»Razumejo nas tisti, ki čutijo in razumejo družbeno odgovornost«

0
258

Janja Viher, podpredsednica Turistične zveze Slovenije in predsednica Štajerske turistične zveze, ki združuje kar okrog 50 turističnih društev in dve območni zvezi v spodnjem in zgornjem Podravju, je letošnja prejemnica priznanja za izjemen prispevek pri razvoju turistične društvene organizacije. Več kot 30 let vztraja v turistični panogi, v kateri je pristala tudi po zaslugi Turistične zveze Slovenije. Priznanje sprejema predvsem kot obveznost za naprej. »Smo na pol poti so tega, da bi prostovoljci v turizmu res imeli tisti pravi položaj v slovenskem turističnem prostoru,« so besede, s katerimi je pospremila priznanje.

Janja Viher turizem jemlje kot svoje poslanstvo, zato zasebno življenje prilagaja delu. Drugače v turizmu ne gre. »Usodni premik v moji glavi se je zgodil leta 1994. Takrat je TZS objavila razpis z naslovom Kaj veš o turizmu v lastnem kraju. Bila sem dijakinja 4. letnika in v domačem kraju sem na osnovni šoli vodila turistični podmladek. Sodelovali smo z nalogo Izboljšajmo in olepšajmo Zgornjo Kungoto, pogoj za sodelovanje je bil, da mora biti naloga prepisana na računalniku, ne več na pisalnem stroju. To je bil svojevrsten izziv, saj takrat še ni bilo toliko računalnikov. V Kungoti je na srečo prav takrat nastala nova občina, ki je imela vso sodobno tehnologijo tistega časa, ki je omogočila, da smo lahko nalogo uspešno oddali, v zameno pa smo županu predali izvod naše naloge, ki bi jim morda koristil pri razvoju kraja. Na državnem tekmovanju smo bili zelo uspešni, jaz pa sem ob svojih številnih študentskih ‘službah’ in študiju ob delu takrat dobila priložnost za delo v občinski upravi,« je opisala usodni dogodek, ki jo je usmeril na pot turizma tudi profesionalno.

Turistična prostovoljka in profesionalka od glave do pete, Fotografija: Osebni arhiv

Na občini Kungota je delala kar 11 let, na gospodarskih, razvojnih in turističnih projektih, potem je postala direktorica občinske uprave, ves ta čas je bila tudi predsednica turističnega društva. Hitro je navezala pristne vezi z Mariborsko turistično zvezo pod vodstvom takrat klenih mož mariborskega turizma, g. Rousa, g. Pograjca in drugih. Potem se je podala na samostojna podjetniška pota in bila direktorica Razvojne agencije Slovenske Gorice, od tam je pot nadaljevala na Zavod za turizem Maribor – Pohorje, kjer je bila pet let menedžerka turistične destinacije za 22 občin. Trenutno vodi svoje podjetje in je solastnica zasebnega zavoda, v katerem se ukvarjajo s tematiko razvojnih projektov, mednarodnih razpisov, modelov pametnih vasi, lokalnimi oskrbovalnimi verigami ter svetovanjem na področju razvoja turizma in razvoja podeželja.

»Daleč najbolj sem ponosna na naš večji in prvi turistični čezmejni projekt v moji občini: razgledni stolp na Plačkem vrhu. Živim na obmejnem območju med Slovenijo in Avstrijo. Spogledovanje z vedno oblegano avstrijsko vinsko cesto je bil vedno motiv za to, da smo boljši in gremo v pravo smer, tako lokalna skupnost, kakor ponudniki in prebivalci obmejnega območja. Odprtje meja je bilo za nas nekaj posebnega, stolp pa nekaj simboličnega, saj je predstavljal začetek videnja širše slike.«

Najbolj prepoznavna je po vztrajnosti in sposobnosti povezovanja, Fotografija: Osebni arhiv

Vztrajnost in sposobnost povezovanja

Najbolj je prepoznavna po svoji vztrajnosti in seveda sposobnosti povezovanja, tako na mednarodni ravni kot med različnimi institucijami in ljudmi. »Moje otroštvo je preplet tradicije, spoštovanja domače zemlje in hrane, kar smo mi v zibelko položili moji ljubeči starši in sestra, spoštovanja in pripadnosti do kraja in občine, v kateri živim. S pogledom prek meje pa sem hitro spoznala, kaj pomeni pravo povezovanje in sodelovanje, kaj zmore turizem in kaj lahko dosežemo tako z vidika ponudnikov kot prostovoljcev, če uspešno strnemo vrste in si zastavimo smele cilje. Vsak v sebi nosi neko danost. Za menoj je kar nekaj uspešnih zgodb povezovanja, veliko pa je tudi takih, ki še niso zaživele, ker mogoče ni bil pravi čas zanje ali smo bili prehitri, včasih tudi nerazumljeni,« pravi.

