Zdravje in dobro počutje postajata eno najhitreje rastočih področij sodobnega turizma. Prav na presečišču turizma, zdravja in življenjskega sloga raziskuje dr. Milica Rančić Demir s Fakultete za turizem Univerze v Mariboru.
V pogovoru pojasnjuje razlike med zdravstvenim, zdraviliškim in vse bolj aktualnim zdravilnim turizmom ter opozarja, da se sodobni trendi vse bolj usmerjajo v preventivo, mentalno zdravje in stik z naravo. Hkrati poudarja, da kljub številnim novim konceptom bistvo dobrega počutja pogosto ostaja presenetljivo preprosto. »Če smo preveč v glavi, pojdimo ven, na vrt, naredimo nekaj fizičnega. Včasih je najboljša terapija, da se vrnemo k naravi.«
Katera je ključna razlika med zdravstvenim turizmom, zdraviliškim turizmom in sodobnim holističnim zdravilnim turizmom?
Termin zdravilni turizem je razmeroma nov, tradicionalni izrazi na tem področju so zdravstveni, zdraviliški in tudi velnes turizem, ki se je začel širše uveljavljati v zadnjih desetletjih.
Zdravstveni turizem je krovni pojem, ki zajema vse oblike potovanj, povezanih z zdravjem. Gre za potovanje ali oddih, katerega motiv je izboljšanje ali ohranjanje zdravja. Podkategorije so medicinski, zdraviliški in velnes turizem.
Medicinski turizem se nanaša na različne zdravstvene intervencije, med drugim operacije, diagnostične posege ali rehabilitacijo. Trenutno je zelo razširjen stomatološki oziroma dentalni turizem, prav tako potovanja zaradi estetske kirurgije.
Pri zdraviliškem turizmu gre predvsem za zdravljenje in rehabilitacijo v zdraviliščih in termah, pogosto na podlagi naravnih zdravilnih dejavnikov. V Sloveniji se takšna ponudba pogosto povezuje tudi s termalnim turizmom.
Obstaja tudi velnes turizem, ki je predvsem usmerjen v preventivo. Zdravilni turizem poudarja širši, bolj celostni pristop k dobremu počutju. Ni nujno vezan na terme ali vodo – lahko vključuje različna naravna okolja. Gre za dejavnosti, ki posamezniku pomagajo ohranjati zdravje. V angleškem prostoru se pogosto uporablja izraz ‘healing tourism’. Sem sodijo na primer jogijski umiki, aktivnosti v gozdu, ob rekah ali jezerih ter druge oblike, povezane z zdravjem.
Pri zdravilnem turizmu gre torej za povsem nov termin. S katerega področja izhaja? Verjetno ni prišel iz turizma?
Termin zdravilni turizem je razmeroma nov. V angleščini se pogosto uporablja izraz ‘healing tourism’, ki se v zadnjih letih pojavlja v strokovni literaturi in razpravah o povezavi med turizmom, zdravjem in dobrim počutjem. Gre za sodobnejši koncept, ki poudarja širši in bolj celostni pristop k zdravju. Sama pogosto poudarim, da ima izraz zdravstveni turizem včasih nekoliko negativno konotacijo, saj ljudi hitro spomni na bolnišnico ali zdravljenje bolezni. Zdravilni turizem pa poudarja predvsem regeneracijo, preventivo in dobro počutje.
Res je, poleg tega menim, da je po pandemiji izraz zdravilni turizem za določene oblike turizma ustreznejši kot zdravstveni turizem, ne nazadnje gre za preventivo, ne za kurativo?
Moje osebno mnenje je, da zdravilni turizem ne more zamenjati zdravstvenega turizma, saj gre za dve različni stvari. Zdravstveni turizem ostaja tradicionalni koncept, ki zajema medicinski, zdraviliški in velnes turizem. Zdravilni turizem lahko razumemo kot nadgradnjo oziroma širši koncept.
Zdravstveni turizem mora zato ostati kot uveljavljeni okvir, zdravilni turizem je novejši pojem, pri katerem je poudarek predvsem na preventivi, ne na kurativi. Ne čakamo, da zbolimo, ampak delamo na tem, da ohranimo dobro zdravje.
