Slavko Mežek je predsednik gibanja Kultura-Natura Slovenija, ki povezuje posameznike, civilne pobude in organizacije pri raziskovanju, predstavljanju, varovanju, ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine/krajine. Zavest in znanje o slovenskih dediščinskih vrednotah širi na skupnem slovenskem kulturnem in etničnem prostoru, torej v Sloveniji, zamejstvu in po svetu.
S Turistično zvezo Slovenije sodeluje že celo večnost, zlasti na področju slovenske prepoznavnosti in zamejstva. Širša javnost ga pozna kot glasbenika, zborovodjo, kulturnega nemirneža, ‘očeta’ znanih projektov in pobud (npr. Pot kulturne dediščine v vaseh pod Stolom, (Ne)znano zamejstvo, Ringaringaraja, Mojstri pevci Kropa, Etno FSEstival Selišči-Prlekija, pesniška nagrada kresnice itd.), marsikje tudi kot varuha kozolcev (pobuda Kozolec na Unesco!).
Kako je nastalo vašo društvo, ki je preraslo v gibanje?
Naš predhodnik je bilo kulturno društvo ‘Naša Slovenija – Slovenia Nostra’, kot ‘kozolčar’ sem bil povabljen med soustanovitelje. Kot ‘človek s terena’ sem bil nepričakovano izvoljen za predsednika, a sem jim takoj povedal, da bom težko vodil organizacijo, ki se imenuje Slovenia Nostra. Na zahodni meji imam namreč ogromno prijateljev in sodelavcev na obeh straneh. Takšno ime tam zveni drugače kot sredi Ljubljane ali denimo v Beli krajini. Ime so izbrali z jasno ambicijo postati del Evrope Nostre, ki je EU-zveza podobnih dediščinskih organizacij – že ob ustanovitvi sem zahteval pripis Naša Slovenija … Zaradi različnih stališč smo ime spremenili, nastala je ‘Kultura-Natura Slovenija’ z istimi programskimi cilji. Naša Slovenija smo poimenovali priznanja, s katerimi nagrajujemo zgledne dosežke na področju varovanja kulturne dediščine v Sloveniji in zamejstvu. Priznanja podeljujemo pogosto neopaženim ‘malim ljudem’, malim pobudam, društvom, projektom, tudi krajevnim skupnostim in ne nazadnje občinam, ki se prav tako trudijo ohraniti marsikaj značilno našega, slovenskega. Izvzeti so javni zavodi, ministrstva, muzeji, zavodi za kulturno in naravno dediščino, se pravi ustanove, ki se z dediščino ukvarjajo profesionalno in za zgledne dosežke podeljujejo svoja stanovska priznanja.
Od leta 2009 smo na javne razpise prejeli že več kot 420 predlogov, žirija je nagradila 150 zglednih prejemnikov. Priznanja podeljujemo v štirih kategorijah, od raziskovanja, ohranjanja, uveljavljanja dediščine do izobraževalnih dejavnosti. Na osnovi nominacij in priznanj se je iz društva čisto spontano razvilo gibanje s stotinami pripadnikov.
Trenutno je odprt razpis za priznanja ‘naša Slovenija 2025’, že sedaj lahko rečem, da bo bera predlogov spet imenitna in raznolika.
Nam lahko opišete primere nagrad iz preteklosti?
Gre za tehtne projekte, saj je žirija objektivno stroga. Že osem let jo vodi dr. Herta Maurer-Lausseger, koroška Slovenka, slovenistka, enologinja. Pred njo je žirijo vodil gospod Jože Humar, kulturnik, sodnik, prevajalec ter pevec, ki nas je žal že zapustil.
Predlogi so raznoliki, recimo zgledne prakse obnove domačij, stavb, npr. kozolcev, kašč, skednjev, tudi mestnih hiš in gradov, projekti zbiranja ljudskega blaga, naj gre za snovno ali nesnovno dediščino, ki nas neizbrisno zaznamuje, a žal marsikje izginja. Lani je priznanje prejel popolnoma neznani mož iz Ziljske doline, gospod Herman Fritz, ki je kot organist zbiral besedišče ziljskega narečja vasi Panagorci, izdal dragocen slovar, zapisoval in izvajal ljudske pesmi. Žal je pred kratkim preminil.
