Tesna povezanost človeka z naravo je bistvo bohinjskega turizma

Bohinjski turizem je in si prizadeva biti trajnosten, s poudarkom na okoljski ozaveščenosti, obenem pa spleta zgodbo predvsem okoli avtentičnih doživetij. »Ta so ključna. Zato lokalno okolje ne sme biti podrejeno obiskovalcem, ampak se razvoj trajnostnega turizma opira predvsem na domačinom prijazen Bohinj. Domačini morajo prepoznati svoje lokalno okolje kot priložnost za ekonomsko uspešnost; samo tako bodo imeli razlog, da ostanejo tukaj in še naprej kultivirajo krajino. Ta je navsezadnje takšna zaradi človeka. Človek je tukaj od nekdaj izkoriščal naravne danosti: od železove rude do kmetijstva v dolini in planšarstva v višjih legah. In prav ta tesna povezanost bohinjskega človeka z naravo je bistvo tukajšnje turistične ponudbe,« poudarja Klemen Langus, direktor zavoda za pospeševanje turizma Turizem Bohinj.

Pred kratkim so v Bohinju znova odprl Hotel Jezero, ki je bil zaradi požara zaprt, na srečo le za krajši čas. Zanesljivo zelo dobra novica za tukajšnji turizem, še zlasti zato, ker je to edini večji hotel ob jezeru. So pa hotelske nastanitve v Bohinju oziroma težave z njihovim lastništvom že leta v ospredju pozornosti, ko je govor o bohinjskem turizmu …

Največja težava ostajajo hoteli oziroma apartmaji v lasti Zmaga Pačnika (Bohinj, Zlatorog, Ski hotel Vogel, Apartmaji Triglav) in družbe Finadria (Bellevue in hostel Pod Voglom); vsi so na prodaj – razen Bellevueja, ki je pred kratkim dobil novega lastnika, večina jih je zaprtih in/ali propadajo. Pomanjkanje hotelskih nastanitev je težko nadomestiti z drugimi, manjšimi, a številke so vendarle obetavne: leta 2008, ko se je začela zgodba o propadanju hotelov poglabljati, smo imeli v bohinjski občini okoli 363.000 prenočitev, lani smo jih našteli 475.000. Turizem je v občini najhitreje rastoča gospodarska panoga, k čemur je v zadnjih letih veliko prispevalo odprtje novih manjših nastanitvenih zmogljivosti, pa nov Bohinj Park eko hotel v Bohinjski Bistrici, prenovljeni hoteli na Pokljuki in povečanje Hotela Jezero. Menim, da se struktura nastanitev v prihodnjih letih ne bo vidneje spreminjala, a tudi ni nujno; nujni pa so odgovorni novi lastniki omenjenih hotelov. Upamo, da bo Bellevue postal zgodba o uspehu. Ta v Bohinju, in to trdim zelo samozavestno, ne more izostati. Bohinj je prepoznavna turistična destinacija, hotel pa ima izjemno zgodovino, nenazadnje je v njem prespala tudi Agatha Christie.

Pa je nastanitvena ponudba v destinaciji dovolj razgibana, da lahko privablja različne turiste?

Je, a je v njej vendarle premalo visoko kakovostnih nastanitev. Zanje si prizadevamo tudi z blagovno znamko Bohinjsko, ki poudarja kakovost ponudbe na vseh ravneh. Ta je zanesljivo ena naših najuspešnejših zgodb in če jo bomo dosledno razvijali tudi v prihodnje, bo zanesljivo postala zelo velika zgodba o uspehu. Z njo smo začeli izboljševati kakovost turizma – najprej na ravni izdelkov in gostinske ponudbe. Razvila se je tudi v odlično platformo za povezovanje lokalnih ponudnikov in proizvajalcev rokodelskih izdelkov. Poleg tega smo s certificiranjem ponudnikov, ki nastopajo pod krovno znamko Bohinjsko (pri certificiranju smo zelo strogi), v rednem stiku s ponudniki, jih usmerjamo, povezujemo in zagotavljamo strokovno pomoč. S tem številni spoznavajo prednosti kakovostne ponudbe in vključenosti v znamko. Zavedanje o pomembnosti kakovosti turistične ponudbe se tako povečuje na vseh ravneh.

