Povabilo na izlet v dragocene vodne gaje

»Ljudje so v preteklosti veliko bolj cenili najrazličnejše vodne vire, izvirke, slatine in vrelce. Znali so jih zajeti, jih uporabljati in hkrati začeli ugotavljati, da so mnogi med njimi tudi zdravilni. (…) Na območju današnje Slovenije je nešteto vodnih virov, studencev, izvirov in toplic, ki se upravičeno ponašajo s kakovostjo in predvsem starostjo.« Zgolj nekaj uvodnih besed iz novega izletniškega vodnika Zdrave in zdravilne vode Slovenije založbe Harlekin No. 1 avtorja Primoža Hienga, novinarja in fotografa, ki v knjigi predstavlja sto izvirov, studencev in vrelcev po vsej Sloveniji.

Primož Hieng je uveljavljen pisec knjig in vodnikov, ki spodbujajo k spoznavanju Slovenije ter njenih naravnih in etnoloških posebnosti. Njegov novi vodnik Zdrave in zdravilne vode Slovenije pa nadaljuje avtorjevo raziskovanje zdravilne moči narave: pred njim je namreč izdal vodnika po zdravilnih energijah Slovenije, v katerih je že predstavil nekatere vodne izvire, h katerim so ljudje že davno tega zahajali v želji po lajšanju tegob in bolezni.

V treh letih ste izdali tri vodnike s skupnim imenovalcem: blagodejno in zdravilno močjo narave. Kaj vas je pritegnilo, da ste se tako poglobljeno lotili tega vidika narave?

Z energijami sem se srečal že pred leti. Vsi mislijo, da je to sodobna tema. A o njih smo pri nas prvič slišali leta 1988, ko se je razširil glas, da se kip Marije v kapelici na Županjih Njivah pri Stahovici pri Kamniku premika. Ljudje so drveli tja in kamniški veljaki so razmišljali, da bi lahko iz tega nastalo slovensko Medjugorje. Razmišljali so celo o gradnji hotela. A nazadnje iz vsega tega ni bilo nič. Sta se pa pokojni radiestezist in bioenergetik Stane Oblak in novinar Črt Kanoni lotila merjenja tamkajšnjih zdravilnih oziroma blagodejnih sevanj ter izdala knjižico o njih. Kljub temu je zgodba počasi utonila v pozabo. V tem času, leta 1989, je v Planinskem vestniku izšel zapis fizika Franja Geča, ki je z meritvami ugotavljal, da cerkev na Uršlji gori ne stoji na vrhu, ampak malo niže, kjer so blagodejne in zdravilne energije najmočnejše, kar dokazuje, da so jih ljudje v preteklosti zaznavali. No, ob koncu devetdesetih let pa so v Tunjicah pri Kamniku odprli zdravilni gaj, ki se je razvil v odmevnejšo zgodbo. Tam je lastnik zemljišča Drago Vrhovnik med kopanjem mivke začutil v rokah mravljinčenje in odkril izvir žive vode, s katero si je zacelil dolgoletno rano. V Tunjicah so odkrili deset energijskih točk in uredili zdravilni gaj oziroma holistični center zdravja, živo vodo pa polnijo v steklenice.
Pred leti je v prilogi Dela in Slovenskih novic Ona izšel obširnejši članek o zdravilnih energijah. Članek sem shranil in kadar koli sem pospravljal predale, sem naletel nanj. No, pred tremi leti sem sklenil, da se bom temu bolj posvetil. Ko sem začel iskati informacije o energijsko bogatih mestih, sem ugotovil, da jih je v Sloveniji res zelo veliko. V prvi knjigi sem jih predstavil okoli šestdeset, v drugi okoli štirideset, med njimi tudi v sosednjih državah, v bližini meje. Nekatera so lepo urejena, nekatera niso niti označena, nekatere točke so plačljive, nekatera mesta so prosto dostopna, čeprav so urejena, opremljena s tablicami, napisi, navodili, kako dolgo naj bi se zadrževali na določenih mestih …

Vodne izvire ste sicer predstavili že v prvem delu Vodnika po zdravilnih energijah Slovenije.

Kot nekakšen uvod vanje sem raziskal romarske poti, ki so (bile) tesno povezane z željami ljudi po odpravljanju bolezni. Dodal sem tudi obsežnejše poglavje o Sečoveljskih solinah, za katere menim, da so naravni zdravilni gaj, čeprav se niti njihovi upravljavci niti obiskovalci tega ne zavedajo dovolj dobro. Poleg tega sem dodal še seznam vseh slovenskih term oziroma zdravilišč. Po izdaji drugega vodnika pa sem se začel spraševati, kaj ljudi bolj zanima: voda ali zemeljske energije? Ugotovil sem tudi, da določeni izviri, ki so opisani v prvi in drugi knjigi, niso tako zanimivi ali so težko dostopni. Zato sem se lotil iskanja dodatnih vodnih izvirov. Iz prejšnjih knjig sem izbral najzanimivejše, lahko dostopne in dodal še okoli trideset novih. Celo knjigo pa sem zasnoval kot turistični vodnik: osnovni zgodbi o izviru sem dodal podatke o zanimivostih in gostinski ponudbi v bližini; da spodbudim bralce vodnika, da gredo na izlet.

