Na severni strani Dobrepoljske doline je hrib Reber, na katerem ponosno stoji romarska cerkev svetega Antona. Cerkev predstavlja nekakšna vhodna vrata v Lipov gaj, nekaj večji od hektarja, ki je največji in najlepši lipov gaj v Sloveniji. Cerkev Sv. Antona je v 17. stoletju že krasilo in varovalo osem lip.
Naši predniki so bili neločljivo povezani z naravo, močno so se zavedali pomena gozda, dreves, predvsem pa vloge lipe, zato so nekje v prvi polovici 19. stoletja tu posadili okrog sto lip. Nekatere seveda niso preživele vseh pojavov preteklosti, tako danes v Lipovem gaju pokončno stoji in z vonjem omamlja okoliške vasi še približno šestinsedemdeset lip in lipovcev.
Najdebelejše lipe imajo obseg dobrih pet metrov in so visoke do 30 metrov. Krošnje in sence teh lip so včasih ustvarjale prostor, kjer so se odvijali dobro obiskani živinski sejmi, največji na Kranjskem. Domačini so nam zaupali, da je bilo sejemsko dogajanje pred 2. svetovno vojno zelo živahno, saj je tu trgovalo tudi do 5000 ljudi, stoletne lipe pa so bile pri tem v središču dogajanja.
V objemu edinstvenega Lipovega gaja so bili od 18. stoletja tu štirje letni sejmi, ki so se vezali na Tihi ponedeljek, godovni dan svetega Antona v juniju, godovni dan svetega Aleša v juliju in na roženvensko sredo.
Še danes se tu odvija sejem vsako leto na tiho nedeljo. Pripravijo ga članice Društva podeželskih žena Dobrepolje-Struge. Ponujajo domače pecivo, potico, rezance, velikonočne jedi: štruklje, žolco, šunko. Na sejmu se pojavijo tudi drugi ponudniki z bršljanom, izdelanimi butaricami, raznimi izdelki domače obrti, medarji …
Zasajen gaj stoletnih lip za cerkvijo sv. Antona Padovanskega ter tri posamezne lipe neposredno ob cerkvi so pomembni tako z vidika kulturne kot naravne dediščine. V neposredni bližini cerkve je tudi jama sv. Antona, ki je v okviru varstva naravne dediščine proglašena za naravni spomenik. S ploščadi pred cerkvijo in vhoda v lipov gaj je izjemen razgled na štirinajst kilometrov dolgo in tri kilometre široko dobrepoljsko občino, ki jo sestavljajo v obliki trikotnika tri doline; Ponikovska, Dobrepoljska in Struška dolina. Pogled nanje je kot pogled na lepo pletenino obdelanih njiv in travnikov.
Med vsemi prelepimi lipami je posebno znana ena najstarejših in najdebelejših, lipa, ki so jo mlada dekleta večkrat obiskovala. K tej lipi so šla tista, ki bi rada dobile moža.
Po ljudskih pripovedovanjih so morala dekleta toliko časa z glavo trkati ob lipo, da je z nje padel list. Jeseni je to še šlo, ampak spomladi in poleti … Veste, koliko časa se je bilo treba trkati, da je kakšen list odpadel? Res je ‘mater’ do moža priti.
Veliko kupčij se je sklepalo v eni izmed gostiln v vasi, in še več ljudskih izročil, ki jih z veseljem še danes oživljamo s pripovedovanjem. Najboljše od teh delimo in se z vami vračamo v preteklost.
Živela je vdova, ki je imela eno hčer. Ta je bila pridna, lepa, ampak revna. Ko je pršel cajt, da bi se omožila, ni bilo nobenega tapravega. Vsakega pa tudi ona ni hotela pogledati.
Potlej pa je enkrat njena teta prišla, pa ji je malo ‘pojamrala’, kako je: »Veš, kaj, takole naredi, se sv. Antonu na čast začni moliti. Če boš imela kakšen denar, ga daj vbogajme, pa če boste imeli kakšno kračo, jo tudi daj. Jaz sem tako naredila; sem bila že priletna, pa sem fejst moža dobila, sem z njim kar zadovoljna.«
In res. Ta punca je začela moliti na čast sv. Antonu. Kadar je šla v cerkev, je kakšen denar dala vbogajme, ko so pozimi imeli koline, je dala kračo. Tako je bilo eno leto, dve, kakšnega fanta pa od nikoder. Se je pa enkrat ujezila in šla v cerkev tako med tednom, ko je bila cerkev prazna. Pa se postavi pred kip sv. Antona in se začne kregati.