Priznanje je dobil tudi akademik dr. Peter Fister, slovenski arhitekt, profesor in publicist, lani vsem znani etnolog dr. Janez Bogataj, ki je svoje široko znanje delil ne le za katedrom, ampak širom slovenske zemlje in daleč prek njenih zgodovinskih meja. S svojim bogatim znanjem sta pomagala tistim, ki tega pač niso imeli, in njihove zamisli, pobude in projekte definirala tako, da niso zašli v poceni ljubiteljstvo. Eni namreč pri tovrstnih prizadevanjih radi hitro zavpijejo, da gre za amaterizem ali diletantizem, kar je seveda silno krivično. Pomagaj, če znaš, ne kritiziraj, to ne vodi nikamor!
Lani so bile poleg Panagorcev nagrajene tudi ‘rožnarce’ z obrobja tržaškega Krasa, ki so v Trstu stoletja dolgo prodajale rože. Izvedeli smo marsikaj o njihovem dišečem delu, narečju, navadah in ‘cvetličarskih’ pravilih: ni mogel kar vsak in kakorkoli sredi Trsta prodajati rož. Nekdanja Avstro-Ogrska je imela glede tega stroga pravila in Trst je bil 500 let habsburško okno v svet …
Navdušil nas je moški pevski zbor Dragonarji generala Maistra iz Unca blizu Cerknice; razvijajo Maistrovo raznoliko, tudi (uglasbeno) pesniško zapuščino. Prepričan sem, da 90 odstotkov Slovencev ne ve, da je general Maister umrl v Uncu, saj je bila tam doma njegova mati. V dragonarskih uniformah prepevajo slovenske stare vojaške ljudske pesmi in so neznansko prepričljivi. Ker smo lani priznanja podeljevali v Svečah na avstrijskem Koroškem, je bil njihov nastop zgodovinsko poveden.
Priznanje so dobili tudi Luigia Negro, Silvana Paletti in Sandro Quaglia, zaslužni Rezijani, ki so izginjajočo zgodbo uveljavili tako pri nas kot v FJK, Italiji in po svetu.
Bralce sprašujem: kdaj ste bili zadnjič na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji, Reziji, Kanalski in Ziljski dolini, v Rožu, na Gosposvetskem polju, Podjuni, pri Slovencih okoli Radgone, v Porabju, Gorskem Kotarju …?
Svojo organizacijo opisujete kot dediščinsko organizacijo. Kaj vse je dediščina?
Na kratko bi rekel, da je dediščina v našem primeru vse, kar nas dela Slovence. Drugih Slovencev na svetu pač ni in marsikaj, začenši z jezikom nas dela neponovljive, edinstvene. Naša kulturna dediščina je naš genski odtis. Roko na srce, Slovenci imamo s samozavedanjem velike probleme. Zelo težko se odločimo, kdo in kaj in od kdaj pravzaprav sploh smo. Če že pogruntamo, pri tem zelo težko vztrajamo, saj smo tako zelo raznoliki in vsak vidi le svoj ‘gartlc’, v ‘deset slovenskih zapovedi’ se ne znamo sešteti. Stojimo na križišču različnih kultur, jezikov, religij in zgodovinskih homatij. Rekel bi, da imamo s tem veliko sreče, malo pa tudi smole, a vseeno hvala bogu, da je tako. Če bi bilo drugače, ne bi bili tako zanimivi.
Dediščino lahko razdelimo na nesnovno, kamor sodi vse, kar je povezano z besedo, običaji, pesmijo, plesi, ter seveda na snovno dediščino, kar je vse, kar lahko otipamo, od najmanjše pojoče kosti, ki podčrta našo prazgodbo, do najbolj imenitnih zgradb. Med njimi so že omenjeni spomeniki slovenskega ljudskega stavbarstva, kot so kozolec, kašča, klopotec, lahko bi našteval do nezavesti. Nekaterih zgodb se Slovenci nočemo zavedati, tako smo kar izbrisali iz spomina, da smo kar 1000 let živeli z in med našo gospodo.