Ena najuspešnejših zgodb bohinjskega turizma je tudi zelena mobilnost. V Sloveniji ste med najdejavnejšimi na tem področju. Potreba ali trend?

Pritisk motornega prometa je v Bohinju očiten, še zlasti poleti in okoli jezera. Da bi ga ublažili, smo pred leti najprej ponudili brezplačno parkiranje imetnikom kartice Gost Bohinja, zadnja leta pa aktivno spodbujamo razvoj in uporabo najrazličnejših vrst mobilnosti: vlaka, avtobusa, kolesa, pohodništva …; med drugim smo uredili kolesarsko pot ob Savi od Bohinjske Bistrice do Bohinjskega jezera in nato do Srednje vasi. S tem nagovarjamo goste, naj v Bohinju uporabljajo trajnostno mobilnost, četudi so pripotovali s svojim avtomobilom. Letos pozimi smo recimo zagotovili brezplačen avtobusni prevoz z železniške postaje v Bohinjski Bistrici do parkirišča pod Voglom, na Soriško planino in Pokljuko. Za turiste in domačine. Pomembno je, da v ta prizadevanja vključujemo tudi domačine. Sicer pa verjamem, da se bodo ljudje sčasoma navadili javnega prevoza, če jih bomo še naprej spodbujali k njegovi uporabi. Pred kratkim sem ujel podatek, da v večjih mestih v tujini že polovica prebivalstva nima več svojega lastnega avtomobila; to je zelo velika populacija, ki jo lahko nagovarjamo … Seveda bo treba to ponudbo krepiti, od železniških povezav do avtobusnih, možnosti prevozov s kombiji in drugo.

Konec maja in v začetku junija bo v Bohinju mednarodni festival alpskega cvetja, enajsto leto zapored. Še ena uspešna in odmevna zgodba …

Glede na to, da je Bohinj izrazito sezonska destinacija (skoraj polovica vseh prenočitev turistov je v juliju in avgustu), potrebujemo močne zgodbe zunaj sezone. Ta festival poudarja odnos domačinov do narave, njihov način življenja na zavarovanem območju in vabi obiskovalce, naj pridejo občudovat bogastvo samoniklih cvetočih travnikov. Čeprav traja štirinajst dni, se njegova zgodba začenja, ko poženejo prve travnate bilke, pa do pozne jeseni. Želim si, da bi postal največji festival v Evropi, ki poudarja stik med človekom, še zlasti lokalnim prebivalstvom, in naravo. Na začetku ni bil najbolje sprejet: v TNP-ju jih je skrbelo, da bodo ljudje divje trgali alpsko cvetje, domače gospodarstvo pa se nam je posmehovalo, kako nameravamo kaj zaslužiti z rožami. Pa saj nam te rastejo same in zastonj! Še skrbeti nam ni treba zanje. Tako da – lahko kaj zaslužimo z njimi.

Tudi Vogel je med slovenskimi smučišči uspešna zgodba o tem, da je mogoče v smučarska središča privabljati precej turistov tudi poleti; to je že ustaljena praksa v številnih drugih alpskih destinacijah. Kako mu to uspeva?

