Razgibana zgodovina enega najstarejših turističnih društev

Turistično društvo Maribor je eno najstarejših turističnih društev na Slovenskem – ustanovili so ga leta 1877 kot Mariborsko mestno olepševalno društvo. Njegova glavna naloga je bila zasaditev in ureditev parkov, drevoredov in parkovnih gozdov, vendar je društvo odigralo tudi veliko vlogo v razvoju organiziranega tujskega turizma v Mariboru in njegovi okolici, ki se je začel z odprtjem južne železnice oziroma železniške proge Dunaj–Trst sredi 19. stoletja.

Maribor se razcveti

Začetek organiziranega mariborskega turizma tako časovno sovpada s splošnim razcvetom mesta, ki ga je omogočila še zlasti železnica. Z njo se je v Mariboru, okrajnem središču s številnim uradništvom in vojaštvom, ugnezdila čedalje ambicioznejša industrija, zelo se je povečal obseg prometa in trgovine, obenem pa so se v njem krepili tudi civilizacijski, kulturni in umetnostni vplivi evropskih središč.

Maribor, ki je tedaj štel okoli 13.000 prebivalcev (še okoli 11.000 jih je živelo v njegovi okolici), je naglo preraščal okvire provincialnega podeželskega mesta, kakršno je bil od konca 15. stoletja. Socialna sestava prebivalstva se je začela spreminjati, čedalje več ljudi je ob rastočem standardu čutilo potrebo po doživetjih, ki jih lahko povežemo s turizmom. Mesto pa je mikalo tudi tujce, vendar ne zgolj zavoljo urbane in kulturne privlačnosti (gledališke in operne predstave, koncerti), dobrega podnebja (»slovenski Meran«) in prijetnega naravnega zaledja z imenitnimi vini – čedalje več ljudi ga je obiskovalo zaradi poslov in drugih opravkov, ki so jih lahko povezali tudi s turističnimi doživetji.

Čedalje lepši osrednji mestni park

Društvo je takoj po ustanovitvi prevzelo skrb za Mestni park, ki so ga začeli zasajati in urejati leta 1871. V oskrbo je dobilo tudi dva ribnika pri Treh ribnikih; na večjem je bilo pozimi mestno drsališče, poleti pa mestna čolnarna. (Mestna občina je ob njem pozneje, leta 1927, namesto razpadlega lesenega paviljona postavila lep zidan paviljon z garderobami in teraso.) Začeli so urejati oziroma načrtno zasajati še območje med Tremi ribniki in Mestnim parkom.

Leta 1926 je društvo štelo 830 članov, ki so plačevali članarino, kar je bilo največ dotlej.

Do začetka nemške okupacije, ko je prenehalo delovati, je imelo (tudi kot pobudnik in član Štajerske tujskoprometne zveze) pomemben vpliv na razvoj tujskega prometa oziroma turizma v mestu in njegovi okolici – tudi zato, ker so bili številni člani društva pridobitniško vpeti v to vrsto gospodarske dejavnosti.

Aktivna povojna leta

Leta 1951 si je mesto že zacelilo najhujše rane od zavezniškega bombardiranja. V tem času so – v želji po lepšem mestu, prijaznem domačinom in gostom, znova ustanovili turistično društvo.

To je delovalo v tedaj neizogibni ideološki navezi s t. i. ljudsko oblastjo, ki je podprla za tiste čase oziroma razmere zelo pogumen program dela. Društvo si je zadalo obilico smelih načrtov, med njimi ureditev akvarija v Mestnem parku, zoološkega in botaničnega vrta, otroškega igrišča s kopališčem v parku, prirejanje razstav, varovanje kulturnih spomenikov in drugo.

Leto 1952 je bilo za društvo zelo plodno, saj so tedaj prav po njegovi zaslugi odprli tudi promenado v Mestnem parku, isto leto pa je pripravilo še prvi povojni Mariborski teden kot »gospodarsko, kulturno in športno prireditev našega mesta« in s tem znova postavilo temelje Maribora kot sejemskega mesta, ki so jih postavili v začetku tridesetih let.
Društvo je poskrbelo tudi za okolico mesta, še zlasti na območju Pohorja, kjer je nad mestom v kratkem času zraslo kar nekaj počitniških domov s tedaj hotelskim standardom.