Pravi: »Ti presneti lump! Ti si navadna baraba! Poglej, koliko cajta že molim tebi na čast! Težko sem dala, pa sem vseglih kakšen sold vbogajme prinesla. Tudi nekaj krač sem ti dala. Pa ne daš nič od sebe. Nikjer ni nobenega, da bi me vzel. Nisi vreden, da tle gor stojiš na tem oltarju! Povem ti, da bi te najraje dol vrgla!«
Še se jezi, se tam krega, začne mikastiti tisti kip, potem se ozre in zagleda, da en mladenič tam stoji. Ji je pa nerodno ratalo, malo se je ustrašila.
Pa pravi tisti mladenič: » Kaj pa delate?« Pa mu punca razloži, kako je.
Pa pravi mladenič: »Ni se treba nič jeziti.«
Ji da zavitek, pa pravi: »Tle gor je naslov. Pojdi v mesto, tole ulico poišči, tale zavitek izroči tisti osebi, katere naslov je gor napisan.«
Ji ga izroči, pa kar izgine, nikjer ga ni bilo. Punca gre domov, materi razloži, kako je bilo, in mati reče: »Kar prec pojdi v mesto.«
Drugi dan se odpravi, gre, tam poišče ulico, najde tisto hišo. Je b’la velika kakor ena palača. Pozvoni, pa pride ena gospa odpret.
Pa pravi punca:« Jaz imam naročeno, da moram tole izročiti ti in ti osebi.« Pravi tista gospa: »Saj to je moj sin! Ampak on je že od rojstva slep. Kar z menoj pojdite.«
Pa gresta notri. Jo pelje v eno sobo. Tam pa je na stolu en čeden fant sedel. Punca gre in mu da tisti zavitek. On odpre in spregleda! Vid se mu je vrnil. V kuverti je bilo pismo, v njem pa je pisalo, naj se poroči s tisto punco, ki mu bo prinesla pismo.
Potlej se je res ta fant oženil z njo in so bili vsi zadovoljni. Njegovo in njeno mater sta vzela k sebi in so srečno živeli.
Ta punca je potlej vedela, da je bil mladenič, ki ji je dal tisti zavitek, sveti Anton. In potlej je vse življenje molila k svetemu Antonu in tudi svoje otroke tako navadila.
Od žegnane jame Nad Zdensko vasjo je hrib Reber. Tam je ena globoka jama, ki ji pravijo Žegnana jama.
Že par sto let nazaj so ljudje začeli gruntati, zakaj iz tiste jame dostikrat poleti prihaja megla. Če ta megla ni bila tako gosta, se je zbirala v oblake. Ti oblaki so se včasih razpršili, drugič je pa dež iz njih padal. Če je bila ta megla gosta, se je začela zbirati v goste hudourne oblake.
Ko je mežnar zagledal tiste črne oblake, je šel zvonit; včasih jih je razpodil, dostikrat je pa toča vse potolkla. Potlej so pa dejali ljudje: »V tej jami so sigurno hudobni duhovi. Pojdimo prosit fajmoštra, da bi šli jamo žegnat.« Pa se vsi skup zberimo v procesiji do te jame. Med potjo so molili, potlej so še tam malo odmolili pa tiste hudobne duhove odganjali. Ob koncu, ko je bil ta obred končan, je pa vsak v tisto jamo kamen vrgel, ki so ga že prej pripravili. Cele kupe kamna so prinesli zraven jame. In tisti, ki so bolj zraven jame stali, so slišali, kako je kamen na koncu v vodo padel.
To so delali leto za letom. Enkrat je prišel pa en bolj mlad fajmošter. Po toliko letih se mu je to neumno zdelo. Je rekel: »Ah, saj to so vraže, to ni vse skup nič!« Pa ni hotel žegnat jame. No, tisto leto je toča vse potolkla. Ljudje so bili tako jezni, da so prišli v farovž, in če bi ga dobili, če se ne bi skril, bi ga pretepli ali potolkli, tako so bili jezni nanj.
Pregovora Več od zlata in srebra, drevje nam dobrega da se pri nas dobro zavedamo. Zagotovo lahko to rečemo za trdožive stoletne lipe na severu zahodu Dobrepoljske doline, ki vsako leto znova veselo brstijo, gostijo čebele in nas zaradi omamnega vonja junijskih cvetov vabijo v svojo družbo.
Vabljeni na ogled edinstvenega Lipovega gaja, kjer vam bomo v senci pod krošnjami veličastnih stoletnih lip postregli z zdravilnim lipovim čajem in še veliko ljudskimi izročili.
Besedilo: Turistično društvo Dobrepolje, td.dobrepolje@gmail.com
