Doc. dr. Tomi Špindler je predavatelj na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru, ki je specializiran za področje športnega turizma, zlasti pohodništva. Našo pozornost je pritegnil kot soavtor znanstvenega članka Aktivni turizem v naravi: primer pohodništva v Sloveniji, v katerem obravnava zgodovinski razvoj pohodništva in njegov pomen za trajnostni turizem v Sloveniji. Tudi sicer s svojim delom prispeva k razumevanju in razvoju pohodništva kot pomembnemu vidiku trajnostnega turizma, zato prvi intervju v tokratni reviji pripada njemu.
Ali lahko pohodništvo opredelimo kot produkt aktivnega turizma v naravi, ki sodi na področje športnega turizma?
Pohodništvo je nedvomno ena ključnih oblik aktivnega turizma v naravi, ki se umešča tudi v okvir športnega turizma. Gre za dejavnost, ki združuje rekreacijo, športno aktivnost in stik z naravnim okoljem ter se razlikuje glede na intenzivnost in namen – od sproščenih pohodov do ekstremnih vzponov v visokogorje. V Sloveniji ima pohodništvo globoke korenine, saj sega v obdobje 19. stoletja, ko so se začele prve organizirane odprave v gore, kar je vodilo do ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1893. Danes je pohodništvo nepogrešljiv del turistične ponudbe, saj privablja tako domače kot tuje obiskovalce, ki iščejo avtentično doživetje narave. Slovenija je zaradi svoje geografske raznolikosti, kjer se na majhnem območju prepletajo Alpe, kraški svet in Panonska nižina, ena najprivlačnejših destinacij za pohodništvo v Evropi. Poleg klasičnega gorništva in planinarjenja v zadnjih letih narašča tudi zanimanje za daljinske pohodniške poti, kot so Juliana Trail, Alpe Adria Trail in Slovenska planinska pot, ki promovirajo trajnostni turizem in povezujejo lokalne skupnosti.
Katere so glavne podvrste pohodništva?
Lahko rečemo, da se pohodništvo deli na več podvrst, odvisno od zahtevnosti, trajanja in namena aktivnosti. T. i. planinarjenje je priljubljena oblika rekreativnega pohodništva, kjer se ljudje podajajo na označene poti različnih težavnosti, pri čemer je poudarek na doživljanju narave in kulturne krajine. Daljinsko pohodništvo vključuje večdnevne ture z nočitvami v planinskih kočah ali na prostem, pri čemer je najbolj znana Slovenska planinska pot, ki s svojimi več kot 600 kilometri povezuje Maribor z Jadranskim morjem. Romarsko pohodništvo ima verski pomen, medtem ko je nordijska hoja specifična oblika pohodništva, ki z uporabo palic omogoča boljšo stabilnost in večjo aktivacijo mišic. Tukaj je pomembno omeniti tudi gorništvo, ki je po Planinskem terminološkem slovarju definirano kot športna dejavnost, ki vključuje hojo v gore po nadelanih, označenih in neoznačenih, zavarovanih in nezavarovanih poteh, po brezpotju, plezanje, smučanje. Slovenske pohodniške poti vključujejo tako planinske kot tematske poti, pri čemer so slednje lahko kulturne, vinske, geološke, naravoslovne itd. Pohodništvo torej zajema širok spekter dejavnosti, od enostavnih sprehajalnih poti do zahtevnih gorskih vzponov.
Kako pohodništvo prispeva k razvoju turizma in gospodarstva v Sloveniji?
