O kraški jami Vilenici gre ljudski glas, da je bila nekdaj vilinski dom, domačini pa so tedaj vedeli povedati, da vile sem in tja zaplešejo pred njo, ogrnjene v bele meglice. »Belih žena« pred Vilenico že dolgo ni več na spregled, a o njih z gotovostjo pričata bajeslovno ime jame in njena bogata kapniška zakladnica; jama je tako zakapana, da se zdi, da razen urejene poti za obiskovalce v njej skorajda ni več koščka, ki ne bi bil prevlečen s sigo.
Vilenica, ki leži le nekaj kilometrov proč od Lipice, je najstarejša turistična jama v Evropi, domnevno pa tudi na svetu; za obiskovalce je bila odprta že leta 1633. Sežanski jamarji, ki upravljajo z njo dobre pol stoletja, so jo vnovič uredili in odprli za obisk po dveh desetletjih propadanja: od srede druge svetovne vojne in do zgodnjih šestdesetih let v prejšnjem stoletju zanjo namreč ni skrbel nihče. Koliko škode je utrpela v tem času zaradi samovoljnih vstopov vanjo in brezbrižnega odnašanja kapniškega bogastva iz nje, ni znano …
Vhod v jamo je udorna vrtača; vanjo se obiskovalci spustijo po urejeni poti, ki se zravna v prvi, Plesni dvorani (izvorna Plesna dvorana, v kateri so bile prireditve do srede 19. stoletja, je bila sicer nekoliko globlje v jami). V njej je vsako leto sklepna prireditev mednarodne literarne nagrade Vilenica. Rov, ki se iz Plesne dvorane spusti globlje, se večkrat razširi v nove dvorane: Drevored kapnikov, Rdečo dvorano in Vilinsko dvorano, ki je najlepši in najslikovitejši, pa tudi najbolj akustičen del jame. Prvi dvorani sta še obarvani v bele do sivkaste odtenke, ob koncu Drevoreda kapnikov pa se zgodi izjemen barvni preobrat: zaradi nihanja temperature in zmanjševanja vlage v zraku nadaljevanje jame zažari v odtenkih toplih jesenskih barv.
Od srede jeseni do zgodnje pomladi je Vilenica odprta samo za organiziranega skupine; za individualne oglede je odprta od 1. aprila do 31. oktobra ob nedeljah in praznikih.
L. L.
