Apiturizem bi bil lahko paradni konj slovenskega turizma

0
277

Slovenija je nedvomno čebelarska velesila, kar s pridom uporabljamo tudi v turistični sferi, saj smo edina država na svetu s certificiranim apiturizmom. Med najbolj prodorne na tem področju zagotovo sodi čebelarsko-turistična inštruktorica Dominika Koritnik Trepel, avtorica inovativne ideje čebelarskih vodnikov, ki jo že izvažamo v druge države, denimo na Hrvaško in v Srbijo, in prejemnica odlikovanja Antona Janše III. stopnje.

Z njo smo se pogovarjali o čebelarskem turizmu in čebelarstvu v Sloveniji, in to v Hiši kranjske čebele v Višnji Gori, ki je predstavlja enega najboljših primerov apiturizma v Sloveniji.

Dominika Kotnik Trepel, čebelarsko – turistična inštruktorica

Kaj pravzaprav počnejo čebelarsko-turistični vodniki?

Čebelarsko-turistični vodniki oz. apivodniki so nekakšna vez med skupino gostov in čebelarji oziroma čebelarsko vsebino na terenu. Gre za nadgradnjo klasičnega vodnika, za specializacijo. V Sloveniji imamo trenutno 77 čebelarsko-turističnih vodnikov z licenco, od katerih jih je letos registracijo podaljšalo 41. Razpolagamo z osnovnim znanjem o čebelah, njihovih boleznih, pašah, o slovenskem čebelarskem prostoru, čebelnjakih. Seveda sodeluješ tudi pri prevajanju, če je treba. Z mojimi apivodniški kolegi pokrivamo široko paleto tujih jezikov.

Nam lahko predstavite primer zanimive čebelarske vsebine?

Poznamo apiturizem na deželi ter urbane čebelje poti. Sodelujem tudi v skupini, ki razvija mrežo čebeljih poti, to je mednarodni projekt z imenom BeePathNet, nosilka katerega je Mestna občina Ljubljana. Turistični vodniki, ki smo tudi apivodniki, pa smo pred kratkim na fecebooku objavili skupino Urbani čebelji sprehodi v Sloveniji. Tam predstavljamo dodatno turistično ponudbo v Ljubljani, Mariboru, Mežici, Ribnici, Novem mestu, ki smo jo zasnovali sami.

Kakšna je recimo čebelja pot v Ljubljani?

Obstaja od leta 2015 in je povezovalna pot med različnimi točkami, ki so: podjetja, ki imajo na strehah čebelnjake, mestne znamenitosti, botanični park, stojišče panjev v Tivoliju, replika Plečnikovega čebelnjaka na grajskem griču, izobraževale ustanove, učni čebelnjak na Livadi … Osnovna različica poti je dolga 1,5 kilometra in traja dve uri. Začnemo po navadi pri Narodnem muzeju Slovenije, ki ima na desnem portalu v luneti čebelo. Pot je zanimiva, saj se lahko širi. Jaz osebno sem dodala pet točk, med drugim tudi Kastelčev prehod, saj je bil Miha Kastelic tudi čebelar in urednik almanaha Krajnska čbelica.

Na poti si ogledamo točke, ki so tako ali drugače povezane s čebelo v Ljubljani. Čebela je povsod, kar je res nenavadno.

Čebela je povsod, kar je res nenavadno, prvi naša sogovornica.

Nam lahko zaupate več o podjetjih, ki imajo na strehi čebelnjake?

Recimo ponudnik mobilne telefonije A1. Ali Plečnikova gimnazija, ki ima na vrhu štiri nakladne panje, za katere skrbi čebelarsko društvo Barje, ki sodi med enega od petih čebelarskih društev na območju Ljubljane. Gre seveda za žive panje, iz katerih pride toliko medu, da ga ima lahko gimnazija za promocijsko darilo in nekaj tudi za lastno uporabo. V lastne majhne kozarčke med polnijo tudi pri A1, in sicer za poslovna darila.

Na predavanju v okviru sejma Alpe-Adria ste omenjali tudi Medexovo fontano?

Gre za Medexovo trgovino na Miklošičevi ulici v Ljubljani. Med točijo iz pipic. Lahko prinesete tudi svojo embalažo, kar je ekološko, trajnostno. Treba pa je seveda preveriti, da ima točeni med deklaracijo EU.

Med z deklaracijo EU je torej dober?

Načeloma da, vendar je še vedno najboljše, da med kupite neposredno od čebelarja. V Sloveniji imamo srečo, ker imamo ogromno čebelarjev, tudi v mestih samih.

V Sloveniji poznamo apiturizem na deželi in urbane čebelje poti.