V znanstveni literaturi se to pogosto razlaga z dvema konceptoma: patogenezo in salutogenezo. Patogeneza se osredotoča na odkrivanje in odpravljanje vzrokov bolezni, salutogeneza na iskanje virov zdravja. Gre za premik v razmišljanju – namesto da ukrepamo, šele ko zbolimo, poskušamo zdravje aktivno ohranjati.
Če prav razumem, se tudi na vaši fakulteti vedno bolj osredotočate na salutogenezo?
Ne samo na naši fakulteti, ampak je tak trend v izobraževanju po vsej Evropi in tudi širše. Turizem se ne osredotoča več samo na terme ter na zdravstveni ali medicinski turizem, temveč je vse več programov namenjenih zdravju, dobremu počutju in povezavi med zdravjem ter naravnim okoljem. Tudi mi bomo šli pri prenovi študijskega programa nekoliko bolj v to smer. Seveda pri tem ne smemo zanemariti tradicionalnih oblik.
Ali mogoče poznate naša mladinska projekta Več znanja za več turizma in Turizmu pomaga lastna glava, s katerima se zadnja leta tudi Turistična zveza Slovenije vedno bolj posveča zdravilnemu turizmu?
Seveda ju poznam, februarja sem na sejmu Alpe-Adria sodelovala tudi na predstavitvi strategije trženja za produkt Zdravje in dobro počutje. Veseli me, da Slovenija vse več pozornosti namenja tej temi in da zdravje ter dobro počutje postajata vse pomembnejši del turističnega razvoja.
Potem ste verjetno videli tudi naše mlade, ki so predstavljali produkte na temo Aqua Vibe – prepustimo se toku. S tem smo jih usmerili k zdravilnemu turizmu ob vodi.
Seveda, tudi naša fakulteta je pri tem sodelovala z ekipo študentov. S svojim projektom so se osredotočili na reko Krko.
Z vašo bibliometrično analizo ugotavljate močno povezavo med velnes turizmom, zdravstvenim ter medicinskim turizmom. Kako se ti trije koncepti danes prepletajo?
Prepletajo se predvsem v strokovnih člankih in razpravah, čeprav imajo v teoriji precej jasno opredeljene meje. Medicinski turizem vključuje predvsem zdravstvene intervencije, pri velnes turizmu gre za preventivo, zdravstveni turizem je krovni koncept. Pojmi se delno prepletajo, ker ljudje pogosto ne poznajo natančnih definicij, delno, ker so si področja vsebinsko precej blizu.
Z uvajanjem bolj holističnega pristopa se meje v praksi nekoliko brišejo in pojavlja se širši koncept zdravilnega turizma. Lahko rečem, da je to trenutno precej izrazit trend.
Pojavlja se tudi izraz ‘wellness washing’, podobno kot ‘green washing’. Gre za to, da se nekdo predstavlja kot usmerjen v dobro počutje ali zdrav življenjski slog, a v resnici za tem ni prave vsebine. V praksi se to pojavlja precej pogosto.
Zato danes pogosto slišimo tudi kritiko ‘wellness washinga’, pri katerem gre za pretirano ali zavajajočo uporabo izraza velnes. Velnes postaja skoraj vse – od prehrane do fitnesa –, vendar v resnici ni vse velnes, kar se tako predstavlja.
Verjetno je v vsem tem veliko marketinga?
Seveda. Veliko tega se kaže tudi na področju ‘green washinga’. Vsi, ki se predstavljajo kot zeleni ali trajnostni, v resnici niso nujno takšni.
Raziskava kaže, da se velnes turizem vse bolj odmika od klasičnega spa modela. Katere nove oblike velnesa in zdravilnega turizma se v zadnjih letih najhitreje razvijajo?
Sanus per aquam je latinski izraz, ki pomeni ‘zdravje z vodo’ oziroma ‘zdravje skozi vodo’ in se pogosto omenja kot razlaga izvora besede spa. Spa je tradicionalno povezan z vodo in vodnimi terapijami. V slovenskem prostoru se to pogosto povezuje s termalnim turizmom oziroma turizmom v toplicah. Spa turizem je zato običajno vezan na lokacije, kjer se uporabljajo voda in druge sprostitvene ali terapevtske storitve.