Pohodništvo odraža slovensko povezanost z naravo in spoštovanje do gorskega sveta. Po podatkih Slovenske turistične organizacije pohodništvo predstavlja enega ključnih turističnih produktov, saj privablja številne obiskovalce, ki koristijo storitve nastanitev, gostinstva in vodenih tur. Pohodniški turizem prispeva k razvoju podeželja, saj vključuje manjša gostišča, turistične kmetije in lokalne ponudnike, ki prodajajo domače izdelke. Pohodništvo lahko spodbuja tudi razvoj komplementarnih dejavnosti, kot so gorsko kolesarjenje, adrenalinska doživetja itd., kar pripomore k raznolikosti turistične ponudbe. Učinki pohodniškega turizma se odražajo tudi v izboljšanju kakovosti življenja lokalnih prebivalcev, saj povečuje povpraševanje po lokalnih proizvodih in storitvah ter prispeva k ohranjanju naravne in kulturne dediščine. Obenem pa se s povečanjem obiska planinskih poti povečuje tudi potreba po investicijah v infrastrukturo, kot so prenova planinskih koč, označevanje poti in postavitev informacijskih tabel. Pri tem pa je pomembno vlagati v razvoj trajnostnih pohodniških destinacij, kjer se osredotoča na uravnotežen razvoj, ki ne bi preobremenil naravnega okolja.
Katere so glavne prednosti in izzivi trajnostnega pohodniškega turizma?
Trajnostni pohodniški turizem prinaša številne prednosti, saj spodbuja odgovorno ravnanje z naravnimi viri, zmanjšuje negativne vplive množičnega turizma in prispeva k razvoju lokalnih skupnosti. Pohodništvo velja za eno od najbolj trajnostnih oblik turizma, saj ne zahteva velikih infrastrukturnih posegov in omogoča obiskovanje naravnih in kulturnih znamenitosti na okolju prijazen način. Ena ključnih prednosti je tudi to, da pohodništvo podaljšuje turistično sezono, saj ni omejeno le na poletje, temveč je priljubljeno skozi vse leto, zlasti v kombinaciji z zimskimi pohodi ali turno smuko. Poleg tega pohodniški turizem neposredno koristi lokalnim skupnostim, saj spodbuja povpraševanje po nastanitvah, gostinski ponudbi in lokalnih produktih, kar krepi ruralno gospodarstvo in spodbuja ohranjanje kulturne dediščine. Kljub številnim prednostim se trajnostni pohodniški turizem sooča tudi z izzivi. Eden največjih izzivov je čezmerna obremenjenost priljubljenih poti, ki povzroča erozijo tal, večjo potrebo po vzdrževanju poti in obremenitev občutljivih naravnih ekosistemov. Poleg tega predstavlja izziv tudi ozaveščanje pohodnikov o odgovornem ravnanju v naravi. Mnogi obiskovalci niso seznanjeni s pravili vedenja v naravnem okolju, kar vodi do puščanja odpadkov, hoje zunaj označenih poti in motečega vpliva na divje živali. Prav tako je pomembno razvijati ukrepe za razpršitev turističnih tokov, da se zmanjša pritisk na najbolj obiskane lokacije in spodbuja obisk manj znanih, a enako zanimivih poti. Izziv je prav tako pomanjkanje financiranja za vzdrževanje in obnovo pohodniške infrastrukture, saj so številne poti odvisne od prostovoljnega dela in donacij. Trajnostni pohodniški turizem zahteva usklajeno sodelovanje med planinskimi organizacijami, turističnim sektorjem, državnimi institucijami in lokalnimi skupnostmi. S pravilnim načrtovanjem, ustreznim financiranjem in ozaveščanjem pohodnikov je mogoče ohraniti naravno dediščino, hkrati pa razvijati pohodniški turizem na način, ki prinaša dolgoročne koristi za okolje, lokalno prebivalstvo in obiskovalce.
Kako se slovensko pohodništvo primerja s pohodništvom v drugih evropskih državah?
Pohodništvo je pomemben del slovenske identitete in narodne kulture, kar se odraža v številnih planinskih društvih in organizacijah, ki delujejo že od 19. stoletja. Slovenija ima izjemno razvejano mrežo pohodniških poti, ki jo po mojem mnenju lahko primerjamo z najboljšimi pohodniškimi destinacijami v Evropi. Po kakovosti in gostoti poti se Slovenija lahko uvršča med vodilne države, saj ima več kot 10.000 kilometrov markiranih poti, ki potekajo skozi raznolike pokrajine, od Alp do kraškega sveta in panonskih ravnic. V primerjavi z drugimi evropskimi državami ima Slovenija bogato tradicijo pohodništva, ki se kaže v veliki vključenosti prebivalcev v planinske dejavnosti. Slovenske planinske poti so dobro označene, saj sistem Knafelčeve markacije omogoča enostavno orientacijo tudi na zahtevnejših terenih. V primerjavi z državami, kot sta Francija in Španija, kjer so priljubljene predvsem romarske in zgodovinske poti, Slovenija ponuja izjemno raznolike pohodniške izkušnje – od visokogorskih vzponov v Julijskih Alpah do slikovitih poti na slovenskem Krasu. Številni tuji pohodniki Slovenijo še vedno odkrivajo kot skriti biser Evrope.