Medena kraljica je v intervjuju za Lipov list dejala, da naša medonosna čebela s svojo številčnostjo med drugim ogroža ostale divje opraševalce, česar pa ne upamo priznati zaradi navdušenja nad čebelarstvom ter osredotočenosti na njeno zaščitenosti ter status nacionalne svetinje. Kaj pravite na to?

Menim, da gre za povezavo oz. za odnose med različnimi deležniki: medonosnimi čebelami, divjimi opraševalci, čebelarji, ponudniki apiturizma, stanjem na določenem delu države in podobno. To ni enostavna zadeva, s temi vprašanji se ukvarjajo na svojih področjih naravnost izvrstni strokovnjaki. Bilo bi dobro, da se vsi, ki delamo za dobro čebele in posledično tudi apiturizma, konkretno povežemo in pričnemo upoštevati dognanja drug drugega. Na tem področju sodelovanja na žalost še ni dovolj.

Slovenija je dosegla, da so 20. maj razglasili za svetovni dan čebel, poleg tega je čebelarstvo vpisano tudi na Nesnovni seznam kulturne dediščine. Rekla bi, da smo v čebelarstvu svetovna velesila. Se strinjate?

Ti dve dejstvi, ki ste jih omenili, bi recimo naši sosedje Avstrijci razbobnali po dolgem in počez, brošure in table bi bile na vsakem koraku. Pri nas pa imamo npr. najstarejšo piščal na svetu, a o tem ni veliko znanega.

Kar se tiče apiturizma, tu nedvomno manjkata trezen pogled in tržni pristop. Treba bi bilo združiti vse, sploh tiste, ki smo na terenu, ki vemo veliko, ki smo vsakodnevno v stiku s to tematiko. Poslušajte nas, pomagajte nam, vključite nas, tudi finančno nas nagradite za naše do sedaj večinoma prostovoljno delo na področju tega trženja in ustvarili bomo produkt, ki bo prepoznaven, ki bo stal. Vedno bom zagovarjala poznavanje terena pred suhoparnimi teoretiki, ki vse prevečkrat sedijo v pisarnah in od tam krojijo (api)turistično ponudbo Slovenije.

Prenehajmo za božjo voljo že enkrat promovirati samo butični turizem, ki je sicer dodana vrednost v turizmu, vendar temu primerno tudi cenovno višjega razreda, minimalno 30 odstotkov. Zadnje čase imam občutek, da bi vsi radi servisirali samo tiste goste, ki si lahko privoščijo več. Zakaj se ne usmerimo npr. tudi k razvoju inovativnega turizma – od ideje do produkta? Apiturizem je kot ustvarjen za tovrstno ponudbo, saj lahko ponudi usluge in produkte, ki so inovativni, zanimivi, zdravi, trajnostni, torej odlične kakovosti – pa si jih lahko vseeno privoščijo tudi tisti, katerih denarnica je nekoliko tanjša.

Po vprašanju apiturizma bi Slovenija morala izkoristiti vse možnosti. Vse je že odlično zastavljeno, lahko bi šlo za paradnega konja slovenskega turizma!

Apis Melifera Carnica je strokovno ime za medonosno kranjsko čebelo.

Kako sploh opredeliti apiturizem?

Moja osebna definicija je, da je apiturizem nadgradnja podeželskega in urbanega turizma, v smeri poudarjanja narave, sobivanja človeka z živaljo, v tem primeru čebelo, poudarjanje slovenske dediščine, na katero smo strašno ponosni: Anton Janša itd.

Omenili ste Antona Janšo, začetnika modernega čebelarstva. Kdo so še ključni protagonisti?

Zagotovo je treba omeniti še Petra Pavla Glavarja. Pri njiju se bom ustavila, da se ne bom zamerila kateri slovenski regiji, saj je protagonistov res veliko.

Z Janšo in Glavarjem se začne naprednejši način čebelarjenja. Živela sta v istem obdobju, s svojimi idejami sta se dopolnjevala. Če malce parafraziram, sta Janša in Glavar odkrila, kako čebele lažje izkoristiti, vendar tudi ohraniti pri življenju! Pozneje sta z raznimi izumi in dognanji postavila temelje čebelarstva, na katerih gradimo še danes.

Slovenski kmet je bil reven, veliko je bilo socialnih in družbenih težav, Peter Pavel Glavar je spoznal, da jim lahko s čebelarstvom pomaga, jih povzdigne. V svojih zapisih je povedal, komu je kaj dal in kaj je iz tega nastalo. Lahko sklepamo, da je bilo za kmete pet panjev zelo velika pridobitev, da je lažje preživel. Če gledamo danes, tolikšno število panjev ni veliko. Ima jih tisti, ki npr. ljubiteljsko čebelari na strehi v Ljubljani.

