Za Podbrdo v Baški grapi lahko mirne duše rečemo, da je zibelka gorskega teka: leta 1970 je tam potekal tek na Črno prst, sploh prvi gorski tek pri nas, leta 2001 pa so se v zgodovino zapisali z organizacijo prvega slovenskega gorskega maratona – Gorskega maratona štirih občin. V sicer pozabljenih grapah je kar dvakrat potekalo celo Svetovno prvenstvo v gorskem teku; leta 2011 in 2016.
Letos gorske tekače 19. junija v Baški grapi spet čaka prava tekaška poslastica. V okviru ‘Podbrdo Trail Running Festivala’ bodo izpeljali naslednje teke: UPT oziroma Ultra pušeljc trail (103 km), GM4O oziroma Gorski maraton štirih občin (42 km), GM4O (27 km) ter prvenstvo Slovenije v kratkem Trailu (27 km).
Na svetovni tekaški zemljevid je Baško grapo postavil predsednik Turističnega društva Podbrdo Jožko Dakskobler, ki že od začetka bdi nad eno najbolj množičnih prostovoljskih prireditev v Sloveniji.
Ideja se je porodila, ko se je Jožko iz strastnega kadilca prelevil v prav tako strastnega tekača. Med tekom Slovenskega alpskega maratona iz Preddvora v Tržič in naprej na Jezersko si je rekel: »Da pa mi v Grapi ne bi mogli narediti takega teka!« V svoji glavi je oblikoval traso in nekega večera v vaški gostilni zbral pogum in svojo idejo predstavil tekaškim tovarišem. »Stari, ti si blesav! Kdo bo tekel? Kje bomo dobili toliko ljudi?« so ga zasuli z dvomi, ki so bili odveč. Če je Jožko upal, da bo na prvi tekaški preizkušnji vsaj 30 tekačev, se jih je zbralo kar 102. Potem je šlo samo še navzgor.
Rojenemu organizatorju je za projekt uspelo navdušiti kar štiri občine, po katerih poteka trasa: Tolmin, Cerkno, Železniki ter Bohinj. Ker v Podbrdu ni več veliko prebivalcev, sploh ne aktivnih, mu je na pomoč priskočilo kar 34 društev iz vse Slovenije. »To je srčna zadeva. Vsi prostovoljci delajo zastonj, dobijo zgolj majico, sendvič in kosilo. To je vse, kar dobiš. Gre za čisto prostovoljski projekt!« je idejni oče navdušeno razlagal v podbrškem TIC-u.
Glasba od hriba do hriba
Na 42-kilometrski tekaški trasi imajo kar 18 okrepčevalnic, se pravi, da je ena okrepčevalnica na vsake tri kilometre, kar je precej več kot na podobnih prireditvah drugje, kjer imajo na vsej razdalji kvečjemu tri do štiri.
»Za vse je poskrbljeno na celotni trasi. Tekačem ni treba ničesar nositi s seboj, razen če potrebujejo kakšno posebno zdravilo. Ob poti je približno 80 gorskih reševalcev, na pomoč nam priskoči 7 postaj gorske reševalne službe, celotna trasa je pokrita z radioamaterji iz Bohinja, Tolmina, Cerkna, Železnikov in Poljanske doline,« je povedal, kako skrbijo za tekače in njihovo varnost.
Da o gostoljubnosti ne govorimo, kar dokazujejo izjemno pozitivni odzivi udeležencev in celo statistika. Kar 50 odstotkov je namreč povratnikov, se pravi ljudi, ki se vračajo znova in znova. »Gre za izjemna doživetja. Ljudje na okrepčevalnicah so posadka, ki je z nami že 20 let. Na Kovcah je Nadja Vidmar, pa Maruša, Gašper. Na Vrhu Bače je bil vedno Rozn Brane z lovci, zdaj, ko ga ni več, ga je nadomestila mlajša generacija. Najbolj zanimivo je, da so začeli celo tekači na okrepčevalnice prinašati svoje pecivo. Vsaka okrepčevalnica ima harmoniko, zato se od hriba do hriba razlega glasba«.
Ugledni gostje, tekači in ljubitelji
V dvajsetih letih so se na prireditvi zvrstili števili ugledni gostje, od Irca Erwana Fouereja, nekdanjega vodje delegacije Evropske komisije v Sloveniji, do nekdanjega ameriškega veleposlanika Thomasa B. Robertsona, ki je do Hudajužne, ki je nekje na polovici trase, prišel tako zdelan, da so mu organizatorji namenili spremstvo gorskega reševalca. Slednji je ekipi na Poreznu naročil, naj njegovemu varovancu skuhajo dobro juho, a mu niti ta ni pomagala, da bi v cilj prišel v časovnem okviru osem ur, kot velevajo pravila tekmovanja.