Velnes je širši koncept, ki ni nujno povezan z vodo, temveč vključuje tudi druge aktivnosti, kot so meditacija, joga ali savna. Izraz izhaja iz angleških besed ‘well-being’, ki pomeni dobro počutje, in ‘fitness’, ki pomeni dobro telesno pripravljenost.
Katere nove oblike velnesa in zdravilnega turizma se v zadnjih letih najhitreje razvijajo?
Trend je zagotovo povezan z mentalnim zdravjem. Po pandemiji so ljudje veliko bolj ozavestili pomen psihološkega ravnovesja, zato je v zadnjem času veliko povpraševanja po dejavnostih, kot so joga, meditacija, gozdni selfness in drugi programi za zmanjševanje stresa.
Dobro je, da se o mentalnem zdravju več govori, vendar imam občutek, da lahko gremo včasih tudi v drugo skrajnost. O tej temi se govori toliko, da ima človek občutek, da bi moral nenehno uporabljati različne tehnike ali strokovno pomoč.
Morda se je včasih koristno vrniti k preprostejšim pristopom. Veliko razmišljanja in analiziranja lahko povzroči dodatno negotovost. Če smo preveč obremenjeni z mislimi, pogosto pomaga že nekaj zelo preprostega – fizična aktivnost ali stik z naravo.
Vsekakor sem za znanost, psihologijo in psihoterapijo, vendar je pomembno tudi ravnovesje. Ključno je, da ljudje najdejo načine, kako ohranjati dobro počutje v vsakdanjem življenju.
Zdravilni turizem je tesno povezan z življenjskim slogom in odgovornostjo posameznika za lastno zdravje. Kako se po vašem mnenju spreminja motivacija tovrstnih turistov v primerjavi s preteklimi desetletji?
Sprememba je res ogromna. Nekoč je bila motivacija za odhod v toplice predvsem bolezen ali rehabilitacija po operaciji. Napotnico si pogosto dobil od zdravnika. Verjetno se spomnite, da 20 ali 30 let nazaj večina ljudi ni hodila v toplice zaradi kopanja ali oddiha. Seveda so bili tudi takšni primeri, vendar precej redkejši.
Danes ljudje hodijo v toplice tudi na velnes oddih, na programe čuječnosti oziroma mindfulnessa ter na splošno v skrbi za zdravje. Prepričana sem, da imajo pri tem velik vpliv tudi družabna omrežja, na katerih takšne vsebine pogosto promovirajo t. i. vplivneži. Po eni strani je to pozitivno, po drugi lahko ustvarja nerealna pričakovanja, zlasti pri mladih.
Raziskave med mladimi so pokazale, da lahko takšne idealizirane podobe življenjskega sloga povzročajo frustracije in psihične stiske, ker imajo občutek, da si takšnega načina življenja ne morejo privoščiti.
Ko rečete mladi, o kateri starosti govoriva?
V mislih imam predvsem najstnike, torej srednjo šolo in začetek fakultete. Veliko jih spremlja vplivneže na družabnih omrežjih, kar ima lahko precejšen vpliv na njihove predstave o življenju.
Nimam težav s tem, da se nekdo predstavlja kot vplivnež, pomembno je, kakšno strokovno podlago ima, ali gre za zdravnika, profesorja ali drugo kompetentno osebo. Danes lahko brez posebne izobrazbe nastane poklic vplivneža. Res je, da se časi spreminjajo in z njimi tudi kanali oglaševanja, s tem nimam težav. Problem nastane, ko vsebine ne prihajajo od strokovno usposobljenih oseb.
Zato je še posebno pomembno, da mladi razvijajo kritično mišljenje in znajo razlikovati med strokovnimi informacijami in vsebinami, ki so namenjene predvsem promociji.
Dobra iztočnica za vprašanje o digitalnem detoksu. Kaj pravite o tem?