»Veliko študijskih tur po Sloveniji in tujini smo organizirali ravno za naše ponudnike iz širše regije. Lahko rečem, da se mogoče tudi v Avstriji, Švici, Franciji, Italiji in drugje sosednje nimajo vedno radi med seboj, se pa ne glede na to povežejo in so pripravljeni sodelovati. Pri nas je še vedno preveč individualnega dela, ki terja napore, a ni tako prepoznano v globalnem pogledu, če se ne povežemo. V prostovoljstvu ne more biti konkurentov, nekoga, ki nam je odtujil idejo – le partnerstvo z zdravo mero tekmovalnosti, da skupaj dosegamo odličnost,« je nekoliko kritična nad pregovorno slovensko zavidljivostjo.

V prostovoljstvu ne more biti konkurentov, je prepričana Janja, Fotografija: Osebni arhiv

V turistični društveni organizaciji je aktivna več kot 30 let. »V naši družini sem bila jaz tista, ki je bila zadolžena za ‘stike z javnostjo’, so se starši radi pošalili na moj račun, saj sem bila že kot osnovnošolka zelo vedoželjna. V osnovni šoli sem obiskovala kar se da največ prostočasnih dejavnosti, ko jih je bilo po mnenju družine morda dovolj, sem opustila kvačkanje, saj mi kot levičarki to ni šlo ravno dobro. Je pa za te veščine profesionalka moja sestra. Hvaležna sem svoji učiteljici, mentorici ge. Leitgeb, ki je bila dolga desetletja vpeta v delo domačega turističnega društva, da je prepoznala moje potenciale. Že od petega razreda sem bila aktivna članica turističnega podmladka in kmalu društva. Že pred tem sem pomagala pri zbiranju denarja za Rdeči križ, stekla, odpadnega papirja, železa za naše otroške sanje najboljšega končnega izleta. Tako sem že kmalu hodila po terenu, se srečevala in delala z ljudmi, kar me je že takrat navdušilo,« je opisala svoje začetke.

Vedno je bila med najmlajšimi, zato so v matičnem turističnem društvu Zgornja Kungota za svoja kolesarska potovanja celo ukinili pokale za najmlajše, saj bi sicer vedno pristali v njenih rokah,« pove v šali. Čeprav smo včasih pesimistični, se za prihodnost po mojem ne gre bati. Klima je v zadnjih letih drugačna, saj se je veliko ljudi iz mesta preselilo na podeželje in mladi iščejo stik z okoljem. Le pustiti jim moramo v prostor in jim ga dati. Trenutno sem veliko v stiku z skupino mladih raziskovalcev Slovenskih Goric Benedikta, kjer vodimo in usmerjamo osnovnošolske otroke v poznavanje narave, okolja, ptic, cvetlic, hrane, z njimi ustvarjamo v naravi in v učilnici. Otroci, ki se udeležujejo teh delavnic, so domačini in priseljenci na vas. Otroci z velikim veseljem spoznavajo svoj kraj, ga vidijo in začutijo, delijo občutke z svojimi sovrstniki skozi risbice, fotografijo in s pripovedovanjem. To mi je v navdih,« je povedala, da jo še vedno motivira delo z mladimi, ki jih je treba znati nagovoriti. Tudi s pomočjo sodobnih tehnologij, družabnih omrežij in primernih všečnih vsebin.

Na mednarodnem kongresu o gozdnem turizmu v Kranjski Gori, Fotografija: Osebni arhiv

Srčika prostovoljstva je na podeželju

Ljudje na podeželju po njenem mnenju bolj vidijo in čutijo lokalno okolje kot v mestih, kjer sicer ne glede na to ostaja nekaj zelo dobrih turističnih društev, zlasti tistih s tradicijo povezovanja še iz časov olepševalnih in hortikulturnih društev, ki gradijo na odličnosti skupnosti.

»Ta stik je ostal s prostovoljskim delom, vendar v mestu v veliko skromnejši obliki kot na podeželju. Letos sem se udeležila številnih dogodkov TD Polenšak, TD Podlehnik, TD Pekre in kar nekaj drugih. Vedno pride na stotine članov, od katerih ima vsak svoje obveznosti. To ni več samo prostovoljstvo, gre za profesionalno prostovoljstvo. Čutijo odgovornost, vsak bo opravil svoje delo, obstaja tudi medgeneracijski prenos. Znanje se prenaša iz generacije na generacijo. To je srčika slovenskega turističnega prostovoljstva. Marsikdaj mi rečejo: ‘Kako ti znese, da greš v soboto popoldne na kar neko prireditev, kako si ambiciozna, zakaj ne bi bila raje doma, sedela ob kavi?’ Zdi se mi, da imaš to v sebi ali nimaš. Jaz recimo ne morem nehati. Včasih imam zelo naporen teden ali pridem s kakšne službene poti in bi si rada samo malo odpočila. Ko pridem na neko prireditev, pozabim na vse skupaj. Energija prostovoljcev, srčnost in pripadnost njihovega dela, ki izžareva skozi dogodek, prireditev, slovesnost, pogled na te ljudi je tisto, kar te napolni z novo energijo, zadovoljstvom in toplino. Začutiš iskrenost in opolnomočenost. Tukaj je res doma srčnost. Zato mi ni žal časa nameniti tem ljudem, je pa seveda čas naš vladar in ga ni nikoli ni dovolj. Sploh ne za vse.«

