Eden bolj perečih problemov v turizmu, ki se bo še stopnjeval, je preveliko število obiskovalcev, kar opažajo tudi na določenih slovenskih vrhovih. Ker je v ranljivih gorskih ekosistemih to še bolj skrb vzbujajoče, so pri Planinski zvezi Slovenije začeli projekt Planinstvo 4.0, pri katerem s pomočjo sodobnih digitalnih orodij štejejo obisk in napovedujejo prostorsko in časovno porazdelitev obiskovalcev. Barbara Kelher, strokovna sodelavka PZS, in Katarina Žemlja, CIPRA Slovenija, sta z nami delili več informacij o problematiki in tem, kako jo rešujejo.
Od kdaj opažate kritične presežke obiskovalcev na najbolj priljubljenih destinacijah?
Gore so izjemno občutljiv ekosistem, in če ga želimo zaščititi, je treba zasnovati smotrne ukrepe, s katerimi bomo učinkovito razpršili in pravočasno preusmerili tokove planincev. Alpski prostor je pod močnim pritiskom, razlogov za to je več – poletja so vedno bolj vroča in ljudje ohladitev iščejo v gorah, pojavljajo se trendi, kot so zbiranje všečkov na družabnih omrežjih, oprema za preživljanje prostega časa v naravi je vedno bolj dostopna, turistične organizacije naravno in kulturno dediščino tržijo preveč potrošniško. Pritisk lahko ublaži le celovito in strateško upravljanje obiskovalcev, za katerega pa so ključni podatki.
Obisk nenehno narašča, preživljanje prostega časa v naravi je vedno bolj priljubljena oz. zaželena aktivnost. Nenehna rast števila prenočitev v gorskih občinah beležimo že od leta 2010 (od takrat so na voljo statistični podatki), te so se do leta 2016 povečale za milijon, do leta 2022 še za milijon, kar pomeni 102-odstotno povečanje v obdobju 12 let. Predvsem izhodišča, ki so povezana z javnimi cestami, kot je npr. prelaz Vršič, so že dolgo prekomerno obremenjena s prometom, zadnjih 10 let bi lahko rekli, da je stanje kaotično.
Številk o tem, kdaj je nosilna zmogljivost določenega območja presežena, nimamo, so pa spremembe v naravnem okolju dober pokazatelj – npr. umikanje živalskih vrst na mirnejša območja, onesnaženje (gorskih jezer, izvirov v dolini zaradi delovanja koč v visokogorju), porast smeti v naravnem okolju, hkrati pomembno vlogo igra socialna nosilna zmogljivost. Kar se tiče planinskih poti, so najbolj obremenjene poti na priljubljene vrhove, v planinske koče ali lokacije bodisi z lepimi razgledi ali izjemno naravno lepoto. Običajno je ena od večjih težav prometna preobremenjenost izhodišč in erozija poti zaradi množične uporabe ali/in uporabe bližnjic.
Kako ste začeli reševati omejeno problematiko?
Predvsem prometno preobremenjenost izhodišč planinskih poti večinoma naslavljajo lokalno, s t. i. rešitvami za zadnji kilometer – plačilo cestnine, parkirnine, nadomestni shuttel prevozi oz. avtobusi ipd. Celostnega reševanja problematike na celotnem območju Slovenije za zdaj še ni.
Prvi korak bi bil zagotovo, da se Slovenija preneha oglaševati, saj imamo turističnega obiska že preveč. Hkrati bi moralo biti podajanje informacij in usmerjanje obiskovalcev bolj premišljeno – na manj obremenjena območja, ki so manj ranljiva, kjer ni zavarovanih vrst, ne na najbolj priljubljene visokogorske cilje – Triglav, Triglavska sedmera jezera, Mangart, Slemenova špica ipd. Če pogledamo zgolj planinske poti, so te načeloma dostopne vsem in Planinska zveza Slovenije ne ureja ali upravlja množičnosti uporabe planinskih poti. Dejstvo pa je, da so najbolj obiskane poti v kombinaciji z geološko sestavo tal in podnebnimi spremembami (predvsem ujme) tudi najbolj dovzetne za poškodbe, predvsem zaradi mehanskega preperevanja. V kombinaciji z množičnim obiskom so lahko nevarne in je potreba po sanacijah toliko večja.
Tudi v tujini se srečujejo s podobnimi težavami – nekateri zaprejo dostopno cesto za motoriziran promet, drugi uvedejo plačilo visoke cestnine in določijo največje število avtomobilov, v kombinaciji s prvim ali drugim uvedejo še nadomestni avtobus. Pojavlja se tudi praksa omejevanja dostopa do vrha – za dostop do vrha moraš zaprositi za dovolilnico ali npr. prespati v najbližji koči.
Katere planinske poti so najbolj obremenjene?
V okviru projekta Planinstvo 4.0 imamo postavljene senzorje za merjenje obiska planinskih pot na petih vzorčnih geografsko razpršenih lokacijah: Kum, Osp, Lovrenška jezera, Storžič, Vršič. Zagotovo so od merejenih lokacij najbolj obremenjene planinske poti z izhodišča na Vršiču (najbolj v smeri Slemenove špice) in na Lovrenških jezerih.
