Maria Ana Kolman, velika poznavalka sibirske kulture, mitologije in ljudskega zdravilstva, pravi, da jo je pot v Sibirijo zanesla po ‘ključu naključij’, na tem prvinskem delu sveta pa je našla tako svoj drugi dom kot starodavno znanje fitomedicine in šamanizma. S svojimi predavanji in zapisi ljudi spodbuja, da vzpostavijo vez z naravo, si zdravilne rastline pridelajo ali naberejo sami, na vrtovih pa zasadijo plodonosna drevesa. O teh piše tudi v svoji trilogiji Drevesa – miti, legende, zdravilnost, med njimi pa izpostavlja lipo, že od nekdaj sveto drevo Slovencev in Slovanov.
»Ko sem iskala pomoč pri zdravljenju svojega starejšega sina, sem spoznala dr. Valentino Aleksejevno Kharlovo. Medtem ko ga je zdravila z metodami ruske medicine, sva se spoprijateljili in po sinovi ozdravitvi sem s svojimi tremi otroki odpotovala v Sibirijo. Tam sem spoznala, da sem bila tja poklicana po neki volji višjega razuma, saj se je od takrat moje življenje popolnoma spremenilo,« pripoveduje.
»Sibirija je eden redkih koncev sveta, ki še ohranja svojo prvinskost. Narava je čudovita: tajge, stepska prostranstva in visokogorje na jugu Sibirije so tako zelo odmaknjeni od civilizacije, da tam veljajo le zakoni narave. Zato tam živijo srečni ljudje. Mi je pa Sibirija dala tudi neprecenljivo bogastvo – znanja s področja fitomedicine in šamanizma.«
Pravi, da je Altaj njej drugi dom, da je tam našla domovanje svoje duše. »Altaj ima nenavadno moč. Altajci verjamejo, da je prav pod Beluho, najvišjo goro Sibirije, Zemlja s popkovnico povezana z ozvezdjem Oriona. Mnogi verjamejo, da je tam Šambala ali Belovodje, mesto Velikih učiteljev, altajski raj na Zemlji ali Zlata dežela. Jaz sem sledila svoji duši, verjetno tudi praspominu, in na Altaju resnično našla svojo Šambalo,« pojasni in doda, da jo je iskanje starodavnih znanj in modrosti od šamanizma do tradicionalne medicine vedno bolj vodilo k fitoterapiji. »Ko sem zbirala znanja in izkušnje tradicionalnega altajskega zdravilstva, sem iskala tudi znanstvene dokaze in klinične študije za učinek zdravilnih rastlin. V mojem značaju je že od otroštva nadvse izražena radovednost, vedno me je vse zanimalo. Verjetno me je prav to pripeljalo do dr. Sergeja Valerjeviča Korepanova, zdravnika, onkologa in fitoterapevta. Na njegovem Inštitutu Alfit sem pričela študij fitoterapije kot znanstvene discipline v okviru medicine. S temi znanji kot fitoterapevtka lahko razumem biokemične procese v telesu in učinek farmakoloških sestavin zdravilnih rastlin pri določenem bolezenskem stanju, določim ustrezen fitoterapevtski protokol za preprečevanje bolezni in tudi kot podporo pri konvencionalnem zdravljenju.«
Naši predniki in drevesa