Kar se tiče Janše, kroži zgodba, da ga je poklicala sama Marija Terezija, kar ne drži. Sicer je res odšel na Dunaj, vendar na bakrorezno šolo, da bi se izučil risarske obrti. Videl pa je razpis za na novo ustanovljeno čebelarsko šolo, se prijavil za čebelarskega učitelja in bil sprejet – postal je celo vodja te šole. Na Dunaju še vedno obstaja zelo dobro obiskan vrt Augarten, v katerem je tudi palača Dunajskih dečkov. V parku na eni od zgradb najdemo napis – tudi v slovenščini –, da je tu deloval Anton Janša. Na žalost njegov učni čebelnjak ne stoji več. Kljub temu bi po mojem mnenju morale to tablo videti vse slovenske skupine, ki gredo na izlet na Dunaj. Morali bi biti ponosni, da je tam deloval slovenski čebelar.

Kaj je med pomenil ubogim slovenskim kmetom?

Med je bil sladilo, darilo. Če si nekoga spoštoval in ga imel rad, si mu dal glineni vrček medu. Med je predstavljal skorajda božji dar. Bil je zelo cenjen, saj je bilo cenjeno tudi delo živali. Popolnoma drugačen odnos kot danes, ko se vse prepogosto pozablja, da je med darilo narave, prek čebel seveda.

Pomemben je bil tudi stranski proizvod, ki se mu reče vosek. Iz njega so med drugim izdelovali votive, ki so zahvala bogu ali svetniku za neko uresničeno prošnjo ali podobno. Podobice so bile v obliki srčka, dela človeškega telesa, npr. roke ali noge. Ali so imeli podobo domače živali, goveda, pujska. Votive so izročali verniki cerkvi, ki je potem ta vosek stopila in iz njega izdelala sveče, pomembne za obredne namene.

Deščice, ki so pokrivale star gorenjski panj, so doma v glavnem pri nas.

Verjetno ni naključje, da se srečujeva v Hiši kranjske čebele. Kaj tu ponujajo?

Mislim, da je Hiša kranjske čebele vrhunec ponudbe v Sloveniji v doživljajskem smislu, zato ji pravimo tudi apilab. V njej je združeno vse, kar poskuša čebelarsko-turistični vodnik na terenu posredovati svojim gostom.

Naravnost odličen je seveda tudi čebelarski muzej v Radovljici, ki je edini tak v Sloveniji, torej na nacionalni ravni, in je bil pred kratkim prenovljen. V njem dobite podlago, da lahko po ogledu razumete čebelo in čebelarje. Nova postavitev zbirke v Radovljici je fenomenalna. Srečujemo se tudi z likovno dediščino, s panjskimi končnicami, kakršna je denimo ‘Mona Liza’ med njimi: Božjepotna podoba Marije iz leta 1758, ki je trenutno najstarejša ohranjena panjska končnica in je razstavljena v posebnem okvirčku.

Vsekakor priporočam, da si ogledate oba. Treba je začeti v Radovljici in potem nadaljevati v Višnji Gori, potem pa obiskati še kašnega čebelarja. Nekateri imajo neverjetne zbirke, in tudi lastniki teh so dobro podkovani z znanjem.

So panjske končnice slovenska posebnost?

Nekaj malega jih najdemo tudi na avstrijskem Koroškem, celo v Italiji, tik ob meji s Slovenijo. Torej tam, kjer še danes živijo Slovenci. Deščice, ki so pokrivale star gorenjski panj, so doma v glavnem pri nas, datirajo pa nekje v polovico 18. stoletja. Upodabljajo verske motive, se pravi Staro in Novo zavezo, svetnike, imamo pa tudi posvetne teme, recimo šale na račun žensk. Priljubljena je bila podoba ‘Satan brusi ženski jezik’, prizor žganjekuhe in podoba medveda, ki razdre čebelnjak … Najdemo tudi resnične zgodovinske prizore, recimo kongres v Ljubljani s tremi cesarji.

Pa je res, da ima medved tako zelo rad med, ali gre za mit?

To drži. Da ne bi človek in medved drug drugemu delala škode in prispevala k boljšemu sobivanju, obstajata projekt in oznaka ‘medvedu prijazno’. Če vidite to oznako na kozarcu medu, vedite, da gre za med, ki je pridelan v čebelnjaku, ki je učinkovito zaščiten z električno energijo. Obisk takšnega čebelnjaka sodi torej tudi v kategorijo odgovornega in inovativnega turizma, kar oboje odlično poveže apiturizem.

Kdo pa je risal panjske končnice?