»Vseeno je bil zelo vesel, da je zmogel. Ljudi, ki ne pridejo v določenem času, sistem avtomatično diskvalificira, vendar so nas z ameriškega veleposlaništva prosili, če lahko na rezultate napišemo, da je prišel do cilja, ter njegov čas. Seveda smo jim ustregli,« nam je sogovornik zaupal eno od neštetih prigod in dodal, da so Robertsa spremljali štirje ameriški marinci, ki podviga niso zmogli. Visok diplomat je bil nad dogodivščino tako navdušen, da je organizatorje ter žal že pokojnega spremljevalca Petra Mežnarja v zahvalo povabili na sprejem ob dnevu ameriške neodvisnosti in jih posadili v prvo vrsto, »da so bili kar trdi«.
Ena tretjina tekačev teče s ciljem najboljšega časa – rekord na 103 kilometre je 13 ur, preizkušnjo pa je že dvakrat dobil domačin Martin Štendler –, drugi pa so bolj uživači, ki hočejo preizkušnjo opraviti, četudi po kolenih, je Jožko pojasnil na podlagi dolgoletnih izkušenj.
»Ko pridejo na cilj, zadnji vriskajo trikrat bolj kot prvi! Prvi običajno pade po tleh, ne more nič, zadnji pa … Tega ne moreš verjeti! Solze sreče oblivajo vse družinske člane, ki jih čakajo na cilju. Ljudje po poti padajo, so celi krvavi, vendar se reševalcem in zdravnikom ne pustijo niti obrisati. Eni pridejo v cilj takšni, kot da bi zbežali iz Dachaua«.
Maratonska poroka
Za zahtevno preizkušnjo se odloča vedno več žensk, ki po Jožkovih trditvah ne odstopajo. Tudi zato, ker nekaterim predstavnicam nežnejšega spola obljubi, da se bo po uspešno opravljeni prireditvi z njimi zavrtel na plesišču. Hrvaški predstavnici, ki je bila enkrat celo tretja na svetovnem prvenstvu, je v Hudajužni dodatnih moči vlival z dobronamerno lažjo, da mora premagati samo še en vzpon.
»Ko je prišla v cilj, mi je rekla, da sem jo pretental, vendar je nadaljevala, ker je mislila, da bo kmalu vsega konec,« nam je razkril svoje prijeme. Nemara bi brez njih marsikatera omagala, saj je pot skozi tako imenovani Durnik tako strma, da morajo reševalci za pomoč tekačem napeti 100 metrov vrvi.
Na pomoč so z avtomobilom nameravali priskočiti tudi nevesti Katji Kegl iz Stične, saj so se bali, da bo zamudila na svojo poroko, ki je bila v cilju 103-kilometrskega teka predvidena ob 22. uri zvečer. V cilj je pritekla pol ure prej, kar pomeni, da se ji je uspelo še oprhati in preobleči, preden je usodni da dahnila svojemu izbrancu, ultratekaču Toniju Venclju.
»V šotoru je bilo 1000 ljudi, ki so čakali na poroko. Vstopila je matičarka Jolanda Zlodej, ki je ‘fejst’ ženska, ampak striktna. Rekel sem ji, da bomo 15 minut zamudili. Odvrnila je: ‘Jože, to je štala! Kako bomo tukaj izpeljali poroko’. Ko me je oštevala, se je nekdo pred njo zvalil na klop.«
V šotoru je zaigral poročni valček in v njem je zavladala popolna tišina. »Ko je bilo obreda konec, je šotor eksplodiral. Prej bi v njem lahko slišal miško. Bilo je fantastično in prepričan sem, da nikoli ne bosta pozabila svoje poroke,« je prepričan Jožko, ki v spomin na ta dogodek še vedno hrani poročni šopek. Prav tako še zdaj ne more prehvaliti nevestine poročne obleke. »Ženin ji je dal narediti tekaški dres kot poročno oblekico. Spodaj je imela tekaške hlače, na vrhu pa belo krilce. Ker so vedeli, da se namerava v cilju poročiti, so ji po vsej trasi metali rožice. Rekla mi je: ‘Vso pot sem jokala!’«
Vesel, ker je ostal živ
V Podbrdu je že dvakrat potekalo svetovno prvenstvo, prvič leta 2011, ko je sodelovalo 36 držav, na startu pa je bilo več kot 500 tekačev, in leta 2016, ko je sodelovalo 30 držav in okoli 400 tekačev.