Digitalni detoks pomeni zavesten odklop od digitalnih naprav in družabnih omrežij za določen čas, da si posameznik spočije od nenehne povezanosti in informacijskega preobremenjevanja. Všeč mi je ta koncept, vendar pod pogojem, da res odložimo vse računalnike, telefone in smo res brez digitalnih naprav. Ko danes iščem različne programe na področju velnesa, pogosto naletim na močno digitalizacijo velnes storitev. To je nekoliko v nasprotju z idejo digitalnega detoksa. Na eni strani govorimo o odklopu od tehnologije, na drugi o digitalizaciji. Takšni koncepti zato težko sodijo v isti okvir.
Ministrstvo za zdravje je Turistični zvezi Slovenije odobrilo projekt Zeleni ekran – Po poti zdravja, s čimer naj bi mlade privabili v naravo, zaradi česar bi manj časa preživeli pred zasloni. Kako ocenjujete naš projekt?
Projekt se mi zdi odličen, še posebno, če bodo otroci na takšnih poteh res brez telefonov. Danes se žal pogosto združuje čas v naravi z aplikacijami za meditacijo. Tudi to je nekoliko v nasprotju z idejo odklopa. Težko govorimo o detoksu, če telefona ne odložimo.
Seveda ima lahko vodnik po gozdu telefon za nujne primere. Tudi v vašem primeru je lahko zraven profesionalni snemalec ali fotograf, ki snema za potrebe promocije, ostali udeleženci pa bi morali biti brez telefonov.
Voda je tradicionalno temelj zdraviliškega turizma. Kako se po vaših ugotovitvah spreminja vloga termalne, mineralne in pitne vode v sodobnem zdravilnem turizmu?
Vloga vode se je precej spremenila. V preteklosti je bil zdravstveni oziroma zdraviliški turizem zelo tesno povezan z naravnimi viri mineralne ali termalne vode. Takšne oblike turizma so se večinoma razvijale prav v zdraviliščih in toplicah.
Voda še vedno ostaja temelj, vendar danes ni več edini dejavnik. Prej je bila voda glavni ali skoraj edini vir zdravljenja, danes je eden od elementov v kombinaciji z drugimi dejavnikih zdravilnega turizma, zato dobiva nekoliko drugačen pomen.
Če ste nekoč slišali izraz termalna voda, ste najprej pomislili na kopanje v termah. Danes se voda vedno pogosteje povezuje tudi s pitnimi kurami, kot na primer pri mineralnih vodah Donat ali Radenska. Pojavlja se celo nov poklic – sommelier za vodo, kar ima smisel, saj se vode med seboj razlikujejo po okusu in mineralni sestavi.
Zdaj so zelo priljubljeni tudi zdravilni izviri.
Res je. Žal je redko kateri vir prosto dostopen. V Sloveniji imamo v nekaterih primerih takšne možnosti, kar je precej posebno. V preteklosti so bili številni zdravilni viri dostopni širši javnosti in za uporabo pogosto ni bilo treba plačati. Če pomislimo, je ideja precej logična – tako kot so morje, reke ali jezera dostopni ljudem, bi lahko bili tudi nekateri naravni izviri mineralne ali termalne vode bolj odprti za javnost.
V zadnjih letih se veliko govori o gozdnem velnesu, gozdni terapiji in selfnessu. Kako znanstvena literatura obravnava zdravilni potencial gozda in naravnega okolja?
Znanstvena literatura obravnava pozitivne učinke gozda na psihofizično počutje in zdravje, kot so zmanjševanje stresa, znižanje ravni kortizola, znižanje krvnega tlaka ter izboljšanje delovanja imunskega sistema. Obstajajo številni znanstveni dokazi o tem, kako lahko aktivnosti in terapije v gozdu pozitivno vplivajo na človekovo zdravje. Slovenija veliko dela na razvoju tega produkta in promovira gozdni selfness. Slovenija je tudi ena prvih destinacij, ki je ta koncept zaščitila. Če se ne motim, gre za Cerkno, Kranjsko Goro in še nekatere druge destinacije v Sloveniji.
Kranjska Gora je prvo slovensko klimatsko zdravilišče.