»Od pradavnih časov so ljudje drevesa častili kot sveta, saj so jim dajala vse potrebno za preživetje in s svojimi magičnimi silami vplivala na njihovo usodo. Do prihoda krščanstva so bila drevesa izvorna povezava med bogom in človekom. Predstave o prihodu duše z drevesa, kjer v podobi ptic čakajo na trenutek prehoda v človekovo telo, tudi predstave o prehodu duše po smrti v drevo, pa kažejo, da je bila povezava človeka in dreves bistveni del starodavnega verovanja. Drevo je tudi eden osnovnih elementov starodavne kozmologije. Simbolika drevesa združuje kozmos, bios in logos, zato se drevo v različnih tradicijah in religijah pojavlja kot kozmično drevo, drevo življenja in drevo spoznanja,« pove in doda, da je imelo čaščenje dreves v mitologiji mnogih ljudstev izvor v ljudskem izkustvu, iz katerega so ljudje drevo prepoznali kot simbol življenja, rodovitnosti in življenjske sile. »Zdravilna moč dreves je bila gotovo povod za to, da je drevo dobilo status kulta, ki se še danes ohranja v mnogih običajih: božično drevo, mlaj, borovo gostüvanje, krašenje hiš z zelenimi vejami ob praznikih, jurjevanje, božični čok, velikonočne butare itd. Marsikateri običaj se je sicer ohranil, njegov pomen in namen pa sta že zdavnaj pozabljena.«
Lipa in Slovenci
Lipa velja za simbol slovenstva in tudi slovanstva. Pod njo so se stoletja dolgo shajali vaški oz. ljudski zbori. Bila je središče vaškega družabnega življenja, pripoveduje. »Pod njo se je že v davnih predkrščanskih časih pravica delila v imenu bogov in ljudstva. Pri razsojanju in odločanju o skupnih zadevah so pod lipo županu stali ob strani člani dvanajstije ali vaški starešine, kot je določala prastara slovenska navada, imenovana tudi consuetudo sclavorum, po slovensko slovenska navada ali slovenska pravda. Zbori in pravde pod lipo, ki so bili sestavni del starega državnega prava Karantanije, so vplivali na to, da v srednjem veku po slovenskih krajih ni bilo nobene cerkve, nobenega gradu, vasi, trga in mesta brez lipe, ki je bila vedno deležna visokega spoštovanja vseh narodnih slojev,« pove in pojasni, da velik pomen lipe za slovenski narod izpričuje tudi ljudsko izročilo. Osrednjo vlogo ima lipa tudi v legendi o Kralju Matjažu, v času zmage nad Turki so marsikje po Sloveniji sadili lipe kot simbol zmage. »Verjetno se je po tem na Slovenskem ohranil običaj, da so pomembne dogodke počastili z zasaditvijo lipe. Tudi Napoleonov lipov drevored v Logatcu je menda bil zasajen l. 1810 v spomin zgodovinsko pomembne poroke med Napoleonom Bonapartejem in Marijo Luizo, hčerjo avstrijskega cesarja Franca I.,« pravi.
»Pri starih Slovanih je bila lipa sicer posvečena boginji ljubezni in lepote Ladi. S krščanstvom se je odnos do nje sicer spremenil, vendar je lipa ohranila svoj sveti značaj. Kult čaščenja lipe srečamo pri vseh slovanskih narodih. Po lipi so dobila ime številna naselja, pri južnih Slovanih, razen pri Slovencih, je ime 6. meseca, ko cvetijo lipe, lipanj. V Rusiji, Ukrajini, na Poljskem, Češkem in Slovaškem je po lipi imenovan 7. mesec, saj tam lipe cvetijo šele takrat (lipec, lipen, lipiec, liepa, lipen.) Tudi mnoga slovaška, ukrajinska in ruska mesta imajo v svojem grbu upodobljeno lipo. Pred razglasitvijo slovenske samostojnosti pa je imela Socialistična republika Slovenija v svojem grbu, ki ga je oblikoval tržaški arhitekt Branko Simčič, v obrobi žitno klasje, prepleteno z rdečim trakom in lipovim listjem,« izpostavi.
