Turistično društvo Suha krajina vsako leto jeseni pripravi kakih 10 kilometrov dolg triurni pohod iz Žužemberka po dolenjskih gričih v Suhi krajini. V organizaciji enakovredno sodelujejo Agrarna skupnost Hinje, Krajevna skupnost Hinje, Prostovoljno gasilsko društvo Hinje, Kulturno društvo Hinje in Osnovna šola Prevole. To nesebično sodelovanje traja že 15 let in trudimo se, da bo ostalo za vedno.
Močile so studenec, ki polni manjše jezero pod krajem Hinje, iz njega pa se izliva v nižjeležeča jezerca. Voda v njem nikoli ne presahne, tudi v obdobju velike suše ne. Iz hriba proti jezeru v vlažnih dneh vre voda in polzi proti največjemu jezeru, ki je bilo včasih zbirališče vseh prebivalcev. Iz jezera teče voda v nižja, še manjša jezera, od tam pa napaja večjo mlako ter počasi odteče v dolino. Pravi čudež narave. Na levem bregu, kjer je pobočje vedno vlažno, je bilo jezero tako globoko, da so večji fantje vanj skakali na bombico, glavo ali pa kar na noge. Na desnem bregu, kjer je bila voda plitvejša, so domačini napravili kopališče za majhne in velike neplavalce. Močile so bile vsesplošno uporabne. Za otroško igrišče, napajanje živine, pranje perila in zabave prebivalcev ob tem čudežu narave. Zdaj sta Krka in tudi morje blizu, doma so pralni stroji, živino napaja suhokrajinski vodovod, v Močilah pa plavajo le ribe.
Prva sobota v oktobru je namenjena pohodu iz Žužemberka do Močil. Zbirno mesto je v Žužemberku na Grajskem trgu. Pri gradu se fotografiramo, potem pa gremo v dolino, čez reko Krko in mimo Miklavževe cerkvice iz 13. stoletja, ki je najstarejša cerkev v Suhi krajini, poslikana s freskama Adam in Eva in Vihar na morju. Najprej po stopnicah, potem malo po asfaltu in po gozdni poti v hrib, proti Komanci. Tam je prvi postanek, da lahko umirimo sapo in srčni utrip, saj je hrib kar naporen. Nekaj pijače, kakšno jabolko in sendvič iz nahrbtnika okrepijo naše telo in željo po nadaljevanju pohoda. S Komance se spustimo po urejenem kolovozu do Velikega Lipja in spet počivamo v kraju Lopata. Pri podružnični cerkvi svete Neže, posvečene devici in mučenki, zavetnici čistosti, devic in otrok, smo vedno deležni nekaj zadnjih dobrot žegnanja prejšnjega dne. Kdor želi, si lahko ogleda cerkev z lesenim stropom, vodja pohoda pa nam pove nekaj zanimivosti o cerkvi in sveti Neži. Pot gre potem najprej v dolino, nato pa spet v hrib. Seveda proti kraju z imenom Hrib. Ime je primerno, strmina pa tudi. Malo pred krajem Lazina je slabo označena steza do podzemne jame Kanteč skedenc, še ene znamenitosti teh krajev, kjer so se otroci nekoč igrali skrivalnice. Takšni sta bili včasih domišljija otrok in mladine ter njihova razigrana igra, sodobni malčki pa mučijo domače računalnike in pametne telefone. Včasih so bili prijatelji tisti, od katerih si dobil pohvale, graje, bombone in buške, zdaj pa je to le virtualni prikaz spominov na nekdanje igre z doma narejenimi igračami. Pa kaj bi tisto. Življenje gre naprej. Mi gremo tudi. Gremo proti Hribu pri Hinjah in v Hinje.
Pri Krnčevi domačiji nas gospodar Dušan Papež pogosti z ocvirkovo pogačo, domačim štrudljem in češpljo, namočeno v šnopsu. Domačija Krnc ni le postaja na našem pohodu, je prava turistična destinacija, kamor pridejo turisti od blizu in daleč. Tudi iz Japonske. Pohodniki bi kar ostali tam, a Močile so tako blizu, da se samo spustimo v dolino. Med potjo se ustavimo pred rojstno hišo očeta Franka Lauscheta (Lovšeta), ameriškega senatorja, guvernerja Ohia in župana Clevelanda, kjer je kratek postanek, toliko da nam predsednik turističnega društva Suha krajina pove nekaj zanimivosti o tem našem rojaku. Do Močil pa je le še en lučaj in tam nas pričakajo s piškoti, pijačo vseh vrst, v žerjavici pečenim krompirjem z ocvirki in čebulo, za malico pa so ričet in kruhovi ježki – znamenitost tistega kraja –, ki jih morate nujno prigrizniti in prav dobro padejo tja, kamor vedno pade dobra hrana.
Močile so le ena od lepot in znamenitosti Suhe krajine. Tega imamo še veliko. Pohod je že tradicionalen, tradicija pa je del zgodovine in brez nje ni naroda. Slovenci pa smo narod, in to kakšen!
Besedilo: Miran Jenko, TD Suha Krajina
Fotografije: TD Suha Krajina