Ja, res je, predvsem zaradi nadmorske višine in izjemno kakovostnega zraka. O pozitivnih vplivih takšnega okolja obstajajo tudi znanstvene raziskave. Hkrati ljudje intuitivno že dolgo čutimo, da narava in gozd pozitivno vplivata na naše počutje. S tem konceptom so se med prvimi sistematično začeli ukvarjati Japonci s prakso Shinrin-yoku, kar pomeni ‘kopanje v gozdu’. V angleščini se uporablja izraz ‘forest bathing’, ki predstavlja podobno idejo.
Gre za to, da v gozdu zavestno zaznavamo okolje – da opazujemo vonjave, se dotaknemo dreves, poslušamo zvoke in aktiviramo različna čutila. Pomembno je, da vse to počnemo zavestno. Gre za prisotnost v naravi in zavedanje okolja, ne samo za običajen sprehod. Pomembno je, da nekaj zavohamo, vidimo, slišimo in se dotaknemo.
Prehrana se vedno pogosteje pojavlja kot ključni element zdravilne izkušnje. Kako pomembna je po vašem mnenju lokalno pridelana, sezonska in funkcionalna prehrana za sodobnega turista, ki išče predvsem zdravje in dobro počutje. Zdi se mi, da smo v Sloveniji na tem področju zelo napredni?
Res je, prehrana postaja vse pomembnejši del turistične izkušnje, še posebno za goste, ki iščejo zdravje in dobro počutje. Lokalno pridelana, sezonska in kakovostna hrana je lahko pomemben del celostne izkušnje destinacije.
V Sloveniji imamo na tem področju precej potenciala, vendar bi bila lahko povezava med zdravilišči ter lokalnimi in ekološkimi ponudniki hrane še močnejša. V okviru svojega raziskovalnega dela sem analizirala ponudbo nekaterih zdravilišč in opazila, da prehranska ponudba v nekaterih primerih ni posebno zdravo zasnovana. Ne le da pogosto nimajo certifikata za ekološko pridelano hrano, ampak je tudi način priprave hrane lahko manj zdrav. Seveda niso vsi primeri takšni.
Za sodobnega turista je prehrana zelo pomembna. Ni več tako kot nekoč, ko je bilo pomembno predvsem to, da si sit.
Spomnim se zanimive raziskave, ko so v trgovini ponudili enake izdelke, nekatere označene kot organske, druge kot običajne. Večina ljudi je rekla, da so organski izdelki okusnejši, čeprav je šlo za enake izdelke. To je lep primer placebo učinka.
Zaradi različnih afer, ko so bili izdelki predstavljeni kot organski, a v resnici niso bili, obstaja tudi segment potrošnikov, ki je do takšnih oznak precej skeptičen.
V Sloveniji ima podeželje velik turistični potencial. Kako vidite vlogo agroturizma in agrovelnesa v prihodnjem razvoju zdravilnega turizma? Osebno agroturizem razumem predvsem kot kmečki turizem v smislu kmetij – je moje razumevanje pravilno? Kaj vse sodi med agrovelnes?
Povsem pravilno. V tej terminologiji je najširši pojem ruralni turizem, ki zajema vse turistične dejavnosti na podeželju. Ni nujno, da so vezane na turistične kmetije. Ožji pojem je agrarni oziroma agroturizem, ki se nanaša predvsem na turizem na kmetijah. Gre za različne aktivnosti, ki jih lahko obiskovalci doživijo na kmetiji – lahko sodelujejo pri kmečkih opravilih, uživajo lokalno hrano ali prenočijo na kmetiji.
Novejši koncept agrovelnesa pomeni izvajanje velnes programov na kmetijah. Namesto da bi se velnes vedno povezoval predvsem s termalnimi viri, se razvijajo tudi alternativne oblike velnesa. Primer so lahko terapije z medom, apiturizem, kopeli v mleku ali druge naravne lokalne prakse.
Po mojem mnenju je dobrodošlo, da se velnes nekoliko odmika izključno od term. Znano je, da so številna zdravilišča zelo obiskana, zato je smiselno, da se ponudba razvija tudi v drugih oblikah velnesa.
