Nov prispevek v najini rubriki planinskih obhodnic osvetljuje posebno pot v severozahodni Sloveniji, natančneje v občini Šentilj. Lepo urejena planinska pot vse zainteresirane pohodnike ponese med vinograde, travnike, polja in gozdove ter vse do nabrežij reke Mure.
Geografski uvod
Občina Šentilj se nahaja v severozahodnem delu osrednjih Slovenskih goric v bližini meje z Avstrijo. Razvoj naselja je v 19. stoletju zelo zaznamovala gradnja železnice Dunaj–Trst, po kateri so potovali tudi veljaki tistega časa (npr. cesar Franc Jožef I. in predsednik nekdanje skupne države Jugoslavije Josip Broz Tito). Danes občino sestavlja veliko bolj ali manj razpršenih naselij, ki se ob meji z Avstrijo raztezajo čez Slovenske gorice.
Zgodovina poti
Konec 90. let so se v občini Šentilj oblikovale (in jo prečkale) trase številnih pohodniških poti (Keltska pot, Obmejna panoramska pot, Pot zdravilnih vrelcev itn.), s tem pa se je na pobudo Srečka Najmajstra razvila tudi ideja, da bi odseke teh poti povezali v krožno pot. Tako so v Planinskem društvu Paloma ustvarili daljšo, 56 kilometrov dolgo krožno planinsko pot po občini. Obhodnica, ki so jo uradno odprli 20. oktobra 2001, je ustrezno označena z rdeče-belimi Knafelčevimi markacijami, smernimi tablami in opremljena s kontrolnimi točkami. Prav tako je prosto dostopen vodnik (pripravil Srečko Najmajster) za zbiranje žigov.
Nekatere zanimivosti na poti, vredne obiska
Šentiljska planinska pot se prične pri Gostilni Belna v središču Šentilja (tukaj je prva kontrolna točka), od koder se krožno vije mimo 12 kontrolnih točk in se zaključi na izhodišču. Za vse tiste, ki jih nekoliko bolj zanimajo zgodovina, kultura in na splošno naravna dediščina, ne bodo prikrajšani, saj se na poti skriva marsikaj. Nekaj posebnosti je opisanih v nadaljevanju, da bi izvedeli več, pa je bolje, da se na pot odpravite sami.
GOMILNO GROBIŠČE NA GRADIŠČAH in RAJŠPOVA GOMILA
O tem, da so to območje v starem veku naseljevali najprej Iliri in nato Kelti, pričajo arheološke najdbe (kovanci, keramični izdelki itn.) in pa vidni ostanki gomilnih grobišč v ceršaškem gozdu »Boldu«, skozi katerega nas na začetku vodi izbrana pot. Ob poti se nahajajo informativne table, pa tudi mejni kamni na meji z Avstrijo.
Malce drugačno domnevno zgodovino ima Rajšpova gomila, ki jo obiščemo kasneje po poti – govori se, da naj bi tukaj nekoč stal grad, v katerem je strašilo, druga zgodba pa pravi, da naj bi bil tukaj pokopan siloviti vojskovodja Atila, ki je Hune vodil čez Evropo.
KARAVLA CERŠAK
Po kratkem strmem delu poti od reke Mure navzgor naju je pred naseljem Ceršak pričakala mogočna karavla – stražnica iz časov osamosvojitvene vojne. Imela je pomemben zgodovinski pečat v slovenski osamosvojitveni vojni, saj naj bi tja v okviru diverzantske akcije s helikopterji prepeljali specialne enote, ki bi okrepile tamkajšnje vojaške enote za obrambo. Danes je stavba zapuščena, njena okolica in dvorišče pa se obujata kot prostor za prireditve in druženja v krajevni skupnosti Ceršak.
TOVARNA PALOMA SLADKI VRH
Eno izmed naselij na poti je tudi Sladki Vrh, ki je poznano predvsem po tovarni papirja oziroma proizvodnji lepenke in lesovine – Paloma. Proizvodnja se je pričela leta 1873 in poteka še danes, to pa so omogočili moč toka reke Mure in obsežni gozdovi v okolici. Čez nekaj let so proizvodnjo razširili z ustanovitvijo tovarn v Ceršaku, Mislinji in na Prevaljah. Proizvodnja je pustila velik pečat v družbi, saj je omogočila nastanek stanovanjskih blokov in drugih površin, ki so ustalili delavce in njihove družine bližje »materi fabriki« tega območja.
BROD NA MURI
V Sladkem Vrhu poleg tovarne papirja in lepenke ne moremo zgrešiti broda na Muri, ki služi kot mednarodni mejni prehod, predvsem za tiste, ki se v Avstrijo podajo s kolesom. Na tem mestu stoji že več kot 150 let in ostaja edinstven zgodovinski pričevalec tega območja, saj jih je bilo nekoč na tem območju kar 94, ker je ves promet čez Muro potekal z omenjenim brodom.
Brod je danes namenjen predvsem turistični dejavnosti, včasih pa so z njegovo pomočjo čez reko Muro prevažali tovor in kmetijske pridelke. V bližini broda se nahaja park z lipovim drevoredom in spominsko tablo, ki je bil zasajen ob smrti Tita.
ZGORNJA VELKA in CERKEV MARIJE SNEŽNE
Cerkev Marije Snežne na Zgornji Velki je bila zgrajena konec 18. stoletja v baročnem slogu in se nahaja v središču naselja, od koder segajo čudoviti razgledi na vse strani. Leta 2009 je bila razglašena kot romarska cerkev. Pred cerkvijo na trgu stoji velik lesen vodnjak, ki je hkrati tudi prepoznaven simbol Šentiljske poti in spominja na čase, ko so ljudje pitno vodo zajemali iz skupnih vodnjakov.
CERKEV SV. ILJA
Po povratku iz gozda ob meji z Avstrijo sva v daljavi zagledala Cerkev sv. Ilja, ki oznanja, da se planinska pot počasi zaključuje in vrača k izhodišču.
Cerkev stoji v starem delu Šentilja, poimenovana pa je po svetniku Ilju s košuto, ki naj bi se po legendi v goščavi na tem območju prikazoval tamkajšnjemu pastirju. Prvič je bila omenjena že leta 1329, nato so jo v 16. stoletju izropali Turki, v začetku 19. stoletja pa so cerkev popolnoma obnovili.
Osebni vtisi
Šentiljsko pot je mogoče sicer prehoditi, še bolj pa preteči, v enem dnevu, vendar si je vredno vzeti čas (kakšen dan več) in se s potjo »globlje« spoznati, kar sva storila tudi midva. Prvi dan hoje sva zaključila s sončnim zahodom pred cerkvijo Marije Snežne na približno polovici poti. Vsak nov biser na poti naju je motiviral, da nadaljujeva in spoznavava slikovito podeželje ter vse njegove edinstvenosti.
Na poti ne manjka prostranih in panoramskih razgledov, krajev za okrepčilo, prijaznih in gostoljubnih domačinov, zvokov podeželskega življenja ter vzponov in spustov ob reki, med polji, travniki ter slikovitimi naselji severovzhodnega hribovja Slovenskih goric.
Besedilo: Tilen Nipič in Teja Makuc
Fotografije: Tilen Nipič
