Potovanja zaradi raziskovanja družinskih korenin so »najbolj oseben način potovanja skozi prostor in čas, ki te naposled obogatijo z boljšim poznavanjem samega sebe, zgodovine tvoje družine in evropske zgodovine«, razmišlja Manja Lilek, ki jo je osebna izkušnja spodbudila k pripravi potovanj za ljudi večinoma z druge strani Atlantika, ki so (tudi) slovenskega ali hrvaškega rodu in si želijo spoznati svoje sorodnike v Evropi. To so ganljive zgodbe bolečih ločitev in radostnih snidenj novih generacij; čustveni vrtiljak, na katerega nehote sede tudi tisti, ki jim zgolj prisluhne.
Manjina zgodba o potovanjih, na katerih ljudje odkrivajo svoje družinske korenine in spoznavajo sorodnike, ki živijo na tisoče kilometrov proč, v državi, ki je sami večinoma niso še nikoli obiskali, se je začela pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je odpotovala v Argentino, da bi spoznala svoje sorodnike.
Žalostna družinska zgodba
Manjina prababica Gizela je po prvi svetovni vojni zapustila Prekmurje in za seboj pustila šestletno nezakonsko hčer – Manjino babico Jolanko. Prizadevala si je, da bi se ji hči pridružila v Argentini, a ji je druga svetovna vojna to preprečila. Gizela si je v Argentini ustvarila novo družino in imela še dve hčeri, Emo in Emilijo, z Jolanko pa sta ohranjali stike. Emilija je pozneje povedala Manji, da se njena mati, Manjina prababica, ni nikoli nasmehnila, da je nikoli ni videla srečne; da je vedno čutila, da del nje manjka.
Manjina družina v Prekmurju je bila s sorodniki v Argentini v stalnem stiku. V osemdesetih in devetdesetih letih so poslušali posnetke, ki so jim jih poslali z druge strani Atlantika, pisali so si pisma, babica Jolanka in Emilija sta se vsak teden pogovarjali po telefonu. Manjina babica je v bila v nenehnem pričakovanju obiska iz Argentine, v svoji skromni kmečki hiši v vasi Nemčavci je celo uredila dodatno sobo za obiskovalce.
Manjo pa je vselej spodbujala, naj se loti učenja španščine, da bo lahko šla v Argentino k sorodnikom; le Gizela in Emilija sta govorili slovensko oziroma predvojno prekmurščino. Manja se je naučila španščino in pri osemnajstih letih sklenila, da je čas za Argentino.
Presenečenje in veselje v Buenos Airesu – ter pozneje v Sloveniji
Ko je prispela v argentinsko prestolnico Buenos Aires, jo je Emilija s svojo družino pričakala z baloni in napisom: »Bienvenida, Manja!« (Dobrodošla, Manja!) Naslednji dan pa jo je Emilijina prijateljica Ana odpeljala v televizijsko hišo – na intervju! Emilija ni vedela ničesar; to presenečenje so pripravili tudi zanjo. Po intervjuju se je televizijska hiša odločila poslati Emilijo v Slovenijo; četudi je bila članica Slovenskega kluba v Buenos Airesu in si je želela obiskati Slovenijo, dotlej ni uresničila sanj o potovanju v deželo svojih prednikov.
V Slovenijo sta odpotovala Emilija in Fito, njen mož, prav tako slovenskega rodu. Z njima je bila argentinska televizijska ekipa, ki je potovanje tudi posnela. In naposled je Emilija vendarle objela svojo sestro Jolanko, ki so ji za njen obisk sicer povedali, pa ni nikomur verjela. Predstavljajte si presenečenje, ko so se pred njeno hišo v Nemčavcih ustavili njena sestra z možem in argentinski televizijci!
In tako se je vse sestavilo, pripoveduje Manja. Pred njo se je izrisala popolna slika njene družine. Razumela je, zakaj se njena babica ni nikoli nasmehnila, zakaj ni nikoli nikogar objela, zakaj ni izražala čustev … »Zato razumem potrebo po iskanju prednikov in védenju, kaj nas je pripeljalo do tega, kaj in kdo smo.«
Neverjetno srečanje v Beli krajini
Manja je sicer turistična vodnica, ki vodi pod blagovno znamko Manja Travel (in pod okriljem družbe Židana marela). Dve desetletji je vodila po tujini in Sloveniji, zdaj pa se je povsem posvetila iskanju prednikov in družinskih korenin ljudi, ki živijo večinoma v ZDA in Kanadi, so pa (tudi) slovenskega ali hrvaškega rodu.
Manjine zgodbe o snidenjih sorodnikov, ki jih je ločila večinoma ekonomska stiska med svetovnima vojnama in ki se pogosto med seboj niti niso poznali, so nabite s čustvi in ganljive. V vseh letih, odkar pomaga ljudem pri iskanju sorodnikov v Sloveniji in na Hrvaškem, tako rekoč ni imela slabe izkušnje – zato pa so se ji dogajala neverjetna naključja.
