Elektronski arhiv Slovenije poroča, da smo imeli avgusta 1922 telefone že v 22 slovenskih krajih:
Ljubljana 568 (telefon na približno 94 prebivalcev),
Maribor 394 (telefon/78 prebivalcev),
Celje 132 (telefon/75 prebivalcev),
Ptuj 51 (telefon/87 prebivalcev),
Kranj 30, Ljutomer 20,
Murska Sobota 15,
Bled in Lendava po 14,
Tržič 13,
Gornja Radgona 12,
Žalec 11,
Ormož, Rogaška Slatina, Središče ob Dravi, Škofja Loka in Vrhnika po 10.
V ostalih 21 krajih je bilo od 3 do 9 telefonov, v 32 le po eden ali dva, v 21 pa so lahko telefonirali samo iz javne telefonske govorilnice.
Običajen čas delovanja javnih govorilnic je bil od 8. do 18. ure, z dvournim premorom med poldnevom in drugo uro.
Nepretrgoma podnevi in ponoči so bile na razpolago le govorilnice v Mariboru (na glavni pošti in glavnem kolodvoru), v Lendavi, Gornji Radgoni, Murski Soboti in Zidanem Mostu. Na Ptuju, v Celju, Kranju, Tržiču in Novem mestu so delale poleti od 7. do 21. ure in pozimi od 8. do 20. ure – t. i. popolna dnevna služba.
Zadnjo so v času turistične sezone zagotavljali še v letoviških Bledu, Rogaški Slatini in Rimskih Toplicah. Ljubljančani so lahko nepretrgoma klicali iz javne govorilnice v poštni palači, ves dan iz današnjega Arhiva RS – Virantove hiše (Sv. Jakoba trg, danes Levstikov trg 3), v kateri sta domovali Poštna direkcija in Pošta Ljubljana 3, z glavnega kolodvora pa v omejenem času z opoldanskim premorom.
Pripravila: Aleksandra Mrdavšič, #Arhivalija Telefoni že v 99 slovenskih krajih