Povprečni Slovenec ve za knežji kamen, vendar ga nekatere turistične agencije še vedno vztrajno iščejo na Gosposvetskem polju. Ne vedo, da so ga leta davnega 1865 od tam prenesli v dvorano grbov sredi Deželne palače sredi Celovca, kjer je še zdaj. Ker ga vodiči prepogosto ne najdejo, skupine peljejo kar k vojvodskemu prestolu, kjer potem ‘ah in oh’ plešejo slovenske obredne plese. Oprostite, na vojvodskem prestolu ni bil ustoličen noben karantanski knez! Zakaj? Ker je vojvodski prestol mlajši od knežjega kamna, da je bilo ob njegovi postavitvi Karantanije že konec in je na njem sedela samo nemško govoreča gospoda; so jo pa dolgo ustoličevali tudi v slovenskem jeziku, to pa drži.
Ali to, da boste v nekaterih prodajalnah vrhunskih spominkov našli črepinjo, na kateri piše Osti jarej, kar pomeni ‘ostani mlad’. Gre za praslovansko oziroma praslovensko voščilo. Kje so jo našli? Na obrobju Furlanske nižine. Morda sodi v zgodbo o Venetih, ki jih naša uradna zgodovina ‘ne sprejme’, zanjo smo pač ‘preplavali tisto veliko reko za Karpati’, pika in konec, le zakaj bi zgodovino pisali objektivno.
V Čedadu je stolnica, v kateri je Ratchisev oltar. Ratchis je bil langobardski veljak, ki je bil strašno pregrešen; ob koncu življenja se je skesal in odšel v samostan iskat svoj mir in boga. Na oltarju, ki ga je dal narediti, je njegovo življenje opisano v latinščini, zadnje tri besede pravijo: »Ide boha otkrit.« Če kdo zna to prevesti v latinščino, naj mi, prosim, prevod čim prej pošlje. Prav lahko so te besede ‘slovenske’, trdi prof. Živa Gruden, ‘mati’ dvojezične šole v Špetru, Jasno je, da gre za takratno slovenščino, zapisano pred Brežinskimi spomeniki.
Zelo hitro ste nas zapeljali čez mejo današnje Slovenije.
Večina Slovencev čez mejo vidi Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, mi pa vidimo skupni slovenski kulturni prostor. Da, tam ‘onkraj’ živijo ljudje, ki imajo slovenska imena in priimke, zjutraj vstanejo, gredo v službo, popoldne pojejo v zborih, se gredo gledališče, molijo, ohranjajo kulturno dediščino … In to po slovensko. Namesto da bi jih poiskali, se zadovoljimo s pocukrano turistično ponudbo onkraj meja. Še dvajset let nazaj ob Vrbskem jezeru niso hoteli niti slišati česarkoli o koroških Slovencih, niso hoteli vedeti, da ima Felden še eno starodavno ime, Vrba, Klagenfurt je Celovec itd., od Trsta do Monoštra ista pesem.
Vsaka dediščina, naj je snovna ali nesnovna, je pravzaprav enako pomembna in neizbežno povezana, pravzaprav prva bogati drugo in obratno. Brez drobcev te zgodbe ne moremo sestaviti tega, čemur danes pravimo slovenska identiteta. Če tega ne ceniš in rečeš, da smo pač samo kmetje, ‘hlapci’, nekakšni polpismeni domorodci, ki nikoli nismo imeli svojih presežkov, ustvarjalcev, piscev, glasbenikov, svoje gospode meščanstva, si res siromak.
V resnici smo eden od najbogatejših narodov v Evropi. Na nas se je nalepilo toliko vplivov kot na redko kateri narod v Evropi; romanski, germanski, slovanski, madžarski, da o pestrih balkanskih vplivih ne govorimo. Od Đevđelije do Rateč je bilo včasih tako zgodovinsko in etnološko bogastvo, da je svet vznak padel, ko je to videl.
O dediščini sicer ne smemo govoriti kot o kategoriji, ki sodi v učbenike, muzeje, domene t. i. stroke in direktoratov. Danes tudi zaradi prizadevanj organizacij, kot je Turistična zveza Slovenije, to samozavedanje kljub vsemu raste.
Nekateri jokajo, kako grozno je, da imamo več kot 200 občin. V resnici se je moralo prav toliko občin zakopati v zgodbo o sebi, odkriti pripovedi, dejstva in potenciale, ki jih prej nismo poznali ali smo jih kratkovidno celo podcenjevali.
