Neokrnjena narava in ohranjena dediščina

Društvo za ohranjanje dediščine, Gradež

0
1499

Na obrobju Ljubljane se nad Turjakom vzpenja hribovska vasica Gradež. V njej se skriva zakladnica ohranjene dediščine, nadaljevanje poti proti Kočevju pa nas popelje do zibelke slovenske književnosti. V vasi in njeni okolici bo vsak obiskovalec našel zase marsikaj zanimivega.

Praznovanje pomladi s sprevodom z Zelenim Jurijem je ena osrednjih prireditev v Gradežu

Gradež je ena najstarejših vasi v občini Velike Lašče, le 25 kilometrov oddaljena od središča Ljubljane, vendar na višini 600 metrov z občutno manj megle, kot je prenašajo v prestolnici. Ime je dobila po starem gradišču na sosednji Sloki Gori, kjer so se začele prve poselitve. V srednjem veku je dvor Grades prvič omenjen v turjaških listinah leta 1352. Nekoč je bilo to pretežno kmečko okolje, z leti pa je večina vaščanov začela odhajati na delo v mesto, kmetijstvo je bilo sčasoma le dodatna dejavnost. Presenetljivo pa je, da življenje v vasi postaja živahnejše, saj mladina ostaja v njej in si v domačem okolju ustvarja družine.

Vas je bila zanimiva tudi za Slovenski etnografski muzej, saj je leta 1948 njegova terenska raziskovalna skupina sistematično opisala, zrisala in fotografirala vse hiše, vodnjake, hleve, kozolce, čebelnjake, značilne skrinje ter drugo stanovanjsko in delovno opremo. Ohranjeni so tudi zapisi o pogovorih z vaščani o življenju, delu, prehrani, noši, šegah in navadah.

Društvo za ohranjanje dediščine

Prikaz starih opravil na sejmu Alpe – Adria v Ljubljani

Prav zato, da nekdanje šege in navade ne bi utonile v pozabo, je bilo leta 2003 ustanovljeno Društvo za ohranjanje dediščine, ki mu je ministrstvo za kulturo podelilo status društva v javnem interesu na področju kulture, Turistična zveza Slovenije pa status turističnega društva. Člani si prizadevajo za ohranitev kulturne in naravne dediščine ter ekološke kmetijske dejavnosti, obenem pa tudi za razvoj turizma na zelenem podeželju. Skrbijo, da stare ročne spretnosti, ki so bile značilne za to okolje: izdelovanje zobotrebcev, papirnatih rož, predpražnikov iz ličkanja, košar in metel …, ne bi utonile v pozabo. Vsako leto ekološko pridelajo proso, ročno, brez sodobnih strojev in škodljivih pesticidov. Obujajo stare šege, kot so večer na vasi, tepežkanje, »mačkarado« …

V društvu deluje tudi skupina vokalistk Suhe češplje, ki ob nastopih spomnijo na pozabljenje ljudske napeve. Igrajo na priročne domače »inštrumente«, kot so: perilnik, žaga, grablje, košara (procka), česalnik za lan, vedro in lončeni basi.

Sušilnica sadja Gradež

Sušilnica sadja

Vas je postala znana predvsem po sušilnici sadja iz leta 1938, ki je še edini tak primer sušilnice v Sloveniji. V sedemdesetih letih so to delo opustili, vendar je bila leta 2003 sušilnica obnovljena, društvo jo redno uporablja in vzdržuje, to poletje pa jo bodo temeljito obnovili in dozidali.

Sadje sušijo brez škodljivih dodatkov. Toplota peči na drva in nenehna regulacija zraka poskrbita, da sadje izgubi toliko vlage, da se ne morejo več razvijati nezaželeni mikroorganizmi. Sladkor, ki ostane, je edini konzervans, zato naravno posušeno sadje potemni, medtem ko je kupljeno svetlo zaradi različnih dodatkov. Seveda je treba skrbeti za ustrezno temperaturo sušilnega prostora za vsako vrsto sadja posebej. Naravno posušeno sadje je ob pravilnem shranjevanju dobro tudi tri leta, če ga namakamo v vodi, pa ima spet okus svežega.

Društvo za zdaj nima svojih sadovnjakov, čeprav načrtuje nasaditev starih sort hrušk, jabolk in sliv, zato sušijo sadje sovaščanov in iz drugih krajev. Sadje po naročilu (plačilo za drva ali polovica puščenega sadja) posušijo tudi za druge.

Druga ohranjena dediščina

Razstava starega orodja in opreme

Poleg sušilnice je v vasi na ogled tudi druga dediščina. V novem kozolcu – toplerju je zbranih več kot štiristo kosov stare opreme in orodja, različnih predmetov, ki so jih nekoč uporabljali na kmetiji, na polju, v hiši … Gospodar tudi z veseljem razloži, za kaj so se uporabljali posamezni primerki.