Katere inovacije in tehnološke rešitve so na voljo za boljšo izkušnjo pohodnikov v Sloveniji?
Sodobna tehnologija je močno spremenila pohodniško izkušnjo in omogočila večjo varnost ter dostopnost informacij. Ena ključnih inovacij so mobilne aplikacije, ki pohodnikom omogočajo dostop do podrobnih zemljevidov, navigacije ter vremenskih napovedi. Planinska zveza Slovenije je razvila tudi digitalizirane zemljevide, ki vključujejo vse uradne planinske poti in podatke o njihovi zahtevnosti. Poleg tega se vse bolj uveljavljajo QR-kode na informacijskih tablah, ki pohodnikom omogočajo takojšen dostop do zgodovinskih in naravoslovnih informacij o posamezni poti. Nekateri turistični kraji že eksperimentirajo z interaktivnimi označbami, ki s pomočjo razširjene resničnosti prikazujejo modele gora in informacij o flori ter favni. Druga pomembna tehnološka rešitev je uporaba pametnih vremenskih postaj in senzorjev, ki spremljajo razmere na poteh in pohodnike pravočasno opozorijo na nevarnosti, kot so zemeljski plazovi, snežni plazovi ali močni sunki vetra. Tudi elektronske knjige obiskov, ki nadomeščajo klasične vpisne knjige na vrhovih, so korak naprej k modernizaciji planinske infrastrukture, saj omogočajo enostavnejšo analizo obiskov in boljše načrtovanje vzdrževanja poti. Tehnološke rešitve v pohodništvu morajo biti usmerjene predvsem v pravočasno in natančno informiranje pohodnikov (tako domačih kot tujih), saj je varnost v naravi ključnega pomena. Dostop do ažurnih podatkov o vremenskih razmerah, stanju poti in morebitnih nevarnostih lahko bistveno zmanjša tveganje za nesreče ter izboljša celotno izkušnjo pohodnikov. Pametne vremenske postaje, GPS-navigacija in digitalni zemljevidi z opozorili o zaprtih ali poškodovanih poteh omogočajo boljše načrtovanje in varnejše gibanje po terenu.
Kako lahko pohodništvo prispeva k zdravemu življenjskemu slogu in dobrobiti posameznika?
Pohodništvo je ena najcelovitejših oblik telesne aktivnosti, saj povezuje aerobno vadbo, krepitev mišic ter pozitiven vpliv na duševno zdravje. Redna hoja po naravi dokazano zmanjšuje tveganje za srčno-žilne bolezni, izboljšuje kapaciteto pljuč in uravnava krvni tlak. Poleg fizičnih koristi ima pohodništvo izjemen vpliv na duševno zdravje. Poleg individualnih koristi ima pohodništvo tudi močan družbeni vpliv, saj krepi socialne vezi in spodbuja medgeneracijsko druženje. Pohodniške skupine, vodeni izleti in organizirani dogodki, kot so pohodniški festivali, povezujejo ljudi z enakimi interesi ter omogočajo izmenjavo izkušenj in znanja. Pohodništvo je še posebej pomembno v sodobnem načinu življenja, pri katerem se ljudje vse bolj soočajo s sedečim delom in pomanjkanjem gibanja. V Sloveniji, kjer je narava lahko dostopna skoraj vsem, predstavlja idealno priložnost za aktiven oddih in preventivo pred številnimi boleznimi. Z vključevanjem pohodništva v vsakodnevno rutino ali vsaj občasne vikend izlete lahko izboljšamo svoje fizično zdravje, okrepimo odpornost in hkrati najdemo ravnovesje med delom in prostim časom. Vse več podjetij in organizacij se zaveda pomena aktivnega življenjskega sloga in svojim zaposlenim omogoča organizirane pohode kot del strategije za izboljšanje delovne učinkovitosti in dobrega počutja.