Poznamo tri umetniške razrede: ljudske slikarje, ki so potovali po podeželju in slikali, označujemo jih za srednji razred umetnikov. Risali so tudi čebelarji sami, kar se takoj opazi, saj so poslikave izrazito okorne. Torej spodnji razred. Najvišjo kategorijo umetnikov pa predstavljajo slikarje, npr. bratje Šubic s svojo skupino, ki so ustvarjali prave male umetnine. Panjske končnice so poslikane po natanko določenih pravilih, ki so si jih zamislili sami. Gre za enega od spominkov naše države, ki je premalo izkoriščen. Naši gostje morajo panjsko končnico povezati s Slovenijo. Če vam je v originalni velikosti prevelika, kupite manjšo različico, recimo v obliki magnetka.

Kateri so še primeri apiturizma pri nas?

Imamo lepo število apiturizmov, ki so člani sekcije apiturističnih ponudnikov pri Čebelarski zvezi Slovenije. Gre za približno 45 ponudnikov, ki so nosilci certifikata odličnosti z oznako od ene do tri čebele. Na tem seznamu je tudi Hiša kranjske čebele skupaj z lokalnim čebelarstvom, ki ima tri čebele. Seznam ponudnikov najdete na internetni strani apiturizem.si. Tam so omenjeni tudi čebelarsko-turistični vodniki.

Kaj pa je je apiterapija?

Apiterapija je veda, s katero preprečujemo, zdravimo ali rehabilitiramo človeka in tudi živali. Uporabljamo čebelje izdelke, masaže, vdihavanje aerosolov … Apiterapevti so člani sekcije, ki ima sedež na Štajerskem. Ta tudi skrbi za njihovo izobraževanje, ki ga lahko nadgradijo tudi z nacionalno poklicno kvalifikacijo.

Kako je Višnja Gora povezana s kranjsko čebelo?

Leta 1879 je dr. August Pollman zbral in objavil opise kranjske čebele, ki so jih napisale tedanje čebelarske avtoritete, med njimi tudi Emil Rothschütz iz Podsmreke pri Višnji Gori. Takrat se prvič omeni podvrsta ali rasa Apis Melifera Carnica, torej čebela, medonosna, kranjska.

Kranjica se je razvila na širšem območju jugovzhodnih Alp, Panonske kotline in Dinarskega gorstva. Dandanes Slovenija predstavlja stičišče teh območij, zato je tudi izvorno območje kranjske čebele. Jo pa najdemo na območju od Avstrije, prek Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Romunije do Madžarske.

Samo pri nas pa je zaščitena, vendar je zaradi vseh njenih dobrih lastnosti zaželena tudi drugod. Umetno je naseljena oz. izvožena tudi drugam, najdemo jo recimo v Nemčiji in Severni Ameriki.

Pred kratkim je prejela priznanje Antona Janše III. stopnje.

Zakaj je tako zaželena?

Ker je delovna, miroljubna. Sicer rada roji, vendar je z njo lahko delati, saj pri tem kot čebelar nisi v smrtni nevarnosti, kot se lahko zgodi s kakšno afriško čebelo, ki te lahko zasleduje še kilometre. Ima dobro orientacijo, z lahkoto leti od tri do štiri kilometre.

Kako je Višnja Gora povezana s kranjsko čebelo?

Preko družine Rotschütz, ki so bili velečebelarji. Bili so tudi inovatorji, Emil Rotschütz je izumljal nove aparature in orodja. Čebele je pošiljal v druge predele sveta. Tudi zgodovinsko gledano sta Radovljica in Višnja Gora dve čebelarski središči.

  1. marec je dan sajenja medovitih rastlin. Čemu je namenjen?

Medovite rastline promoviramo v mestih, kjer živi tudi čebela. Lahko gre za čmrlje, čebele samotarke, tiste, od katerih nimaš nič, če se grdo izrazim, vendar so del ekosistema, saj so zelo pomembne za opraševanje. Kranjski sivki pomagamo, če ne kosimo trave … S čebelo sobivamo. O tem prebivalce ozaveščamo z raznimi akcijami.

Kako si predstavljate idealno prihodnost apiturizma v Sloveniji?

Kot neko platformo na državni ravni – lahko tudi v okviru STO –, na kateri bo dostopna vsa apiponudba: znamenitosti, apiturizmi, apisprehodi po urbanih središčih, informacije o apivodnikih, dogodkih, povezanih s čebelo, itd. Apiturizem vidim kot povezovalni člen slovenskega turizma zaradi vsebine, ki jo ima. Njegovo ozadje pa mora ostati kakovostno oz. strokovno, vezano na Čebelarsko zvezo Slovenije, posamezna čebelarska društva ter različne ponudnike, ki prihajajo z različnih delov Slovenije.

Polona Frelih

Fotografije: Osebni arhiv

 

Prejšen članekUvodnik: Čebelarski turizem je zdravilni turizem
Naslednji članekV Sloveniji imamo okoli 45 ponudnikov čebelarskega turizma

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here