Prof. dr. Janeza Bogataja ni treba posebej predstavljati, saj je nesporna avtoriteta na področju slovenskih šeg in navad, rokodelskih dejavnosti ter gastronomije, manj znano dejstvo pa je, da je ‘vsebinski’ oče revije Lipov list, ki je luč sveta ugledala leta 1985 in jo v rahlo spremenjeni obliki izdajamo še danes.
Zasnoval je tudi Veliki turistični pogovor z uglednimi osebnostmi iz turizma, ki smo ga v tokratni številki namenili prav njemu. »V rubriki Poročila, kritike in ocene sem objavljal ocene turističnih prireditev, kjer sem poleg kritike vedno ponudil tudi rešitev. Nikoli samo kritike. To je pravi način kritiziranja,« se spominja začetkov Lipovega lista. Do danes je ostal brez dlake na jeziku, zato je vedno zanimiv sogovornik.
Slovenija je evropska gastronomska regija. Kaj to pomeni v praksi in kako smo prišli do tega naziva, ki ga verjetno ne bomo v celoti izkoristili, saj smo v covidnem letu?
Covid je v Slovenijo prišel kot naročen, saj je ponudil priročne izgovore. V nekem smislu sem žalosten, saj sta ustvarjalnost in delavnost popolnoma zaspali. Pri meni osebno ne, sicer pa zelo.
Vstop med evropske gastronomske regije je velik uspeh, saj smo postali del mreže, ki se tke po Evropi pa tudi v ZDA. Gre za dve mreži, prek katerih vstopamo v družbo enakopravnih gastronomskih destinacij.
Drugi uspeh za Slovenijo je, da smo vodstvo projekta v Barceloni uspeli prepričati, da so vključili Slovenijo kot celotno državo. Tukaj se je spet pokazalo, da je naša geografska majhnost lahko prednost. Sicer nerad uporabljam besedo o naši majhnosti, razen o mentalni majhnosti.
Ob vstopu je Slovenija izdala Knjigo ponudbe v slovenskem in angleškem jeziku. Gre za dokument, s katerim smo izrazili našo pripravljenost postati del te druščine. Ob tem je bila ena od zadolžitev pridobiti partnerje iz Slovenije, ki bodo pripravili projekte z različnih področij gastronomije; od promocije do izobraževanja, urejanje davčnih in drugih normativnih ukrepov, do nagovarjanja različnih starostnih skupin. Odziv je bil fenomenalen in nekatere je bilo treba še miriti, naj ne pretiravajo in naj ne prijavljajo ne vem koliko projektov, pač pa enega ali dva, vendar tista dva temeljito. Prvo leto so se ljudje še nekako držali in so na ministrstvo pridno pošiljali poročila. Potem je vse skupaj kar nekoliko zaspalo, ne povsod, v treh četrtinah pa prav gotovo.
Izgovor je covid, zaradi katerega je odpadla tudi v maju načrtovana slovesnost, prav tako že načrtovana ekskurzija vseh evropskih regij, ki bi morala potekati v Ljubljani in okolici ter na Dolenjskem in Primorskem. Gorenjsko in Štajersko je mednarodna strokovna žirija spoznala, ko je prvič prišla k nam. Na podlagi Knjige ponudbe so se pri nas zadržali tri dni.
So že takrat podali kakšno oceno?
Seveda, njihova ocena je bila izjemno dobra. Najbolj so bili navdušeni nad organiziranostjo slovenskih čebelarjev. Predlagali so jim celo, da bi bila Slovenija pobudnica novih čebelarskih dogodkov na celotnem evropskem prostoru, kar bi bilo fantastično, saj bi Slovenija postala nosilka projekta. Ampak kot že rečeno, te stvari (ne samo čebelarske) so malo usahnile in ostale bolj v pisarnah.
Verjetno je to velika škoda, saj je bilo v projekt Evropska gastronomska regija vloženega precej denarja?
Rekel bi, da ni še nič izgubljenega. Zdaj smo polnopravni člani in od nas je odvisno, kako se bomo vključevali v to mrežo. Raznih webinarjev in podobnih zadev ne moremo jemati resno. Ko se bodo zadeve sprostile, bo treba začeti resno delati. Napovedane projekte, ki se niso zgodili, bi bilo dobro izpeljati do konca. Denimo pri Obrtno-podjetniški zbornici, kjer so zasebni gostinci napovedali nekaj zanimivih projektov, med njimi tudi tistega, ki je povezan z njihovo stalno bolečino, ki se imenuje HACCAP (sistem, ki ugotavlja, vrednoti in nadzira tveganja, pomembna za varnost končnega živilskega izdelka, da je higiensko ustrezen in neoporečen).
Slovenija ima štiri gastronomske regije, o katerih ste prav zdaj izdali knjige. Nam lahko zaupate kaj več?
Slovenija je velik korak naprej storila leta 2006, ko smo v okviru Mariborske univerze napisali Strategijo gastronomije Slovenije. Določili smo 24 gastronomskih regij, kar je fenomenalno, saj smo poudarili našo kulinarično in gastronomsko različnost. Poleg 24 regij smo v prvi fazi izbrali nekaj čez 180 reprezentativnih jedi za vsako regijo. S poznejšimi dopolnitvami in raziskavami je številka narasla na okrog 430 jedi, ki so seveda stalnice gastronomske prepoznavnosti Slovenije in njenih gastronomskih regij.
Osnovne štiri regije so Panonska, Sredozemska, Alpska in Osrednjeslovenska z Ljubljano, o katerih sem pripravil štiri knjige, ki vsebujejo ne samo recepte za vse te jedi, pač pa tudi zgodbe o njih in fotografije.
Več o tem, kaj si Bogataj misli o akciji najdaljša potica, ki so jo nedavno imeli na Ravnah na Koroškem, o Odprti kuhinji v Ljubljani ter njegovem prispevku k okraševanju Vatikana si preberite v tiskani izdaji.
Kupiti jo je mogoče v knjigarni konzorcij na Slovenski cesti 19 v Ljubljani. Na Lipov list se lahko naročite tudi na: info@turisticna-zveza.si. Celoletna naročnina stane 35,02 evra.
Besedilo: Polona Frelih