Ali Planinska zveza Slovenije dobro opravlja svoje naloge pri skrbi za planinske poti?
Planinska zveza Slovenije je ena največjih in najbolj množičnih nevladnih, prostovoljskih organizacij v Sloveniji. Skozi desetletja so člani in članice zgradili in vzdrževali mrežo velikega števila planinskih poti. Njihovo delo temelji na prostovoljstvu, saj več kot 800 markacistov skrbi za obnovo in označevanje poti, kar je ključno za varnost pohodnikov. PZS je tudi pomemben deležnik pri ozaveščanju pohodnikov o varnem in odgovornem obisku gora. S številnimi izobraževalnimi programi, delavnicami in digitalnimi vsebinami, kot so spletni portali in aplikacije z informacijami o stanju poti, spodbuja varno pohodništvo. Glede na obseg nalog in razpoložljive vire po mojem mnenju PZS svoje delo opravlja zelo učinkovito, vendar bi sistemsko financiranje lahko še izboljšalo vzdrževanje poti ter prispevalo k trajnostnemu razvoju slovenskega planinskega turizma. Sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, izobraževalnimi institucijami, gospodarstvom in turističnimi organizacijami lahko še dodatno okrepi skrb za planinske poti in zagotovi dolgoročno vzdržnost te izjemno pomembne infrastrukture za aktivni turizem v Sloveniji.
Ali se vam zdi smiselno, da bi Turistična zveza Slovenije prevzela pregled in evidentiranje tematskih poti?
Turistična zveza Slovenije bi lahko igrala pomembno vlogo pri pregledu in evidentiranju tematskih poti, vendar bi morala biti ta naloga jasno definirana in usklajena z obstoječimi sistemi, kot jih že upravlja Planinska zveza Slovenije. Tematske poti imajo drugačen namen kot klasične planinske poti – pogosto so namenjene interpretaciji kulturne, zgodovinske ali naravne dediščine in niso nujno del zahtevnega gorskega okolja. Enoten pristop pod okriljem TZS bi po mojem mnenju lahko pripomogel k boljši preglednosti in večji dostopnosti informacij za obiskovalce. Ključno je, da se pri upravljanju teh poti vključi lokalne skupnosti in ponudnike, ki lahko prispevajo k celostni izkušnji obiskovalcev. V tem primeru bi TZS lahko vzpostavila centralizirano bazo tematskih poti, ki bi pohodnikom in turistom omogočala enostaven dostop do informacij o njihovi dolžini, težavnosti, zgodovinskem ali kulturnem pomenu ter možnostih za dodatne aktivnosti. Ta podatkovna baza bi lahko bila del širše digitalne platforme, ki bi vključevala interaktivne zemljevide, uporabniške ocene in predloge za pohodniške ture, kar bi pripomoglo k boljši promociji tematskih poti na domačem in tujem trgu. Čeprav bi prevzem te naloge s strani TZS lahko izboljšal organizacijo in promocijo tematskih poti, bi bilo treba zagotoviti ustrezno financiranje in kadrovske kapacitete za izvajanje teh aktivnosti.
Kako ocenjujete vlogo prostovoljcev pri urejanju in vzdrževanju planinskih poti? Bi bili turistični prostovoljci kos podobni nalogi pri tematskih poteh?
