Svet blagodejnih energij

Malce pred poldnevom je, sredi tedna, in gozdovi so pogreznjeni v prijetno spokojnost. Skozi ogolele veje pronicajo topli sončni žarki, tako zaželeni po dolgih dnevih sivine in moče. Le dva osamljena sprehajalca sta prišla tega dne sem užit samoto in – energijo, ki prežema tukajšnje območje. Smo namreč v parku naravnih energij ob Bukovniškem jezeru v Prekmurju.

»Prišli ste v naravni park blagodejnih energetskih sevanj. Skupaj s pitjem vode iz izvira sv. Vida lahko dosežete energetske učinke na telesni in duševni ravni,« nagovori obiskovalce parka zloženka, v kateri je opisanih 26 energetskih točk v parku, ki so jih odkrili radiestezisti. Označene so z lesenimi tablicami, na katerih je zapisana številka, za opis učinkov, ki jih lahko imajo na telo in duha, pa si je treba zagotoviti zloženko, ki je na voljo tudi v lični prodajalnici spominkov ob vstopu v park.

Za vsako tegobo energija blagodejno seva

Za vsako bolezen rož’ca raste, sta modrovala Kosobrin in Pehta v Vandotovem Kekcu; tukaj bi lahko dejali, da za vsako tegobo energija seva. Energetske točke, posejane po parku, pripomorejo k lajšanju različnih bolečin ali bolezni: težav z žolčnimi in ledvičnimi kamni (številka 1), duševnih stisk (2), bolečin v hrbtenici (3), glavobola in vrtoglavice (6), kožnih bolezni (10), revmatskih težav (15), vnetju želodca, dvanajstnika in debelega črevesa (16), odvajanju od alkoholizma, zasvojenosti od cigaret in drog (17), uravnavanju krvnega tlaka (19), prebavnih motenj (21), pripomorejo h krepitvi življenjske energije (26). Našteli smo samo nekatere od njih, naključno. To so označene točke; na tem območju so sicer odkrili okoli petdeset zdravilnih mest.

V zloženki je med drugim zapisano, da čas obiska točk ni strogo predpisan, »saj je moč sprejemanja energije za vsakega posameznika drugačna«. Znaki preobremenitve, ki opozarjajo, da je čas za konec zadrževanja na točkah, so pojavljanje vrtoglavice, napetost v prsnem košu, oteženo dihanje, utrujenost, bolečine v nogah … Praviloma naj bi se na eni točki zadrževali od 15 do 20 minut, pravi Elizabeta Horvat, v. d. direktorice Zavoda za okolje in turizem v občini Dobrovnik, s katero sva se sprehodili skozi park. »V enem dnevu pa je priporočljivo obiskati največ tri točke,« je še dodala.

Kdor obstane na točki z željo po njenem blagodejnem vplivu, naj bi sprostil roke ob telesu, dlani obrnil proti tlom, prsti pa naj bi bili rahlo upognjeni in razprti. »Tedaj boste po telesu in v dlaneh začutili prijetno toploto, obiskovalci z živčnimi motnjami pa bodo občutili prijetno hladno sapico.« Če se to ne zgodi, bo obiskovalec stal na točki vnemar, zato mu svetujejo, naj jo zapusti. V zloženki je še zapisano, naj si med obiskom posameznih točk vzamemo petnajst minut za premor.

Zdrava voda iz Vidovega izvira

Tega dne se skozi park samo sprehodim; brez ustavljanja na točkah. Gozd navdaja z neskončnim mirom. Upočasnjuje korak, da ne bi prehitro zdrsel skozenj, ne da bi se zavedal dragocene spokojnosti, ki jo ponuja.

Po parku so urejene sprehajalne poti, brvi in mostički (iz gozda do Bukovniškega jezera povede lani postavljen leseni Most ljubezni). Na njegovem robu so urejene lesene hiške, v katerih so že omenjena prodajalnica spominkov: izdelkov domače in umetnostne obrti ter kulinaričnih posebnosti regije, okrepčevalnica, hiška za piknike … Globlje v gozdu pa se izza drevja, kakor da bi razgrnili zaveso, izlušči bela kapela – sv. Vida, kjer je osrednja točka, od koder se energija širi v okolico in krepi preostale točke. Pod njo je Vidov izvir z vodo, za katero prav tako velja, da premore energijsko moč in zdravilne učinke – pri zdravljenju vida, sluha, prebavil, živčevja in kože. Po ljudskem izročilu so nekateri s pitjem in umivanjem oči z vodo iz Vidovega izvira celo spregledali. V plastenko, ki jo je mogoče kupiti v prodajalnici spominkov, natočim vodo, ki je mehka, prijetnega okusa.

