Sredi tedna je, jutro se je komajda prevesilo v dopoldne. Vreme omahuje; ne more se odločiti, ali bi oblake zgostilo ali razpihnilo. Zato je Zbiljsko jezero tega dne zamolkle barve, ki pa jo beli na desetine labodov, drsečih po gladini. »Ko sem prišel v Zbilje, jih je bila le peščica – zdaj jih že okoli dvesto,« razlaga Karl Vernik, podpredsednik Turističnega društva Zbilje, medtem ko se sprehajava po jezerskem nabrežju. »Zdaj je jezero res Labodje,« se nasmehne.
Karl Vernik se je v Zbilje preselil v začetku osemdesetih let. Najprej se je zaradi dela preselil s Štajerskega (iz Slovenske Bistrice) v Ljubljano, iz mesta pa na podeželje. Ko je v Zbiljah kupil parcelo in sezidal hišo, je bila podoba jezerskega nabrežja v kraju docela drugačna od zdajšnje, se spominja. Neprimerljivo manj urejena in še zdaleč ne tako prijazna domačinom in obiskovalcem. Zdaj so ob jezeru gostišče, bistro in okrepčevalnica, čolnarna, sprehajalna pot, ob kateri so otroško igrišče, igrišča za odbojko na mivki, fitnes na prostem, prostoren prireditveni prostor … Za obiskovalce, ki še zlasti ob lepih koncih tedna preplavijo nabrežje, so urejena parkirišča. »Zdaj se lotevamo ureditve počivališča za avtodome, največja naložba v prihodnjih letih pa bo ureditev sprehajalne poti okoli jezera.«
Ključna je dobra ekipa
Karl Vernik je bil dobro desetletje predsednik TD Zbilje (med letoma 1991 in 2003). Predsedovanje je prevzel na prigovarjanje domačinov iz društva. Razmere na področju turističnega razvoja v kraju takrat niso bile najboljše, se spominja, in novo vlogo je sprejel kot izziv, kako jih izboljšati. »Pa tudi zato, da bi kraju, v katerem sem zaživel in kjer so me sprejeli medse, kaj dal v zameno,« pripoveduje. Eden prvih ukrepov, ki jih je sprejel, je bila pomladitev članstva upravnega odbora društva (zdaj je v njem povprečna starost 47 let, kar pomeni, da je glede na povprečje v slovenski turistični društveni organizaciji zelo »mlado« društvo). In oblikovanje dobre ekipe. »Bili smo in smo še vedno odlična ekipa. Zato smo lahko zapeljali in lahko peljemo turistični razvoj v kraju v pravi smeri,« je prepričan.
Kako biti skrben in učinkovit gospodar
Zbiljsko jezero je zajezitveno jezero na reki Savi, ki je nastalo leta 1953, ko so ob gradnji hidroelektrarne v Medvodah postavili jez. Obiskovalci so prihajali sem že v petdesetih letih, »da bi si ogledali to čudo. In krajani so začeli ugotavljati, da bi lahko z njimi tudi kaj zaslužili. Tako so dali na prodaj svoje domače izdelke in dobrote, postavili so improviziran jurček in že ob koncu poletja dognali, da so od junija do avgusta precej zaslužili. Tako so se odločili ustanoviti turistično društvo,« je pred časom v pogovoru za Lipov list povedal o začetkih TD Zbilje njegov zdajšnji predsednik Iztok Pipan.
Turistični razvoj v kraju je dejansko bolj kot ne domena TD Zbilje. To ima v lasti Gostišče Jezero nad čolnarno, čolnarno, Bistro Dotik, Okrepčevalnico Sidro ob koncu sprehajalne poti, postavilo je vso infrastrukturo ob poti, uredilo parkirišča, pristojno je za pripravo prireditev … Vse tri lokale oddaja najemnikom, pri čemer tem niso nikoli »navijali« najemnin, poleg tega jim omogočajo dolgoročen najem, razlaga Karl Vernik. Čolnarno upravlja društvo. »Ves denar, ki smo ga dobivali od najemnin in čolnarne, pa od Zbiljske noči (že desetletja najbolj znana in priljubljena prireditev ob Zbiljskem jezeru; društvo je nedolgo nazaj predalo njeno pripravo v druge roke, op. p.), smo vestno vlagali v razvoj kraja.« Tudi v tisto, za kar naj bi načeloma poskrbele občine, kot je javna razsvetljava, asfaltiranje parkirišč … Za naložbe, za katere so presodili, da so potrebne za ustrezen razvoj kraja, so raje posegli v društveni proračun, kot da bi v nedogled čakali na občinski denar, pojasnjuje sogovornik. »Če čakaš, se ne zgodi nič. Biti moraš človek akcije – in z dobro ekipo.«
Z upokojitvijo novi izzivi
Četudi niso vsi krajani bili in niso aktivni v društvu, pa so bili vselej naklonjeni turističnemu razvoju kraja in so ga podpirali. »Ko je Karl postal predsednik TD Zbilje, je bilo v Zbiljah šestdeset gospodinjstev; zdaj jih je 270. In tem, ki so se preselili sem v devetdesetih in pozneje, gredo večinoma turisti na živce. Le redki med njimi tudi sodelujejo v društvu in pri njegovih prizadevanjih. Na srečo pa ob jezeru, kjer se zadržujejo turisti, živimo samo ’staroselci’,« je povedal Iztok Pipan, ki je predsedovanje društvu prevzel leta 2003. »Hvala bogu za mlade z novimi idejami!« to pokomentira Vernik, ki se je v tem času sicer upokojil. (Pred upokojitvijo je bil dolga leta zaposlen v Istrabenzu in pozneje, po razcepitvi podjetja, v Petrolu; bil je področni vodja za Gorenjsko.)