V vasi stoji okoli 150 let stara lesena kašča. Nekoč so v kaščah shranjevali žito, mast in prekajeno suho meso. Ista družina še ohranja črno kuhinjo iz leta 1856, v kateri so na ogled tudi stari gospodinjski pripomočki.

Stara gostilniška klet je bila sezidana v 18. stoletju. Na njenem pročelju je vidna podoba ptice, ki je nakazovala, da je bila tam nekoč gostilna.

Edini čebelnjak v vasi nadaljuje tradicijo čebelarstva na Gradežu. Med, pridelan v gozdu, čebelarji od Turjaka do Kolpe tržijo pod blagovno znamko Kočevski gozdni med.

V vasi so na ogled tudi stari vodnjaki, kamnite hiše, kozolci, med katerimi je posebnež z izvlečno diro za sušenje prosa, ki je pred leti privabil na ogled tudi študente arhitekture, dve Marijini kapelici, od katerih je ena iz leta 1882 …

Sredi vasi stoji hiša, ki je ohranila nekaj tedanje zunanjosti, ko je v njej prebival skladatelj Marij Kogoj, najbolj znan po operi Črne maske. Stara podoba vasi (fotografije in predmeti) je deloma na ogled tudi v prostoru poleg sušilnice sadja.

Ponudba društva

Društvo pripravlja različne programe, ki jih prilagaja posameznim skupinam obiskovalcev (ogledi, sprehodi, pohodi, Trubarjeva malica, naravoslovni dnevi, delavnice starih opravil in druge).

Trubarjeva malica

V vasi lahko pokusite in kupite suho sadje, prodajajo tudi vloženega v domačem medu ali žganju. V žganje namakajo še borovnice, češnje, jagode, brinje, orehe … Pridelujejo domač sok, jabolčni kis, domače marmelade iz različnega sadja, vlagajo zelenjavo, gozdne plodove in sadje. Sladkosti, ki so za marsikoga novost, so predvsem kruh krhljak, pijača krhljevka, prosena kaša s suhimi slivami in ajdova kaša z jurčki. Številne naštete in druge dobrote ponujajo na stojnicah med svojimi tradicionalnimi prireditvami in drugod, nekatere je mogoče naročiti tudi po telefonu ali elektronski pošti.

Zanimivosti v okolici

Poleg Poti po Trubarjevi fari in gozdne učne poti vodi skozi Gradež Turjaška turistična pot Turjaškega gradu (ki je trenutno žal zaprt), mimo kapele z grobnico in zanimivo relikvijo, srcem 23-letnega grofa Hanna Auersperga – Turjaškega, ki naj bi po legendi umrl zaradi neuslišane ljubezni do kmečke deklice; do slikovitih Bajdinških slapov in cerkve sv. Ahaca na Gori, na katerega dan, 22. junija, je Andrej Turjaški pred 420 leti pri Sisku premagal Turke.

Kot zibelka slovenske književnosti občina Velike Lašče ob Trubarjevi domačiji na ogled ponuja še: spominsko sobo Josipa Stritarja in Frana Levstika v Levstikovem domu v Velikih Laščah, Levstikovo rojstno vas Dolnje Retje in Stritarjevo kaščo v Podsmreki.

Naprej proti Grosuplju je vredna ogleda Županova jama, v kateri številni kapniki po slikovitosti dosegajo tiste v bolj slavnih podzemnih lepoticah.

Zdenka Zabukovec, Društvo za ohranjanje dediščine
Foto: arhiv Društva za ohranjanje dediščine

Društvo vsako leto organizira nekaj stalnih prireditev, od katerih je najbolj znan Praznik suhega sadja, ki bo letos petnajsto leto zapored, in sicer v nedeljo, 17. septembra, od 12. ure naprej. Tega dne bo tudi Pohod po Trubarjevi rojstni fari; začel se bo ob 9. uri, pot pa poteka od Doma krajanov Turjak po učni gozdni poti do Trubarjeve domačije na Rašici, cerkve sv. Kancijana v Škocjanu, kjer je bil Trubar krščen. Konča se na Gradežu, na osrednji prireditvi. Pot po Trubarjevi rojstni fari je Turistična zveza Slovenije leta 2016 na tekmovanju ocenila za najboljšo tematsko pot v regiji UE Ljubljana.
Prejšen članekKravji bal v Bohinju bo prihodnji konec tedna!
Naslednji članekŽupanova jama, ena najlepših slovenskih kraških jam

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here