»Ljudje prihajajo sem večinoma sami – le tako se lahko v miru zadržujejo na energetskih točkah; ali v manjših skupinah v spremstvu bioenergetika. Tudi naš zavod ponuja vodenje po parku, a ko privedemo vanj skupine, je zadrževanje na točkah nemogoče. Tistim, ki si resnično želijo učinkov energije, svetujemo, naj park obiščejo med tednom; ob koncih tedna je tukaj po navadi preveč živahno,« razlaga Elizabeta Horvat.

Bukovniško jezero leži v dolini potoka Bukovnice med gozdovi na južnih obronkih Goričkega. Nastalo je kot protipoplavni ukrep z regulacijskimi deli ob reki Ledavi in njenih pritokih, ki so zajezili tudi povirje Bukovniškega potoka. Ojezerjenje je bilo sprva namenjeno ribogojništvu, pozneje pa sta se na jezeru razvila še ribolov in športni ribolov (v jezeru so ribe amur, linj, krap, ploščič in ostriž). Ob jezeru je tako tudi ribiška koča, nad katero je dovoljeno šotorjenje; za avtodome je urejeno parkirišče na začetku parka.

Območje Bukovniškega jezera je nedvomno najbolj znana in obiskana turistična točka v dobrovniški občini. Poleg tega je tukaj tudi pustolovski park, ki je odprt od pomladi do jeseni.

»Turizem je v dobrovniški občini zelo pomembna gospodarska panoga. Na leto nas obišče okoli 45.000 turistov, kar je za majhno občino, kakršna je naša, kar lepa številka,« razlaga Elizabeta Horvat. (Dobrovniška občina meri 31 kvadratnih kilometrov in ima okoli 1300 prebivalcev.) Na območju, ki ga pesti pomanjkanje delovnih mest, lahko turizem nekaterim tudi vsaj deloma zagotavlja preživetje. »Mislim predvsem na gostinske ponudnike, vinogradnike in vinarje, rokodelce – imamo rokodelsko hišo Pannart s spreminjajočo se razstavo tradicionalnih rokodelskih izdelkov in prikazom rokodelskih znanj. V hiši ohranjajo stare običaje oziroma izdelujejo izdelke (in spominke) iz ličja, keramike, šibja … Imamo tudi nekaj ponudnikov nastanitev; poudarila bi še zlasti peščico hišk, ki stojijo sredi vinogradov in jih že oddajajo turistom.«

Ohranjena dediščina v vinorodnih goricah

V bližini Bukovniškega jezera je urejena 1,7 kilometra dolga gozdna učna pot, na kateri obiskovalci spoznavajo gozdni ekosistem: živali, rastline … Zgolj deset minut hoda pa je od kapele sv. Vida do Strehovskih goric; vsi trije kraji v dobrovniški občini (največji, Dobrovnik, in Žitkovci ob meji z Madžarsko) so vinorodni. Griči, s katerih se spuščajo vinogradi, blago valovijo nad prostranimi ravnicami. Tukaj ni strmin, delo v vinogradu je precej prijetnejše, kakor denimo v bližnjih Lendavskih goricah, se nasmehne Elizabeta Horvat, medtem ko se peljeva skozi Strehovce. V vasi je nekaj lepo obnovljenih starih hiš – cimprač, pokritih s slamo; tukaj je tudi najbolj znani vinotoč v občini (Urisk). Vestno prenovljena domačija je tega dne zaprta; za goste jo odprejo na pomlad. Z nje se odpira čudovit razgled na pomursko ravnico in preostale vinske gorice. V dobrovniški občini so znani predvsem po belih vinih: laškem in renskem rizlingu, chardonnayju, tramincu, sauvignonu … V dobrovniških goricah pa je tamkajšnje društvo vinogradnikov uredilo poseben ampelografski vrt. Z njim omogočajo vinogradnikom in preostalim proučevanje izvora in klasifikacije vinske trte po filogenetskem in ontogenetskem razvoju; v njem tudi »v živo« predstavljajo žlahtne in druge vinske trte na različnih podlagah. Na vrtu so vidne zakonitosti biološkega, ekološkega in geografskega značaja trt, dednosti in merila za sistemizacijo ter klasifikacijo sort. Zanamcem pa želijo ohraniti vinske trte, ki so kdaj koli rasle v tukajšnjih goricah.

V Strehovcih se pomudiva ob zanimivi učni poti – Sonce in planeti, ki je edinstvena v Evropi, saj v naravi prikazuje velikosti in medsebojne razdalje planetov v pravilnih razmerjih. V vasi stoji pomanjšan model oziroma maketa našega Osončja. Tu so v merilu 1:1 milijarda Sonce, Zemlja z Luno, Merkur, Venera, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun.