Leta 2001 so na območju medvoške občine, pod katero spadajo Zbilje, ustanovili Turistično zvezo Medvode in Karl Vernik je postal njen prvi predsednik. »Želeli smo zvezo, da bi bila društva na tem območju – osem nas je, vsako s svojo zanimivo zgodbo – močnejši sogovornik občini. Od nekdaj dopovedujem pristojnim na njej, da je turizem bolj kot ne vse, kar se dogaja v občini: od športa do kulture. Da je zanjo izjemno pomemben.« Lani je sicer za dolgoletno delo na področju turizma prejel plaketo občine Medvode.
Turistični drobnogled
Poleg tega mu je, ko se je upokojil, tedanji predsednik Turistične zveze Slovenije Marjan Rožič predlagal, da bi postal predsednik zdajšnjega Turističnega drobnogleda TZS, ki redno jemlje pod lupo vse, kar je neposredno in posredno povezano s slovenskim turizmom. »To delo mi je razkrilo, kako lepa je Slovenija,« se nasmehne. Predvsem pa je z njim dobil zelo dober v pogled v razmere v slovenskem turizmu. Ekipa drobnogleda (v njej sta še dolgoletna turistična novinarka Duša Podbevšek in Pavle Hevka z ministrstva za infrastrukturo) že domala dve desetletji preverja turistično infrastrukturo in ponudbo Slovenije, odkriva in razkriva njene dobre plati in črne pike ter si prizadeva za odpravo teh. »Vedno se stvari ne premaknejo na bolje – se pa zelo pogosto. Župani so veseli, ko obiščemo njihove občine, ker z odkrivanjem slabosti pripomoremo, da se stvari izboljšajo,« pripoveduje Karl Vernik. V letih, odkar je v TD TZS, se je v Sloveniji in njenem turizmu spremenilo na bolje zelo veliko stvari, ugotavlja. Ceste, urejenost počivališč ob njih, čistoča, denimo.
Denar je vse? Nikakor.
Z dolgoletno vpetostjo v turistično društveno organizacijo ima Karl Vernik tudi odličen vpogled v razmere na področju prostovoljstva. Številni menijo, da je to podcenjeno, tudi na področju turizma. In tudi on je, žal, med njimi. »Kako žalostno. Opažam, da se ljudje držijo čedalje bolj vsak zase, brez želje po pripadnosti, družabnosti, po delu v skupno dobro. Pa četudi to ni plačano – z denarjem. V teh časih se vse začne in konča pri denarju … Ljudje vidijo v uspešni zgodbi samo denar, ne pa tudi tega, koliko dela je vloženega vanjo. Na srečo nas je v Zbiljah dovolj, tudi mladih, ki smo pripravljeni poprijeti za delo zastonj.« In tudi druženje jim veliko pomeni, pripoveduje. »Vsako leto peljemo domačine na izlet – v kraj, kjer je srečanje obvodnih krajev; letos gremo v Bohinj. Da spoznajo lepote Slovenije, da se srečajo z ljudmi iz drugih društev, si izmenjajo izkušnje. Upam, da se bo to nadaljevalo tudi v prihodnje.«
V Zbiljah se sicer tudi na splošno radi ozrejo ne samo po Sloveniji in tukajšnjih izkušnjah, ampak tudi v tujino, po zglede, s katerimi lahko popestrijo turistično ponudbo jezera. Niso turistični »strokovnjaki«, imajo pa dobro vizijo, veliko dobre volje in zdravo pamet, se nasmehne sogovornik, ki bo kmalu star 75 let, a mu zlepa ne pride na misel, da bi popustil pri delu. »V resnici nimam nič prostega časa!« smeje se potrdi pregovorno resnico o upokojencih, ki nimajo nikoli časa. Njegovo delo je v celoti prostovoljno. »Denar še zdaleč ni vse. Ključno je počutje. In navsezadnje z delom v društvu, zvezi in pri Drobnogledu obiskujem in spoznavam stvari, ki jih sicer verjetno ne bi.«
Kadar se po Sloveniji ne potepa iz delovnih razlogov, so tukaj zasebni; ima vikend blizu Semiča, kjer je že skorajda domačin, izjemno rad obiskuje Bohinj, pa seveda rodno Štajersko. Glede Slovenije je prepričan, da ima za uspešen turizem izvrstne možnosti. »Tako dobre, kot jih ima redko katera druga država. Ko bi le znali to tudi izkoristiti, kakor Avstrijci, na primer …«
Mateja Gruden