Kaj je turizem, kaj pa zgolj lepšanje mesta oziroma skrb za mestno zelenje, je bilo v Mariboru dokončno razčiščeno leta 1957, ko je bila ustanovljena mariborska podružnica ljubljanskega hortikulturnega društva, kmalu Hortikulturnega društva Maribor. Turistično olepševalno društvo Maribor kot naslednik leta 1877 ustanovljenega društva pa se je trajno preimenovalo v Turistično društvo Maribor.

Gradnja Pohorske vzpenjače in drugi veliki projekti

To je tako skrbelo tudi za povsem turistične vsebine mesta. Tako je pri čolnarni Branik v Bresternici uredilo sodoben kamp ob reki Dravi, imelo pa je tudi svoje čolne – za goste in tekmovalce.

Najpomembnejši vizionarski dosežek društva v petdesetih letih je bilo njegovo uspešno spodbujanje in sofinanciranje gradnje Pohorske vzpenjače s spremljevalnimi objekti in smučišči. S tem je Maribor dobil močno turistično, rekreacijsko in športno vsebino in enega najpomembnejših promotorjev mariborskega turizma in ugleda mesta na splošno.
Leta 1963 je bil izpeljan eden največjih projektov mariborskega turističnega društva v njegovi zgodovini. V Bresternici ob Mariborskem jezeru je namreč postavilo turistično naselje s petnajstimi bungalovi. V upravljanje ga je predalo Hotelu Orel, ki je dokupil del manjkajoče opreme in se zavezal odplačevati naložbena posojila. Prevzel je tudi upravljanje kampa, za katerega je dotlej skrbelo društvo.

Obenem je bilo tudi že vse nared za začetek gradnje Motela Jezero, kar je bila tudi zasluga društva, v načrtu sta bili širitev in dokončna ureditev kampa. Društvo je tedaj še vedno upravljalo čolnarno oziroma drsališče pri Treh ribnikih. Sicer pa sta v tistem času Mariborsko jezero obogatili še novi čolnarni – Galeb na levem in Sidro II na desnem bregu Drave.

Deprofesionalizacija društva

Leto 1980 je bilo za Turistično društvo Maribor prelomno. Društvo je delovalo že malodane kot podjetje, manj pa se je posvečalo nekaterim drugim društvenim dejavnostim, kar se zrcali tudi v samokritiki, zapisani na občnem zboru društva konec leta 1980: »Društvo se je v preteklem obdobju mogoče dejansko malo manj posvečalo nekaterim področjem dela, kot je na primer olepševalna akcija ‘izbiramo najbolj urejen turistični kraj’, sodelovanju s skupnostjo za varstvo okolja, turistični vzgoji prebivalstva.« V društvu so se tudi zavedali, da je bilo njihovo delo »močno usmerjeno v čisto konkretne – »operativne akcije, ki so neposredno povezane s povečanim obiskom našega mesta«.

Po sklepu občnega zbora se je društvo deprofesionaliziralo. Podjetniške in operativno zahtevnejše funkcije je skupaj z zaposlenimi prepustilo Mariborski turistični zvezi.

Splavarski krst in trgatev Stare trte

Lent, najčastitljivejši del starega mestnega jedra ob Dravi, je v tistem času klical k prenovi, tudi prireditveni. Prva odmevna prireditev je morala biti povezana z reko, naravno osjo mesta, ki mu je vtisnila nepogrešljiv ambientalni pečat. Tako se je začela tradicija ene najodmevnejših prireditev društva: Splavarskega krsta. Ena ključnih razvojnih programskih usmeritev društva je postal tudi vinski turizem.

Splavarski krst na Lentu je takoj zbudil navdušenje in postal vsakoletna stalnica mariborskih poletnih prireditev. Iz leta v leto ga je bogatilo čedalje več kulturnih, zabavnih in športnih dogodkov, ki so naposled prerasli v mednarodni festival Lent.

Na pobudo društva je bila leta 1987 prvič organizirana obredna trgatev Stare trte na Lentu; prireditev je postala ena osrednjih mestnih zanimivosti, znana tudi zunaj meja naše države.

Društvo v samostojni Sloveniji

V devetdesetih letih se je društvo čedalje več ukvarjalo še zlasti s Splavarskim krstom, drugo delo pa je počasi prevzemal novoustanovljeni Zavod za turizem.

Splavarjenje in dogodki na reki Dravi so zdaj rdeča nit Turističnega društva Maribor; lani smo na splavih prepeljali rekordno število tujih in domačih gostov.

L. L./TD Maribor