Na splošno pa so po naši oceni najbolj obremenjene planinske poti v Julijskih Alpah, predvsem na območju Triglavskega narodnega parka, in tudi ostali najbolj priljubljeni vrhovi, planinske koče ali lokacije z lepimi razgledi ali izjemno naravno lepoto.
Katere težave vse prinaša močno povečan obisk določenih krajev – promet, parkiranje, onesnaževanje narave, vznemirjanje domačinov, nevarnost zaradi gneče …?
Lahko bi rekli, da vse našteto. Kot omenjeno, je glavna težava motorni promet, predvsem parkirana vozila – divje parkiranje, onesnaževanje zraka in tal, hrup ter gneča. Prihaja do erozije poti zaradi iskanja bližnjic, živalske vrste se umikajo, onesnaževanje predvsem zaradi odpadnih voda s planinskih koč, prav tako se v ranljivem ekosistemu pojavljajo tudi odpadki.
Več je obiskovalcev, bolj je obremenjena planinska infrastruktura, skupaj z močnejšim mehanskim preperevanjem zaradi podnebnih sprememb tako povečan obisk prinese tudi hitrejše obrabe in poškodbe na poteh. Zaradi vsega skupaj se zmanjša tudi kakovost življenja lokalnih prebivalcev.
Imamo na območju Nature 2000 več možnosti za postavljanje omejitev?
Zgolj dejstvo, da je neko območje v Naturi 2000, ni zagotovilo za uspešnejše reševanje problematike množičnega obiska. Bi bilo pa z vidika ekološke pomembnosti območja zagotovo prioritetno na lestvici. Eno izmed takih območij je tudi v Ospu, na plezališču, kjer so za zdaj zgolj priporočila, da se plezalci določenim stenam izogibajo v času gnezdenja velike uharice.
Bomo tudi za obisk Alp kupovali vstopnice vnaprej? Ne izgubi planinarjenje s tem svojega čara?
Omejevanje se po Alpah marsikje že dogaja, a je zelo lokalno pogojeno in ni usmerjeno v prepoved, ampak v še vzdržno število obiskovalcev za določeno območje. To bo verjetno tudi trend za najbolj obremenjene lokacije drugod po Alpah, vsaj za lokacije, kjer je fizično mogoče urediti številčno omejitev obiskovalcev (dnevno/tedensko/letno …). Na neki način se delno omejevanje obiska v visokogorju že dogaja prek oz. zaradi rezervacijskega sistema za planinske koče.
Res je, da so najbolj ‘učinkoviti’ ukrepi prav tisti, ki te udarijo po žepu, pa vendar si prizadevamo za usmerjanje obiska brez prepovedi in kupovanja vstopnic. Vedno moramo v obzir vzeti tudi socialno pravičnost oz. socialno trajnost (posamezniki iz socialno šibkejših okolij bi bili posledično prikrajšani za obisk Alp).
Kako konkretno beležite obisk in ga preusmerjate?
Obisk beležimo s števci, ki so nameščeni na vseh planinskih poteh na določen vrh oz. na Vršiču na vseh planinskih poteh, ki vodijo z vrha prelaza. Planinec prekine IR-žarek, oddajnik števca prekinitev sporoči matični postaji ali prek mobilnih podatkov neposredno v sistem. Števci tudi zaznajo, kateri planinci so šli navzgor in kateri navzdol. Za zdaj obiska v okviru projekta še ne preusmerjamo, ker smo še v fazi zbiranja podatkov, tudi pozneje ne bo šlo za konkretne ukrepe, ampak za ozaveščanje javnosti, predlog alternativ ipd.
Tudi drugi, predvsem lokalno, poskušajo obiskovalcem podati alternative, ki se izogibajo najbolj obremenjenim območjem. Podobno se je doseglo z obhodnimi potmi okrog Julijskih Alp – Julijana Trail, ki ljudi preusmerja z najbolj obremenjenih območij na manj občutljiva.
Kaj nakazujejo turistični trendi v prihodnosti?
Glede na rast števila prenočitev in prihodov lahko rečemo, da bo vse več obiska – tako tistih, ki ostanejo več dni, kot dnevnih obiskovalcev. Spreminjajo se tudi navade planincev – v preteklosti so na eni turi osvojili en vrh, sedaj jih ‘obvezno’ več, tudi pričakovanja po ponudbi v koči so veliko večja. Ponudba se temu prilagaja, a hkrati povečujemo onesnaževanje v teh že tako občutljivih gorskih ekosistemih. Vse več obiskovalcev si želi poiskati mirne kotičke stran od množic obiskovalcev, s tem pa vstopamo na območja, ki so bila v preteklosti redko obiskana in posledično mirna, skoraj neokrnjena.
Če ne prenehamo turističnega oglaševanja, ki ga Slovenija glede na številke in stanje res ne potrebuje več, bomo prišli do kritične točke, na nekaterih območjih smo že tam, kjer ne bo več povratka. Zavedati se moramo svoje majhnosti, omejenosti prostora ter nosilnih zmogljivosti okolja.