Kot je denimo zgodba o srečanju sestričen v Beli krajini – ene iz ZDA, ki je bila na potovanju po Sloveniji, druge iz Velike Polane, ki je bila na izletu z upokojenci …
Manja je po Sloveniji vodila skupino Slovenske ženske zveze iz ZDA. Med njimi je bilo precej potomcev Slovencev in Hrvatov in ponudila jim je, da jim lahko pomaga pri iskanju sorodnikov, če bi si to želeli. Na avtobusu je bil tudi ameriški par s koreninami v Prekmurju, ki jo je prosil, ali lahko poišče ženino sestrično iz Velike Polane. Pisali so si pisma, nikoli pa se niso srečali. Manja je dobila zgolj naslov – domačije, ki je že pred leti pogorela. Tako se je lotila klicanja na različne telefonske številke v Veliki Polani in naposled se ji je oglasil »moški, ki je rekel: ’To je moja mama!’ Da pa je ta dan na izletu, pove. In takrat pripelje mimo avtobus iz Velike Polane! ’Kje pa je na izletu? Je mogoče, da v Beli krajini?’ vprašam sina. ’Mogoče pa res,’ mi odvrne in prosim ga, naj pokliče svojo mamo in ji pove, da je v Metliki njena sestrična iz Amerike. Zatem pa novo naključje: moji gostje in izletniki iz Prekmurja smo imeli kosilo v isti gostilni! Tako sta se sestrični – tako zelo podobni druga drugi! – prvič videli. Ko sem prekmurski skupini pojasnila, za kaj gre, so vsi skočili, vsi bi iskali sorodnike na našem avtobusu. ’Moji so tudi odšli po vojni tja in tja!’« smeje pripoveduje Manja.
Ameriški par je po vrnitvi v ZDA napisal članek o tem srečanju za glasilo Slovenske ženske zveze Zarja in Manja je začela prejemati prošnje Američanov za iskanje prednikov v Sloveniji in na Hrvaškem.
Sodelovanje z rodoslovci
»Najprej sem s podatki, ki so jih imeli ljudje o svojih prednikih, hodila po pokopališčih, spraševala ljudi …« pripoveduje Manja. Potem pa se je povezala s stroko – rodoslovci, s katerimi zdaj skupaj odkriva speče sorodstvene vezi med ljudmi, ki živijo na tisoče kilometrov proč.
Včasih dobi samo zelo splošne informacije o tem, kje so sorodniki živeli, pa kakšne stare naslove v nekdanjem fonetičnem zapisu, ki že dolgo ni več v uporabi … »To je raziskovalno delo, ki vzame zelo veliko časa. Tukaj ni bližnjic.«
»Po izletu leta 2016 si je (Manja, op. p.) zaslužila novo ime: ’Magična Manja’,« piše na spletni strani Manja Travel ena njenih gostij, Sonja Schroder. »Odkrila je sorodnike 70 odstotkov štiridesetih ljudi na našem avtobusu! Z GPS-om v roki. Voznika avtobusa je prepričala, da je vozil po območjih, ki so primerna le za konjsko vprego!«
Ključna ovira: jezik
Ključna ovira, zaradi katere se ljudje iskanja ne lotevajo sami, je jezik oziroma neznanje slovenščine, razlaga Manja. Četudi vedo, kje njihovi sorodniki živijo, je verjetnost, da ti ne bodo govorili angleško, precejšnja. Poleg tega jim je laže, če nekdo drug (Manja) utre pot prvemu snidenju, če izvedo več o kulturi okolja, v katerem živijo sorodniki, o tem, denimo, s čim jih obdarovati ob prvem obisku.
Starejši smo, bolj nas zanimajo naše korenine
Ljudje, ki si želijo raziskati svoje družinske korenine, so v povprečju stari od šestdeset do sedemdeset let. »Starejši smo, bolj nas zanimajo naše korenine,« se nasmehne Manja.
Pred kratkim je, denimo, raziskovala za Američana, čigar mama je prihajala iz Slovenije, a o svoji domovini ni želela govoriti, niti o tem ne, zakaj je odšla. Zato se je sin lotil raziskovanja sam.
Raziskovala je za ameriški par, ki se je nenehno vračal v Slovenijo, »in odkrivali smo čedalje več sorodnikov! Njihova srečanja so postajala čedalje večja,« smeje pripoveduje Manja.
Večina ljudi, ki jim Manja pomaga pri raziskovanju družinske zgodovine, v Sloveniji in/ali na Hrvaškem ostane dalj časa; obisk sorodnikov pogosto združijo še s spoznavanjem države njihovih prednikov.
Vse je mogoče!
Manja je neskončno optimistična; ko naleti na ovire, jih bo na vsak način poskusila bodisi odstraniti ali preskočiti. In večinoma ji to tudi uspeva. Kajti, kot smeje povzame sama: »Meni se zdi vse mogoče!«
Mateja Gruden
