dan počitka mi bo še pomagal. Potem z vlakom nazaj v Jevnico in naprej po tej poti.
Uspelo mi je. Prek hribov in dolin sem prišel na cilj. Strunjan. Malo drugače kot prvikrat, ko sem pod Snežnikom zavil proti Kastavu (Reka). Tokrat pa prek Snežnika v Strunjan. In potem plačilo. Vrgel sem se v morje. Mater, še vedno je slano. To je bilo darilo za moj rojstni dan. Aleluja!
Samo ni vsak sposoben hoditi v hribe. Ni ‘blema’! Igraj ‘fuzbal’. Beri knjige. Kvačkaj ‘štumfe’. Počni nekaj, kar te zadovoljuje in te ohranja ‘normalnega’.
Besedilo: TAUBI (članek je bil najprej objavljen v reviji Kralji ulice )
