Novomeščan Matjaž Pavlin je globoki mislec s prirojeno modrostjo, svojevrsten mistik. Je vljuden, lepo govori, zanaša se na lastno presojo. Je mož akcij in reakcij. V stvari se poglobi in natančno oceni, preden temeljito izrazi svoje mnenje. Njegovi računalniški možgani nenehno snujejo, izredno je vztrajen in včasih neizprosen. Je veliki promotor Dolenjske in cvička, idejni oče turizma v zidanicah, zavzema se za to, da bi bilo martinovo državni praznik.
S turizmom se ukvarjate že zelo dolgo, turiste pa vabite tudi na svojo 158 let staro domačijo na Paho 3 pri Otočcu, ki je uvrščena v evropsko mrežo Hiše s tradicijo. Kaj doživijo turisti na vaši – Matjaževi domačiji?
Na naši domačiji gosti spoznajo avtentično zgodbo malega vinogradnika. Sprejmemo jih v narodni noši in za dobrodošlico postrežemo s pehtranovo potico. Potem jim prikažemo hišo iz leta 1865 in življenje dolenjskega osobenjka. V stari kleti nazdravimo s posebno cvičkovo napitnico, nato si ogledamo multivizijo Zgodba o cvičku, ki je pravzaprav zgodba o vinu: zgodovina vina od starih Egipčanov, Grkov in Rimljanov do današnjih dni, vinska posoda, kozarci, vinske dežele Slovenije, pridelava cvička od zgodnje pomladi do pozne jeseni … V tretjem delu sledi degustacija treh osnovnih sestavin cvička: dolenjsko belo, žametovka in modra frankinja ob ajdovem kruhu, za katerega je žena Marta prejela dve zlati priznanji na državnem tekmovanju, in mladem kravjem siru. Za zaključek predstavi Ana Pavlin – cvičkova princesa in vinska kraljica Slovenije – kralja, najboljši cviček sezone, ki je letos od Marjana Jeleniča iz Kostanjevice.
Po čem se cviček razlikuje od ostalega evropskega vina?
Cviček je edino vino v Evropi, ki ima lahko oziroma mora imeti največ 10 odstotkov alkohola. Že če ima 10,1 odstotka, ni več cviček, ampak dolenjsko rdeče. To je zelo strogo! Ko je Slovenija postala članica EU, smo imeli težavo s cvičkom, saj imajo vina običajno več kot 10 odstotkov alkohola. Dve leti smo morali lobirati in Evropi dokazovati, da je to naša tradicija in da ga pridelujemo stoletja. Na koncu nam je Evropa odobrila cviček, ampak kot izjemo, kot posebnost! S tem nam je naredila veliko marketinško uslugo, saj če si izjemen, poseben, te želi vsak poskusiti. In sedaj tujci, ki kaj preberejo o Sloveniji, zasledijo, da obstaja neko posebno vino, ki ga želijo poskusiti. Velika večina je navdušena nad njim. Sicer je cviček zvrst – couve, mešanica med rdečim in belim vinom. Tudi to ni običajno, saj sta samo dve vrsti vina v Evropi, ki jima je uradno dovoljeno mešati bele in rdeče sorte. To sta papeško vino v Franciji in cviček v Sloveniji. Cviček je oboževal tudi Roger Moore – James Bond! Ko je bil kot predstavnik Unicefa na gradu Otočec, so mu ga ponudili pri večerji. Bil je tako navdušen nad njim, da ga je na koncu spil več kot liter. Naslednje jutro je prišel v restavracijo in povprašal natakarja, kakšno vino so mu stregli, saj ga je spil veliko, a nima glavobola. In je naročil, naj mu pripravijo 50 litrov tega izjemnega vina za domov. Od takrat so mu ga vse do njegove smrti pošiljali vsako leto za rojstni dan.
Turizem v zidanicah deluje trinajsto leto. Koliko je v Sloveniji zidanic, namenjenih turistom?
Trenutno imamo okoli 50 zidanic, med drugim v vinski gorici Grčevje štiri značilne: leseni hram iz leta 1810, kamnito leseno zidanico, staro okoli 170 let, eno iz leta 1848 … Vsaka zidanica ima savno in vročo masažno kad, kar podaljšuje turistično sezono v jesen, zimo in pomlad. Ostale zidanice so tudi v vinorodni deželi Posavje, so pa tudi v Obsotelju, na Kozjanskem, v Lendavskih goricah … Z obiskom smo zadovoljni, kar 80 odstotkov imamo tujih gostov, največ Nemcev, Nizozemcev, Belgijcev, Avstrijcev in Francozov. Tuji turisti ostajajo po teden dni, domači v glavnem za vikend.
Ste pobudnik za zaščito vinskih goric in vinogradov, opozarjate, da že zvoni rdeči alarm?