Prejšnji direktor Vogla Boštjan Mencinger je zapeljal uspešno razvojno zgodbo in upam, da se bo ta nadaljevala tudi v prihodnje. Dobro se je zavedal pomembnosti poletne sezone. Že zdaj Vogel obišče poleti toliko turistov kot pozimi, pri čemer so stroški upravljanja pozimi precej višji. Na Voglu je urejena pohodniška pot s tablami s turističnimi informacijami, znova je oživela dolgo zapuščena planina Zadnji Vogel s sirarno, ki je del edine slovenske, bohinjske turistične sirarske poti, obratuje panoramska sedežnica, tu je kolesarski park … Za zagotovljeno zimsko sezono pa bi bile potrebne naložbe v umetno zasneževanje in prenovo žičniške infrastrukture. Potem je tukaj še predvideno smučišče 2864 v Bohinjski Bistrici, ki kljub velikim težavam še ni pokopana naložba. Je pa zanimivo, kako so se s spremenjenimi snežnimi razmerami, s pomikanjem snežne meje čedalje više, soočili na nekaterih smučiščih v tujini. V Avstriji, na primer, so zaprli že prenekatero smučišče, na Dobraču so celo podrli žičnice in uredili naravni park, ki ponuja pozimi turno smuko in druga doživetja na snegu. Sicer pa skupaj z Avstrijci pripravljamo projekt Non ski winter (Nesmučarska zima).

Omenili ste že izrazito sezonskost bohinjskega turizma. A ljudje vendarle odhajajo na dopust večinoma julija in avgusta. Kako si prizadevate za večjo razpršitev obiska na večji del leta?

V lanskem letu smo imeli okoli 475.000 turističnih prenočitev – 230.000 jih je bilo julija in avgusta. Poleg tega je tudi dnevni pritisk na Bohinj precejšen. Le kako naj upravičimo gnečo obiskovalcu, ki je prišel sem zaradi obljube naravnih lepot, tišine, ptičjega petja? Deloma poskušamo te težave ublažiti z ukrepi za zmanjševanje prometa, kot sta kartica Gost Bohinja in zelena mobilnost, radi bi razpršili obisk, saj Bohinj navsezadnje ni samo jezero, okoli katerega je poleti največja gneča; marsikje drugje je ljudi precej manj. Je pa dejstvo, da se zgoščenosti obiska okoli jezera v poletnih mesecih ne bomo mogli izogniti. Zelo si seveda prizadevamo za razvoj privlačne ponudbe, kot je festival alpskega cvetja, zunaj sezone.

Poleti, še zlasti ob lepih koncih tedna, je mučna že vožnja do Bohinja skozi Bled. Je obvoznica do Bohinja, ki bi obšla Bled, sploh še projekt, ki bo nekoč morda uresničen?

Ne vem. Je pa dejstvo, da je vožnja z avtomobilom mučna. Iz Ljubljane do Bohinja potrebuješ v poletnih konicah vsaj uro in pol. Pa smo spet pri zeleni mobilnosti. Z vlakom potrebuješ iz Ljubljane do Bohinjske Bistrice uro in 50 minut (s prestopanjem na Jesenicah). In se ti ni treba ukvarjati s prometom in parkiranjem, avtobus te bo čakal na železniški postaji … Zdaj si prizadevamo še, da bi se vsi avtobusi rednih prog ustavljali na postaji. Julija in avgusta vozi s postaje tudi poseben avtobus do Ukanca in slapa Savice. Za primorsko stran smo dosegli, da se bodo lahko od aprila naprej (pogovarjala sva se sredi marca, op. p.) potniki peljali z avtovlakom ne več samo do Mosta na Soči oziroma od tam, ampak bo vlak odslej vozil do Nove Gorice. Poleg tega smo zagotovili povečanje prostorov za kolesa na nekaterih vlakih na progi. Seveda pa ostaja še zelo veliko izzivov, od integrirane vozovnice do spletne povezave na vlakih … Želja je veliko, a smo na tem področju pri marsičem odvisni od drugih.

Bohinj je lani polnil medije tudi s sprejetjem odloka o plovbnem režimu in uvedbi takse za plovbo po jezeru, ki je zelo razburil številne veslače. Ali občina vztraja pri odloku?

Seveda. Sem zagovornik tega ukrepa, ker nam je z njim oziroma s takso, ki je dva evra na dan, uspelo urediti plovbo po jezeru. Uredili smo pristanišče, sanitarije, vstopna in izstopna mesta …; vzpostavili smo red. Saj ni nihče nikomur ničesar prepovedal. In odzivi turistov, še zlasti tujih, so bili doslej kvečjemu pozitivni.

Mateja Gruden