V najinem pogovoru ste največkrat omenili kozolec. Ste tudi avtor pobude Kozolec na Unesco. Kako je s to pobudo in ali je kozolec za vas osebno najljubši element slovenske dediščine?
Kozolec je nekakšna moja ‘karma’. Doma sem s kmetov, iz Žirovnice pod Stolom. Pr’ Matijovc je bilo pet stogov, eden od njih je bil na parceli ‘pr’ stoh’, na kateri je zrasla naša nova hiša – kozolec je moral pasti. No, zares se je začelo s knjigo Slovenski kozolec – The Slovene Hay-rack (fotografije Jaka Čop, besedilo dr. Toneta Cevc, prevod dr. Irena Šumi), ki sem jo imel privilegij izdati leta 1993. Sledila je istoimenska razstava arhitekturnih maket in risb, ki jo je izdelal arhitekt Boran Hrelj; od leta 1994 živi v Torontu. Med vojno v BIH je s prvim slovenskim konvojem pribežal v Slovenijo, saj je po mami Slovenec. Za TZS, kjer ste objavili razpis za kakovostne spominke, je naredil vrhunsko maketo kozolca – toplarja s Škofljice. Tedanji predsednik TZS Marjan Rožič mi je dal naslov, nato sva ga skupaj z dr. Cevcem obiskala v Solkanu. Naročil sem ‘ponovitev’ knjige v maketah. Razstava je bila postavljena že 143-krat, in to ne samo v Sloveniji, pač pa povsem svetu. Nastalo je ljudsko gibanje pod imenom ‘Ohranimo slovenski kozolec’, ki smo ga leta 1996 uradno ustanovili v Rutu nad Baško grapo, kjer je še vedno simbolični sedež projekta.
Zakaj ste za sedež izbrali ravno vas Rut v Baški grapi?
Jaka Čop je imel v naši knjigi o kozolcih svojo najljubšo fotografijo – znameniti Simončičev toplar v Bistrici pri Šentrupertu. Moja najljubša pa je (bila) dvostranska fotografija dveh kozolcev iz Ruta – toplarja in stegnjenega samca. Oba imata zidane stebre, samec celo okrogle. Prav epsko sta videti z Rutom in Rodico v ozadju. Ko nam je na posvetu v Stari Fužini vendarle uspelo povezati stroko in našo civilno pobudo, sem preprosto odprl knjigo, pokazal Rut ter rekel: »Tukaj bo naš sedež!« V Rutu so takrat še govorili samosvoje narečje, malo nemško, malo italijansko, malo slovensko. Namesto č, š, ž, so govorili c, s, z. Vsi staroselci imajo nemške priimke, saj izvirajo iz Innichena, tako kot v Sorici, kjer imate sredi vasi o tem celo spominsko ploščo. Omenjeno zgodbo zelo uspešno raziskuje dr. Miha Markelj iz Železnikov.
Ko sem prvič prišel v Rut, sem sicer našel oba ‘svoja’ kozolca, vendar na samcu ni bilo ne strehe ne rant – ostali so samo štirje stebri. To je bil prvi kozolec, ki smo ga popravili. Lastnica je bila Fanika Trojar, s katero sva postala velika prijatelja, a je danes žal že pokojna. Zdaj imamo namen obnoviti še Slovenčev stog nedaleč proč, h Kosovi domačiji sodi. V njem nameravamo postaviti informacijsko točko projekta Slovenski kozolec oz. aktualnega nadaljevanja Kozolec na Unesco! Upam, da bo občina Tolmin sodelovala, še posebno sedaj, ko je Baška grapa dobila status gorniške vasi. Partner pobude Kozolec na Unesco! je po novem tudi Slovenska matica, kjer smo imeli lani posvet in oblikovali strokovni odbor, v katerem so ugledne slovenske avtoritete s področja etnologije in arhitekture.
Dr. Juvanec pravi, da je kozolec edina etnična arhitektura v Evropi. Zakaj etnična?
Zato ker kozolec zaznamuje slovenski naselitveni prostor, drugje ga (skorajda) ni. Povsod, kjer je, smo tudi Slovenci ali smo nekoč tam bili – na Južnem Tirolskem, v Benečiji, na celotnem avstrijskem Koroškem.