»Na prvem svetovnem prvenstvu je zmagal naš vrhunski tekač Mitja Kosovel, drugi pa je bil Anglež Tom Owens. Ko smo ga na koncu vprašali, ali je žalosten, ker ga je Mitja premagal, je rekel, da je vesel, ker je ostal živ. ‘Stric Google nam ni povedal vsega, kar smo danes doživeli,’ je rekel. ‘Ne morete si predstavljati, koliko je pri nas stezic, grap, vzponov itd.’«
V tujini svetovna prvenstva seveda pripravljajo profesionalci, a se z vzdušjem v Podbrdu ne morejo primerjati. »Bil sem na petih svetovnih prvenstvih, v Švici, dvakrat na Poljskem, dvakrat v ZDA in enkrat v Avstriji. To sploh ni primerljivo z našo organizacijo. Čeprav vse delajo profesionalci, pri nas pa prostovoljci, naredimo boljše. Čuti se pripadnost kraju in dogodku,« je razlike izpostavil Jožko.
Po lastnih navedbah mu je bilo najbolj težko leta 2010, se pravi leto pred svetovnim prvenstvo. Takrat so morali zaradi slabega vremena odpovedati prireditev. »Na startu je bilo več kot 300 tekačev, ki so se ogrevali in se spodbujali. Klicali so me iz Črne Prsti in rekli: ‘Jožko, tukaj niti iz koče ne moremo. Veter piha s hitrostjo več kot 100 km/h. Ledeni dež pada.’ Potem so me klicali še reševalci iz Durnika in rekli, da bodo pospravili, saj v takem vremenu ne morejo nič.«
Komisija svetovne tekaške zveze, ki je bila takrat na prizorišču, je organizatorjem prav zaradi treznih glav podelila soglasje za pripravo svetovnega prvenstva prihodnje leto in jim namenila celo več točk, kot bi jim jih, če bi prireditev izpeljali. Malo pred tem je potekala tekma na najvišji vrh v Nemčiji, na Zugspietze, na kateri so zaradi slabega vremena umrli trije tekači.
»Imamo sloves dobrih in poštenih organizatorjev, saj smo leta 2010 vsem tekmovalcem ponudili, da jim vrnejo startnino. Nihče je ni terjal nazaj, saj smo vse izpeljali, kot je treba, samo tekme ne. Ljudje vedo, da pri nas vedno dobijo več kot plačajo,« je sklenil Jožko.
Tudi letos ne bo nič drugače in podbrški maraton bo kljub izrednim razmerah tudi letos mednarodni dogodek. Prijavljenih je že 250 tekmovalcev, med drugim iz Španije, Avstrije, Italije in Madžarske, pričakujejo pa celo dva Japonca. Srečno!
Besedilo: Polona Frelih
Fotografije:Podbrdo Trail Running Festival
Petra Vladimirov o podbrškem maratonu
Nekoč se je na raznih spletnih forumih pojavljal Jožko iz prelepe Baške grape. In nekoč, že mnogo let je od tedaj, se je v tekaških krogih govorilo, da je nekje ob samem kraljestvu Zlatoroga pravi pravcati gorski maraton, ki ti da vetra. Takrat je bilo v slovenskem prostoru le malo takšnih, morda je bil takšen celo edini – reklo se mu je Gorski maraton štirih občin. Eden njegovih ključnih pobudnikov je bil prav omenjeni Jožko, ki ni nikoli pozabil poudariti, kako silno čudoviti so ti kraji, da še tako zahtevnega tekača ne pustijo ravnodušnega. Hkrati s svojimi vrtoglavimi vzponi in prav takšnimi spusti vzbujajo nemalo strahospoštovanja, zato sva oklevali. Že res, da sva z Mucki (Žano Andreevo) tedaj tekali klasične cestne maratone, in res je, da sva ves preostali čas silno radi počeli prenekatere vragolije v gorah, a potrebovali sva kar nekaj časa, da se skorajživa. Prvič sva se na preizkušnjo prijavili leta 2011. Takoj sva se nepoboljšljivo zaljubili. Zatreskali sva se kar se da na široko – v razglede, stezice, gričke in ostenja očakov, v rože in gozdove in skalnata ostenja, v mize s potico, v zastave in harmoniko, v radožive domačine ob poti, ki bodrijo sleherni korak, in v vse tiste, ki jih prej in potem srečaš pod velikim prireditvenim šotorom. Za vedno sva vzljubili te skrite konce na pragu Julijcev, te srčne ljudi, predvsem pa priljudno atmosfero, ki preplavi prireditev, ki je v tem času postala že mednarodno prepoznavna s pestro ponudbo različnih tekaških dolžin in zahtevnosti. Od tedaj se v te konce vračava najmanj enkrat letno. V sklopu tekmovanj – kot udeleženki, kot čistilni servis na progi in kot tisti, ki se radi podružita v izborni družbi prijateljev. Včasih se vračava sami, skrivaj. Takrat ko pobočja zažarijo v svežem snegu ali ko meglice prepredejo samotne gozdove. Takrat na plan prilezejo še tiste coprnije, ki jih nemara prej v vrvežu nisi opazil, zagotovo pa so zavoljo njih ti kraji in vsak tek skoznje eni najlepših na svetu.
Besedilo: Petra Vladimirov, avtorica knjige Evforija