Je potrebna tudi temeljita preobrazba turističnih navad?
Turistične navade se spreminjajo, prihajajo novi trendi – trenutni porast divjega taborjenja, preživljanja prostega časa v naravi ipd. Navade so dostikrat odraz družbenih razmer, zagotovo jih je mogoče spremeniti na bolje, da imajo čim manjši vpliv na naravo, pomembno je, da se svojega vpliva zavedamo. A pri tem moramo skupaj stopiti vsi akterji, ki neposredno ali posredno lahko vplivajo/vplivamo na obiskovalce. Vzdržnost neke lokacije je sicer mogoče zagotoviti tudi s primerno infrastrukturo, ampak seveda do točke, ki jo vzpostavljena infrastruktura še zmore. Ključna je vzgoja in skromnost v aktivnem, planinskem turizmu (predvsem v ponudbi koč).
Ali so turisti pogosto nepoučeni in neprimerno pripravljeni na obisk gora?
To je ne le dejstvo, ampak se ob oz. kljub poplavi informacij dogaja, da je pripravljenost za hojo v visokogorje celo vse slabša. Turisti oz. pohodniki so na splošno dobro opremljeni, velikokrat pa precenijo svoje fizične sposobnosti in razmere na terenu. Gorska reševalna zveza Slovenije ugotavlja, da je največ nesreč v slovenskih gorah posledica nepoznavanja terena, zdrsa in fizične nepripravljenosti, kar je vse posledica neprimerne pripravljenosti za obisk gora. Obiskovalci svoje navade iz doline prenašajo v visokogorje, tam imajo enake zahteve kot v dolini, pri tem se ne zavedajo oz. ne pomislijo na večjo občutljivost območja, večji odtis, ki ga ima storitev v visokogorju ipd.
Kako se lahko izognemo gneči?
Posamezniki se lahko izognemo gneči in ‘pohodniškim romanjem’ tako, da gremo v gore med tednom, ko je obisk bistveno manjši. Cilja ne iščemo zgolj prek lepih fotografij na družbenih omrežjih, ampak po zemljevidu, planinskih vodnikih, aplikaciji maPZS ipd. Niso vedno najlepši razgledi z najvišjih vrhov, tudi nižji in manj razgledni vrhovi so čudoviti. Če si vseeno želimo na priljubljeno lokacijo, je zgodnja ura rešitev, po podatkih števcev večina svoje ture/planinske izlete pričenja pozno, med 8.30 in 9.30.
Seveda je del obiskovalcev vzorno pripravljenih, vse večjemu številu pa je najpomembnejša fotografija in sporočilo na družbenih omrežjih, a žal novi gojzarji in barviti kosi oblačil niso dovolj. Kje je šele znanje in vedenje o obremenjenosti narave?!
KAJ JE PROJEKT PLANINSTVO 4.0
V okviru projekta PLANINSTVO 4.0 vzpostavljamo platformo (nadgradnjo brezplačne spletne aplikacije maPZS) za digitalno participatorno planinarjenje ter spletno aplikacijo za digitalno spremljanje obiska planinskih poti, saj huda preobremenjenost občutljivih gorskih ekosistemov in presežene nosilne zmogljivosti območij zahtevajo nove ukrepe za učinkovito razpršitev in pravočasno preusmerjanje tokov planincev.
Participatorno planinstvo uporabniku omogoča takojšnje javljanje, poročanje poškodovanega dela planinske poti. Po prijavi škode oz. izrednega dogodka markacisti ukrepajo in vzpostavljajo varnejše razmere na planinski poti (odziv in ureditev poti na terenu, urejanje poti na spletnem prikazu).
Obisk planinskih poti: V okviru projekta na petih pilotnih lokacijah – Osp, Vršič, Lovrenška jezera, Storžič, Kum – merimo številčnost obiska na planinskih poteh. Lokacije so premišljeno izbrane – pokrivajo različne tipe obiskovalcev in ciljnih skupin, s tem pa nudijo kompleksnejši pregled nad dogajanjem na terenu.
S projektom bomo v Sloveniji na podlagi realnih podatkov prvič pridobili dejanski prikaz stanja obiska slovenskih gora. Pridobljeni podatki bodo služili za analitičen prikaz in nujne napovedi tokov obiskovalcev na določeni lokaciji.
Takšen pristop k razumevanju in upravljanju s planinsko infrastrukturo in planinskimi tokovi je povsem nov, tako pri nas kot celo na ravni EU. Projekt PLANINSTVO 4.0 tako predstavlja referenčni projekt trajnostnega in sodobnega prostorskega načrtovanja, razvoja in upravljanja planinske infrastrukture. V prihodnosti bo predstavljal nujno podlago za nadaljnje strateško pomembne državne oz. mednarodne projekte tudi na evropski ravni. Slovenija bo postala z rešitvami, ki bodo plod slovenskega znanja, pionir na področju pametnega, digitalnega in trajnostnega upravljanja gora.
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Naslovna fotografija: Markacija – zvesta spremljevalka in usmerjevalka na več kot 10.000 km planinskih poteh po Sloveniji že 100 let, Fotografija: Barbara Kelher