Predvsem zaradi klenih prostovoljcev, ki na tej poti vztrajajo že zelo dolgo, se ne boji za prihodnost turistične društvene organizacije. Bolj jo skrbi institucionalna zmeda na terenu, kaj je vloga in pomen Turistične zveze Slovenije in regijskih turističnih zvez, kaj je vloga LTO-jev, TIC-ev, zavodov za turizem in drugih institucij v prostoru.

»Zame marsikdo misli, da sem zaposlena na Štajerski turistični zvezi. V resnici sem prostovoljka od prvega dneva dela in za svoje prostovoljske ure ne prejemam nobenega denarnega nadomestila, zgolj evidentiram prostovoljske ure. Vse, kar s srcem naredim v ŠTZ, naredim z pripadnostjo in odgovornostjo, srčnostjo in zadovoljstvom. Mi smo prostovoljci, ki povezujemo prostovoljce, svetujemo prostovoljcem, hkrati si seveda prizadevamo, da nas druge institucije opazijo in nas vključujejo tako v strategije kot operativne načrte. Na nacionalni ravni ima TZS zavidljiv položaj pri vseh institucijah. Če gledamo samo Dneve slovenskega turizma, je TZS eden od treh stebrov slovenskega turizma, brez katerega Slovenija, ne bi bila tako urejena, kot je, kar je poudaril tudi minister za gospodarstvo, turizem in šport g. Matjaž Han.«

Priznanje ji je izročil predsednik TZS Dominik S. Černjak, Fotografija: Jošt Gantar

Trdi in kleni pri ohranjanju tradicije

Za turistična društva in zveze največji izziv še vedno predstavlja financiranje naše dejavnosti. »Društva danes dosti težje pridobijo sredstva, kot so jih pred 30 ali 35 leti. Turistična društva nismo konkurenčna v primerjavi z drugimi institucijami, saj v materialnem smislu ne moremo toliko dati. Mi dajemo svoje znanje, delo in izdelke, izvedene prireditve in dogodke ter s tem naredimo nekaj dobrega za družbo. Tisti, ki čutijo in razumejo družbeno odgovornost, nas razumejo. Destinacijske organizacije brez turističnih društev ne bi tako odlično izvedle vseh prireditev, dogodkov, predvsem povezanih s predstavitvijo območja, interpretacijo, predstavitvijo naravne in kulturne dediščine, ljudskih izročil, šeg in navad. Pa še kaj bi se našlo. To dokazuje in potrjuje, da smo pomemben člen slovenskega turizma, vendar nas nihče nikoli zares ne vpraša, koliko kaj stane in kako zmoremo. Vsi pričakujejo, da smo vedno tukaj, ob pravem času na pravem mestu, da smo kot prostovoljci samoumevni. Če organiziramo predavanje, moramo seveda plačati predavatelja, predavalnico, materiale ipd. Tega ne dobimo vedno zastonj. Nekateri župani in županje nas iskreno podpirajo in nam veliko stvari omogočijo brezplačno, vendar poskušamo vedno nekaj vrniti v okolje te občine. Vrnemo s prostovoljnim delom, pomočjo drugim društvom in s srčnostjo pomoči potrebnim, kar smo letos prav tako dokazali.«

Zaradi množičnih migracij je vedno bolj pomembno težiti k ohranjanju tradicije, Fotografija: Osebni arhiv

Za konec vsem prostovoljcem na področju turizma polaga na srce, da je treba glede na spremembe v Evropi, zlasti množične migracije, vedno bolj težiti k ohranjanju tradicije. »Ostati moramo trdni in kleni v tem, kar počnemo, in to prenašati na mlajše rodove,« je jasna. Usmerjena je tudi v prihodnost, saj se ne boji umetne inteligence, ki je po njenem mnenju v osnovnem obsegu za zdaj tudi prostovoljka. Samo znati jo je treba koristiti, denimo za pisanje gradiv, sestavkov in predstavitev, kar je inovativno predstavila tudi na zadnjem srečanju TDO. Ni kaj, turistični delavci so vedno ljudje različnih talentov. In Janja Viher ni nobena izjema.

Besedilo: Polona Frelih

 

 

 

 

Prejšen članekPostojna je orala ledino na področju turizma v Sloveniji
Naslednji članekBrezplačni digitalni pomočnik

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here