Prostovoljci igrajo ključno vlogo pri urejanju in vzdrževanju planinskih poti v Sloveniji, saj brez njihovega dela številne poti ne bi bile tako dobro urejene in varne za uporabo. PZS ima dolgo tradicijo prostovoljnega dela, kar omogoča redno obnovo in označevanje poti. Poleg markacistov pri vzdrževanju poti sodelujejo tudi številni člani planinskih društev, ki s prostovoljnim delom prispevajo k ohranjanju pohodniške infrastrukture. Vzpostavljen je tudi sistem usposabljanja markacistov, kar zagotavlja strokovno izvedbo del na poteh in sledenje visokim varnostnim standardom. Glede na uspešen model planinskega prostovoljstva bi bila vključitev turističnih prostovoljcev v skrb za tematske poti lahko smiselna, vendar bi bilo treba vzpostaviti ustrezno strukturo in sistem usposabljanja. Tematske poti so pogosto umeščene v kulturno in naravno okolje, zato bi njihovo vzdrževanje zahtevalo nekoliko drugačne pristope kot klasične planinske poti. Turistični prostovoljci bi lahko pomagali pri urejanju in označevanju tematskih poti, postavljanju informacijskih tabel ter čiščenju poti, hkrati pa bi lahko imeli tudi vlogo interpretatorjev naravne in kulturne dediščine, kar bi še dodatno obogatilo izkušnjo obiskovalcev. Za uspešno izvajanje tega modela bi bilo po mojem mnenju potrebno vzpostaviti sistem mentorstva in usposabljanja, podobno kot pri markacistih PZS, ter zagotoviti koordinacijo med lokalnimi turističnimi organizacijami, občinami in nevladnimi organizacijami. Prav tako bi bilo treba urediti vprašanje financiranja in spodbud za prostovoljce, saj bi lahko v zameno za svoje delo prejemali določene ugodnosti. Čeprav so turistični prostovoljci lahko dragocen vir pri vzdrževanju tematskih poti, bi bilo za njihovo dolgoročno uspešnost ključno, da se vzpostavi jasen sistem odgovornosti, financiranja in vodenja projektov.
Katere so glavne zakonodajne ureditve, povezane s planinskimi in tematskimi potmi v Sloveniji?
Planinske in tematske poti v Sloveniji ureja več zakonodajnih aktov, ki se nanašajo na njihovo vzdrževanje, varnost, označevanje in trajnostno rabo prostora. Ključni zakon je Zakon o planinskih poteh (ZPlanP), ki določa pravila glede upravljanja, vzdrževanja in označevanja planinskih poti ter opredeljuje odgovornosti upravljavcev poti. Zakon določa tudi obveznosti glede varnosti pohodnikov in pooblastila markacistov, ki so odgovorni za urejanje poti. Poleg tega je pomemben tudi Zakon o ohranjanju narave (ZON), ki ureja zaščito naravnih območij, skozi katera potekajo številne planinske in tematske poti. Ta zakon določa omejitve glede posegov v naravno okolje ter varovanja občutljivih ekosistemov, kar vpliva na urejanje poti, predvsem v Triglavskem narodnem parku in drugih zavarovanih območjih. Pomembno vlogo ima tudi Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT-1), ki se nanaša na razvoj in promocijo pohodniškega turizma, pri čemer določa ukrepe za financiranje in razvoj turistične infrastrukture, vključno s tematskimi in planinskimi potmi. Tematske poti, ki vključujejo kulturno dediščino, so prav tako delno urejene v Zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), ki opredeljuje pravila za ohranjanje in promocijo kulturnih znamenitosti ob poteh.
Poleg zakonov obstajajo tudi različni pravilniki in uredbe, kot so Pravilnik o označevanju planinskih poti, ki določa standarde za markacije, usmerjevalne table in druge oznake na poteh, ter Zakon o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1), ki določa posebne omejitve zaradi varovanja naravnega okolja v TNP. Prav tako imajo lokalne skupnosti in občine pogosto svoje odloke in pravilnike, ki urejajo vzdrževanje in označevanje tematskih poti ter zagotavljajo financiranje njihovega razvoja. Eden izmed izzivov pri zakonodaji je pomanjkanje enotnega upravljavskega modela za tematske poti, saj te pogosto nastajajo kot lokalne pobude brez enotnih smernic za označevanje in vzdrževanje. V prihodnje bi bilo smiselno oblikovati celovit sistem, ki bi vključeval standardizirano kategorizacijo poti, poenoteno označevanje ter jasne smernice za financiranje in upravljanje, kar bi prispevalo k večji preglednosti in kakovosti pohodniške infrastrukture v Sloveniji.
Polona Frelih