Vključenost lokalnih skupnosti in turističnih kmetij se mi zdi zelo pomembna. To je bistvo trajnostnega turizma. V razpravah o trajnosti pogosto govorimo predvsem o ekologiji, vendar je pomembna tudi lokalna skupnost. Na podeželju ljudje pogosto nimajo veliko možnosti za zaposlitev, zato lahko turizem predstavlja pomembno priložnost.
Če sredi urbanega mesta gradimo velnes centre – danes jih ima skoraj vsak večji hotel –, to pomeni tudi veliko porabo vode, energije in drugih virov. Po drugi strani imamo na podeželju številne naravne potenciale, ki jih še ne izkoriščamo dovolj.
Obstaja turizem v zidanicah, vinski turizem. Bi se dalo tudi to vključiti v velnes turizem, ne glede na to, da alkohol ni zdrav?
O tem sem že večkrat razmišljala in mislim, da bi bilo povezovanje vinskega in velnes turizma vsekakor mogoče, seveda ne v smislu pretiranega uživanja vina, ampak kot del zmerne in doživljajske izkušnje.
Marsikje so takšne povezave že vključene v turistične pakete, na primer kopeli ali sprostitveni programi, ki jim sledi kozarec vina ali penine. Obstajajo tudi različni velnes tretmaji na osnovi grozdja, na primer piling z grozdnimi peškami.
Naša turistična društva večinoma delujejo na podeželju. Ukvarjajo se z zeliščarstvom, obujanjem lokalnih tradicij, se pravi, da bi jih lahko uvrstili med ruralni turizem?
Vsekakor. Vloga turističnih društev je v slovenskem turizmu zelo pomembna prav zaradi njihove povezanosti z lokalnim okoljem. Pogosto ohranjajo lokalne tradicije, znanja in avtentičnost posameznih krajev.
Katere oblike zdravilnega turizma – na podeželju, ob vodi ali v gozdu – bodo po vašem mnenju ključne za prihodnji trajnostni razvoj turizma v Sloveniji?
Vse po malem. Ravno ta prerazporeditev na različna okolja in naravne vire je ključna. Voda ostaja pomemben element – ne samo v obliki termalnih kopališč, ampak tudi jezer, rek in morja.
Gozd postaja vedno bolj priljubljen prostor za sprostitev, zato je pomembno, da se razvija tudi ustrezna infrastruktura, kot so urejene gozdne poti. Sama pogosto zahajam na Golovec in vidim, kako pomembno je, da so poti dobro urejene in dostopne.
V resnici je to že oblika gozdnega selfnessa, čeprav gre pogosto predvsem za marketinški izraz. Ključno je, da so izpolnjeni osnovni pogoji za varno in prijetno gibanje v naravi. Smiselno je tudi, da so na voljo usposobljeni vodniki ali inštruktorji, ki lahko vodijo različne programe, na primer gozdno meditacijo.
Predsednik TZS Dominik S. Černjak pravi, da bi Slovenija morala narediti korak naprej in postati prva zdravilna destinacija na svetu. Se vam zdi to uresničljivo?
Vsekakor. Slovenija je dovolj majhna, hkrati ima na razmeroma majhnem prostoru izjemno raznolikost naravnih okolij: morje, Alpe, terme in obsežne gozdove. Vse je razmeroma blizu in dobro razporejeno. Termalno-panonska Slovenija na vzhodu ima številna termalna zdravilišča in naravne termalne vire. Na drugi strani so Alpe, ob tem še morje.
Pri takšnih pobudah je ključna predvsem dobra promocija. V primeru Slovenije ne bi šlo le za promocijo kot takšno, saj država te naravne danosti v resnici ima. Vse te potenciale je treba jasno predstaviti, povezati v skupno zgodbo in jih ustrezno utemeljiti. Zato se mi zdi ta ideja zelo zanimiva in smiselna.
Vsekakor bolje kot množični turizem.
Vsekakor. Slovenija se je že doslej promovirala kot zelena in butična destinacija, zato bi bil takšen razvoj povsem logičen korak naprej.
Polona Frelih