Kot Civilna iniciativa za ohranitev in zaščito vinskih goric smo pripravili 11 pobud za pristojna ministrstva, saj želimo naše vinske gorice, malo vinogradništvo in zidanice zaščititi kot nesnovno dediščino. Vinske gorice so namreč že izredno ogrožene, saj se je v zadnjih dveh letih posekalo več vinogradov kot prej v desetih letih. Če ne bomo sprejeli določenih nujnih ukrepov, bomo izgubili to izjemno, edinstveno dediščino, ki predstavlja izreden turistični potencial, saj je to nekaj, kar nas dela unikatne v svetovnem merilu. Po katastru iz leta 1820 je bilo v Sloveniji z vinogradi zasajenih približno 50.000 hektarov površin, sto let pozneje se je to število prepolovilo, leta 2020 smo imeli samo še dobih 15.000 ha. Če se bo ta trend nadaljeval, bomo kmalu pristali pod 10.000 hektarjih, čeprav imamo idealne pogoje za pridelavo vrhunskega vina in so slovenska vina vse bolj prepoznavna in cenjena tudi v svetu. Zato iniciativa predlaga sistemski zakon, ki bi celovito urejal odnose, pravila delovanja in obdelovanja vinskih goric.
Slovenija ima lepo naravo in ohranjeno kulturno krajino, kar privablja številne turiste v našo deželo. Ali se tega dovolj zavedamo?
Zagotovo ne. Slovenska turistična organizacija in tudi drugi turistični akterji zelo radi uporabljajo lepe fotografije naših vinskih goric v promocijske namene. Vsi pa si zatiskajo oči pred dejstvom, da se lahko ta idilična slika v desetletju ali dveh lahko popolnoma spremeni. Kjer se bodo izsekali vinogradi, površine ne bodo primerne za nobeno drugo kulturo. Strme vinske gorice niso primerne za krompir, žito, koruzo, niti za sadje. Torej bodo v najboljšem primeru travniki ali zaraščene s trnjem in grmovjem. S tem bomo izgubili izjemno kulturno krajino, ki so jo s težko muko oblikovali naši predniki, in izjemen potencial za oblikovanje unikatne turistične ponudbe.
Zavzemate se, za kar se je že vaša hči Ana kot vinska kraljica, da bi postalo martinovo državni praznik?
Ideja je vredna resnega razmisleka! Naša vinogradniška dediščina predstavlja neprecenljivo bogastvo, ki ga prinašamo v naravno in kulturno zakladnico narodov Evrope. Storiti moramo vse, da jo ohranimo in prenesemo tudi na nove rodove. Slovenci smo v mnogočem edinstveni: imamo Zdravljico, najlepšo himno na svetu. V Mariboru imamo najstarejši trs na svetu. V Beli krajini imamo Sosesko zidanico – edino vinsko banko v Sloveniji, kjer še vedno velja tradicija obvezne jesenske oddaje vina, ki ga potem med letom sposojajo. Na Bizeljskem imamo znamenite repnice, ki jih prav tako lahko štejemo med svetovne posebnosti. V Prekmurju imamo zemljanke in vinski stolp Vinarium, po Sloveniji pa že kar nekaj vinskih fontan. Po številu vinskih kleti, zidanic in hramov na prebivalca smo prav gotovo svetovni rekorderji. Smo edina država, ki obeležuje kulturni dan kot državni praznik. Zakaj ne bi bili tudi edini, ki bi imeli en dan v letu praznik, posvečen vinu? To bi dalo našim vinarjem izjemen zagon in prepoznavnost, turizmu nove priložnosti, hkrati bi seveda pripomoglo tudi k ohranjanju naše vinogradniške dediščine in vinskih goric. Vse za dvig prepoznavnosti Slovenije kot vinorodne dežele, naše gastronomije, kulture uživanja vina in ohranjanja naših edinstvenih vinskih goric z zidanicami na čelu.
V Sloveniji imamo že več kot tri desetletja akcijo Turistične zveze Moja dežela – lepa in gostoljubna, v kateri prostovoljno deluje na deset tisoče Slovenk in Slovencev …
Verjamem, da smo Slovenci po prostovoljnem delu v različnih društvih svetovni prvaki. Med vsemi društvi, ki jih imamo in ki zagotovo mnogo prispevajo k ohranjanju naše tradicije in kulture, so gasilska društva, ki imajo seveda širše poslanstvo, nato turistična in vinogradniška društva, ki izjemno prispevajo k ohranjanju kulturne dediščine, družabnega življenja, saj se po njihovi zaslugi še vedno ohranja druženje, posebno na podeželju. Turistična društva prispevajo ogromno še k lepšemu videzu posameznih krajev, povezujejo ljudi, ohranjajo in snujejo razne običaje in dogodke, prispevajo k videzu vinskih goric in tudi k večji kakovosti vina. Vse to predstavlja izjemen prispevek k razvoju našega turizma, ne samo za turiste, ampak tudi za nas, državljane, saj ne nazadnje tudi mi uživamo sadove dela vseh teh društev in njihovih prostovoljcev. Zato je akcija Moja dežela – lepa in gostoljubna izjemnega pomena!
Besedilo: Duša Podbevšek Bedrač
Na naslovni fotografiji: Matjaž Pavlin, osebni arhiv