V Sloveniji imamo še vedno vsaj okoli pet tisoč kozolcev. S Slovenskimi novicami smo leta 2001 začeli akcijo, takrat sem prepotoval vse kraje ob magistralkah na Dolenjskem, Koroškem, Gorenjskem, Severnem Primorskem, v Savinjski dolini, povsod, kjer pač so. Našel sem pravcati slovenski muzej na prostem in na kar 700 kozolcev smo s soglasjem vzornih lastnikov namestili tablico ‘Ohranimo slovenski kozolec’. Gospodarjem, ki zgledno ohranjajo našo skupno dediščino, je treba pomagati. Ne nazadnje je kozolec na vseh naših turističnih prospektih.
Zakaj bi jim bilo treba pomagati?
Zato ker je že zdavnaj konec kmetijstva, na katerega je bil vezan kozolec. Kmet mora danes preživeti po tržnih zakonitostih, zato zemljo obdeluje s stroji, ne z volovsko vprego, krmo balira, ne suši na kozolcih. Kozolec je tako res koristen samo še v hribovitih, odmaknjenih koncih. Ampak kozolec v svoji raznoliki tipološki edinstvenosti oblikuje slovensko kulturno krajino, vezan je na tradicijo, običaje, gospodarjev ponos. Kako pomagati? Sam ne bi delil denarja, saj se pri nas subvencije zelo hitro izkorišča. Na Gorenjskem je denimo nekdo dobil denar za nov kozolec, naredil je dva, na katerih sedaj visijo reklame in je povsem zunaj zapovedanih proporcev. Ampak v Bohinju občina subvencionira tiste kmete, ki seno še vedno sušijo na kozolcu, se pravi, ‘da kozovec obdevajo’. V Zgornji Bohinjski dolini, od Stare Fužine čez Studor (tamkajšnji stogovi so na vseh monografijah Slovenije) do Srednje vasi in čez boste videli kup kozolcev, ki so polni, obdevani. »Polni so najlepši,« je zapisal dr. Bogataj.
V Kranjski Gori je občina tistim, ki so kozolec popravili, delila sredstva že v 90 letih prejšnjega stoletja. Pred leti je župan dejal: »Ali popraviti ali pospraviti.« Ob kolesarski poti iz Mojstrane v Rateče lahko občuduješ na desetine obnovljenih kozolcev, samo v Ratečah je na žalost ostalo kar nekaj ‘plehnatih’ streh, čeprav gre v času skokov v Planici za najbolj promovirani kraj Slovenije.
Kmetje, ki vzdržujejo našo skupno dediščino in kulturno krajino, bi morali dobiti davčno olajšavo, poštena pravila igre se vedno da doreči.
Gibanje se je razvilo v projekt Kozolec na Unesco. Kako?
Na Ziljski Bistrici smo pripravil razstavo, na katero smo povabil Rutarje iz Baške grape, vso Slovenijo, slovensko Koroško, tako Podjuno, Rož kot Ziljsko dolino, predstavnike Innichena (Pustriška dolina) na Južnem Tirolskem, kjer imajo prav tako kozolce, Benečijo, par deset jih najdete pod Matajurjem. Arhitekt Renzo Rucli je naredil celo knjigo o Beneškem kozolcu, ki ima prav tako zidane stebre. Na tem srečanju smo bili zelo zagnani, kar evforični, naenkrat se nam je utrnila misel, da je treba nekaj narediti za našo skupno stavbno vernikularno dediščino. Rodil se je projekt Kozolec na Unesco! Pripravili smo še posvet na blejskem gradu, potem je vse ustavila epidemija. Tako sedaj začenjamo znova, a ne povsem na začetku.
V Sloveniji kozolcev ni samo v Prekmurju in Primorju.
Kateri je poleg kozolca vam osebno najljubši element slovenske dediščine?
Ves teden bi lahko našteval: stare obrti, običaji od rojstva do smrti, rokodelstvo, narečja, ljudske pesmi, plesi, pripovedi, ne nazadnje naše dobrote, ob katerih je Michelin siromak … Ker sem glasbenik, zborovodja, mi je blizu vse, povezano z besedo, narečji, ki jih imamo blizu 50. Vsaka vas ima svoj glas. Na drugo mesto bi tako postavil ljudsko pesem. Zaradi tega sem tudi pobudnik Etno fsestivala. Beseda ni tiskarska napaka, saj festival poteka v vasici Selišči v Prlekiji, tam je vse na fse, v Veberičevi domačiji pa naš vzhodni epicenter. Na vidiku je že drugi festival, ki bo 7. septembra 2025. Prišli bodo pevci in godci od vsepovsod, tudi iz zamejstva, seveda obeh spolov.