Kjer je nekoč zamejevala Slovenijo (oziroma Jugoslavijo) in Madžarsko težka železna zavesa, je zdaj urejen prijeten Park prijateljstva; ko se iz Žitkovcev peljemo proti Madžarski po široki makadamski poti, zlahka spregledamo pomnik nekdanje meje, beli mejni kamen v gozdu, kjer je park, in že smo v drugi državi, v tihi madžarski vasi.

Tropski svet v Prekmurju

Na poti v Dobrovnik se z Elizabeto Horvat ustaviva še v eni največjih zanimivosti v občini: tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids, kjer so pred leti ponudbo orhidej dopolnili s koščkom tropske divjine. »Dobrodošli na 350 kvadratnih metrih ‘džungle’ z več kot devetsto eksotičnimi primerki približno stotih rastlinskih vrst!«

Marsikdo si ne more privoščiti potovanja v kraje, kjer bi lahko doživel tropski svet – tukaj pa bo dobil vsaj malce občutka o njem, meni Brigita Kelenc iz tropskega vrta. V njem lahko obiskovalci poleg številnih botaničnih vrst orhidej (vzgoja in prodaja orhidej je osnovna dejavnost podjetja, na leto jih vzgojijo dva milijona) občudujejo zanimive tropske in subtropske rastline z vsega sveta, med njimi tudi takšne, ki so jih vajeni iz vsakdana: banane, avokado, vanilijo, papajo, mango, ananas, ilang, taro, ingver, karambolo in številne druge. Tukaj je tudi obsežna zbirka živobarvnih flamingovcev, pa pestra izbira vzpenjalk …
Banane že lepo zorijo, ampak še lepši je pogled na majhne in velike papaje! Vsi ti sadeži … Jih je mogoče tudi zaužiti, ko dozorijo? »Seveda! Če je morda kdo na obisku prav v tem času, jih lahko pokusi,« pove Brigita Kelenc. Med papajami se bohoti tudi kakavovec, ki pa je v tropskem vrtu prekratek čas, da bi že obrodil. Obiskovalce sicer najbolj zanimajo prav rastline, ki jih poznajo. »Poper, recimo, jih vselej preseneti. Kaj, a kar na plazilki je? Pa saj je videti kakor naš bršljan! Presenečeni so, ko vidijo, kako preprostega videza so plodovi, začimbe, ki jih tako cenimo.«

V vrtu ustvarjajo razmere, značilne za tropski svet: »Tudi tukaj smo imeli zimo, no, seveda ne pretirano hladne, temperatura se je gibala okoli 18 do 19 stopinj Celzija, zdaj pa jo postopoma zvišujemo.«

Po vrtu se je mogoče (brezplačno) sprehoditi samostojno, mogoče pa je tudi povprašati po vodniku, ki popelje na ogled z razlago; pripravljajo pa tudi vodene oglede za skupine.

Ob dobrih jedeh in domačem vinu

In še do Dobrovnika, ki je že od daleč prepoznaven po značilnem zvoniku cerkve svetega Jakoba, zavetnika romarjev in popotnikov. Zdajšnjo podobo je dobila leta 1963. Novi vrh zvonika je bil izdelan po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča iz Ljubljane, Jože Plečnik pa je izdelal načrte za ureditev okolice (mimogrede: nedaleč od Bukovniškega jezera, v Bogojini, je znana cerkev Gospodovega vnebohoda z okroglim zvonikom; zgradili so jo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja po Plečnikovih načrtih).

V lično prenovljeni Hiši Györgyja Dobronokija so tega dne pripravljali razstavo pirhov, ki je bila 12. in 13. marca; vsako leto jo pripravijo in vedno je precej odmevna in dobro obiskana, je povedala Elizabeta Horvat. Da pirhi niso zgolj velikonočna zgodba, ampak tudi cenjen rokodelski izdelek in spominek, dokazuje velik »pirh« sredi krožišča v kraju. V Dobrovniku sta tudi najbolj znani gostišči oziroma gostilni v dobrovniški občini: Pri Lujzi in Lipot, ki sta odprti vse leto in ponujata značilne prekmurske jedi: »Ti kraji so najbolj znani po bograču, gibanici, retaših, perecih, ajdovi kaši, dödölih …« je povedala sogovornica. Tukajšnja kulinarika (jedi v družbi z vinom iz tukajšnjih goric, kajpak) je v pokušnjo še na izletniški kmetiji Hančik, ki sprejema naročene skupine, pa v že omenjenem vinotoču Urisk v Strehovskih goricah.

Peš ali na kolesu, po prostranih ravnicah ali razgibanih vinskih goricah, po gozdovih ali travnikih in poljih … In, kakor poudari župan dobrovniške občine Marjan Kardinar: v objemu narave in miru. Za sprostitev in počitek.

Besedilo in foto: Mateja Gruden