Po pregledu vaših vodnikov je marsikdo zagotovo osupel, koliko vodnih izvirov je v Sloveniji.

Ja, res smo bogati s to vodo. Jože Munih, radiestezist iz Tolmina, je odkril na stotine izvirov samo na Tolminskem in Cerkljanskem. Nekateri izviri, kot je denimo v Vasenem v Tuhinjski dolini, so zelo lepo urejeni in obiskani, vselej je treba počakati, da si lahko natočiš vodo. A v dolini jih je še veliko neraziskanih … Žal jih v lokalnih okoljih povečini ne znajo promovirati. Če bi se lokalne skupnosti bolj zavzele za te izvire, jih uredile, označile, bi imeli vsi kaj od tega. Če bi prišel obiskovalec – bom naključno odprl knjigo –, recimo na Nadižo … No, tukaj so se že znašli, če drugega ne, pobirajo parkirnino. Ali Kopačnica v občini Gorenja vas – Poljane. Dobra zgodba! Tukaj so uredili bazen, gostinsko ponudbo. Potem pa imate popolnoma neizkoriščen izvir v Podlogu v Savinjski dolini, zaraščen, umazan. Škoda! Pa recimo v vasi Klavže blizu Tolmina. Lepo urejen izvir, a težko dostopen, nobene stopnice. Velika škoda, res. Ljubljančani me pogosto sprašujejo, kateri izvir je najbližji Ljubljani. V Spodnjih Pirničah pod Šmarno goro blizu Save je zelo dober izvir, ki ga je proučeval pokojni geolog Anton Nosan in dokazal, da je to zdravilen vir, odlična termalna voda. Tam je manjši bazen s plitvo vodo in poleti se ljudje hodijo tja kopat. Je pa še ena cev, po kateri voda v debelih curkih izteka na plan. Izvir je dostopen z avtom in ljudje že hodijo tja po vodo.

Kako pa pravzaprav opredeljujete zdrave in zdravilne vode? Analize, ki bi to uradno potrdile, so redke, navsezadnje so tudi drage.

Zdrave vode so vse, ki privrejo dobesedno iz zemlje. Zelo malo teh voda je onesnaženih. Zdravilne pa so po mojem mnenju tiste, ki jim ljudje že skozi stoletja pripisujejo zdravilno moč. Vode, ki privrejo iz zemlje, so sicer zelo različne. Pri nas je zelo veliko kislih izvirov z vodo, ki je bogata z železom. Zakaj ne bi nekdo, ki je slabokrven, namesto jemanja tablet raje pil takšno vodo? Prepričan sem, da bi si tako marsikdo popravil krvno sliko, če bi le imel dostop do te vode. V novem vodniku je vsaj deset takšnih izvirov.

Vsi trije vodniki se zelo prilegajo tudi trendu skrbi za zdravje in iskanja »alternativnih« možnosti zdravljenja.

Ljudje so velikokrat nezadovoljni z uradno medicino, s čakalnimi dobami, ki so predolge … Čedalje pogosteje iščejo pomoč v naravi. Če se prej pozanimamo o teh točkah in izvirih ter si zanje zagotovimo tudi strokovno razlago, lahko veliko pridobimo. A že če se samo umaknemo iz vsakdanjega hrupa in obiščemo te točke v naravi, veliko naredimo zase.

Vodnik ste na splošno zasnovali kot vabilo na izlet, je pa voda vendarle ključni motiv zanj. Voda je sicer tudi osrednja tema dveletne kampanje Slovenske turistične organizacije, ki jo je ta začela letos. Verjamete, da je lahko voda glavni razlog, da se nekdo odpravi na izlet ali da tujec obišče Slovenijo?

Seveda. Glede vodnika pa: z njim si želim spodbuditi ljudi predvsem k temu, da se odpravijo zdoma in raziskujejo Slovenijo. Premalo poznamo njene zanimivosti; večinoma najbolj znane in oglaševane, potem pa nam znanje žal počasi skopni.

Naj sklenemo pogovor z avtorjevo zdravico, ki jo je zapisal v vodniku na pot: »… Osti jarej – bodite zdravi, čili in krepki – z vodo na vseh koncih Slovenije!«

Mateja Gruden