In že smo v Prlekiji, kamor odhajate zelo pogosto. Zakaj?
V Prlekiji se je leta 1901 znašla v Kropi rojena pesnica Kristina Šuler. Dežela Kranjska se ji je odpovedala zaradi nezakonske hčerke Kriste. Rodila jo je kot mlada učiteljica v Bohinju, kjer se je družila s krogom znanih slovenskih pišočih duhovnikov – kulturnikov. Šli so se kulturo, hodili v hribe, ‘prišla’ je Krista – in škandal ‘par excellence’. Morala je zapustiti deželo Kranjsko, šla je na Štajersko, v Prlekijo in na Stari Gori, kjer imajo znameniti mlin na veter, v stari šoli učila 25 let. Tam na spominski plošči piše »tukaj je učila«, pri mojem sosedu v Kropi pa na hiši piše, »tukaj se je rodila«. Če ne bi kupil hiše v Kropi, se me njena zgodba sploh ne bi dotaknila. Pokojni Peter Amalietti je 50 let po njeni smrti izdal njeno prvo pesniško zbirko in predstavitev je bila, kakopak, v Kropi. Potem sem Kroparje popeljal v Prlekijo, na šolo v Stari Gori smo dali še eno ploščo: »Srce je dalo vse, kar je imelo.« Spodaj so podpisani Kroparji, zraven je kroparski kovaški znak, srce s tremi žeblji. Takrat sem ponovno srečal slikarja – kulturnega zanesenjaka Lojzeta Veberiča, leta 1976 nas je na domačiji gostil na prvem poletnem taboru Glasbene mladine Slovenije. Veselje, beseda na besedo – no, danes oživljamo domačijo in vizijo multi-kulti čezmejnega središča. Kar dobro nam gre, tam so spet likovni, glasbeni, literarni in drugi dogodki ter delavnice, tudi že omenjeni etno Fsestival.
Ali v Sloveniji dovolj dobro skrbimo za svojo dediščino?
Slovenci pač nismo povsem pozabili nase in na svoje korenine, ne nazadnje imamo samostojno državo. Zavest o dediščini kljub vsem zablodam časa raste spontano, narodnozavedno, tudi skozi nekatere oblike dela. Že v vrtcih imamo kup projektov, ki se ob otroških delavnicah ukvarjajo z dediščino. V Kropi so me malčki v vrtcu naučili, kako se delajo kroparske ‘sladkulce’. Vsepovsod spoznavajo tudi ljudske pesmi, ljudske običaje, ne nazadnje pozitiven odnos do vsega slovenskega. Včasih bi bilo dobro, da bi bilo tega tudi v (mladih) družinah več. Včasih so rekli: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna.«
V osnovni šoli imamo dve imenitni obliki ozaveščanja šolarjev. Eno je mreža Unescovih šol in projekt Dediščina v rokah mladih – mladi posvojijo spomenik. V mreži Unescovih šol je več kot 100 slovenskih šol.
Drugi odlični projekt je vaš projekt Turizmu pomaga lastna glava. Bil sem eden od mentorjev na blejski šoli. Če bi uradni slovenski turizem uporabil vse tisto, kar so otroci odkrili v tematskih raziskovalnih nalogah, bi bilo marsikje (tudi v turizmu) veliko bolj inovativno. V pehanju za ‘zvezdicami’ namreč marsikaj postaja silno dolgočasno, celofansko … ZPMS spodbuja mlade zgodovinarje, po srednjih šolah je ogromno raziskovalnih nalog, ki se prašijo v omarah in končajo v papirnih akcijah.
Imamo tudi skrbnike dediščine, mrežo odraslih, ki se usposobijo. Marsikje obstajajo zelo vitalne skupine skrbnikov dediščine, ki vsaj napol strokovno raziskujejo, uveljavljajo in obnavljajo dediščino v svojem kraju.
Polona Frelih