Lipa v legendah
»V legendah o kralju Matjažu sta osrednji figuri kralj Matjaž in slovensko sveto drevo – lipa. Kralj Matjaž pooseblja slovenski narod, lipa pa korenine, h katerim se mora naš narod vrniti, če želi ne le preživeti, ampak živeti svobodno, srečno in zadovoljno,« pove in doda, da o velikem pomenu lipe v zgodovini slovenskega naroda govorijo mnoge legende in ljudske pesmi, tudi zgodovinski dogodki. »Na Lurnskem polju blizu Špitala na Koroškem stoji majhna cerkvica svete Marije Magdalene. Ob vhodu vanjo je v nemškem jeziku zapisano: ‘Tukaj, kjer stoji idilična cerkvica svete Magdalene, je bilo pred več kot 1200 leti naravno svetišče Slovencev.’ Legenda pripoveduje, da so na tem kraju v davnih časih rasle tri lipe, h katerim so romali Slovenci in častili svoje bogove. V 8. stoletju je izbruhnila bitka med staroverci in pokristjanjevalci. Zadnji slovenski kmet je bojda, preden je umrl, izgovoril prerokbo: ‘Ko bodo lipe tretjič zacvetele, se bomo vrnili in maščevali!’ Lipa je bila namreč našim prednikom drevo življenja, zdravja, modrosti in pravičnosti. Pod njo so se zbirali starešine, se posvetovali in razsojali. Pod lipo se je smela govoriti le resnica. Verjeli so, da je spanec pod lipo zdravilen in da vanjo nikoli ne udari strela, zato so jih sadili blizu domov in se pred strelami zatekali v njihovo zavetje. Lipovo vejo so zatikali sredi pašnika, da se krave ne bi razbežale ali jih ne bi napadale divje zveri. Na jurjevo in na trojico so z lipovimi vejami okrasili dom in hlev. Lipove vejice so zatikali pod streho, kar naj bi dom varovalo pred strelami in požarom. Lipa je veljala za zaščito pred zlom in uroki,« pojasni.
Posebno drevo
»Lipa ima v dendrologiji poseben pomen – kot drevo, ki deluje na človeka s svojo nežno, pomirjajočo energijo, ga pomirja in navdaja z življenjsko radostjo. Lipa ima pomembno vlogo tudi v ljudski medicini: na njo so prenašali razne bolezni, v deblo lipe so zatikali koščke bolnikovih oblačil, z lipovim dimom so dimili bolne ljudi in živali. Poleg tega je lipov les najbolj lahek od vseh evropskih vrst lesa, zelo mehak, prožen, a slabo obstojen. Uporabljajo ga v strugarstvu, mizarstvu, rezbarstvu, za izdelavo risalnih desk, igrač, škatel za cigare, kalupov, orgel, klavirjev in pihal, cokel, furnirja, za pridobivanje celuloze in oglja za risanje ter za izdelavo črnega smodnika. Ličje iz lubja so včasih uporabljali v vrvarstvu za pletenje vreč, košar, obutve in rogoznic, povezovanje v vrtnarstvu in vinogradništvu. Pri nas so iz ličja izdelovali pastirske plašče, t. i. ličnike. Mleto oglje so včasih uporabljali kot odličen zobni prašek.«
Domača lekarna
»Čaj iz lipovih cvetov pospešuje potenje pri vročinskih okužbah in pripomore k temu, da se iz telesa izločajo strupene snovi. Priporočajo ga tudi ledvičnim bolnikom, proti bronhitisu in pri vnetju dlesni. V ljudskem zdravilstvu je lipov čaj poznan kot sredstvo za čiščenje krvi, ker naj bi naredil kri bolj tekočo in s tem preprečeval aterosklerozo, vnetje žil, angino pektoris in infarkt. Ker je tudi rahel diuretik, je zelo primeren za bolnike s protinom in revmatizmom. Za mirno spanje in pomiritev priporoča skodelico lipovega čaja ali lipovo kopel. Lubje se uporablja pri zdravljenju jetrnih bolezni, lipov pepel pa je v ruskem ljudskem zdravilstvu visoko cenjen kot sredstvo za zdravljenje tahikardije in aritmije. Lesno oglje ima veliko sposobnost vsrkavanja strupov in plinov pri črevesnih boleznih, uporablja se tudi za posipanje po gnojnih ranah,« pravi in pove, da sama lipove liste in cvetove dodaja v svojo zdravilno čajno mešanico, čaj pa pijejo vsak dan. Včasih pa si zaželi le čisti lipov čaj, ker sta ji njegov vonj in okus posebno všeč. »Pred mnogimi leti sem se šolala pri dr. Viktorju Mihaljloviču Ševcevu. Predaval je šamanizem kot najstarejšo medicino in posebno pozornost namenjal drevesom, ki imajo v šamanski tradiciji pomembno vlogo. Takrat sem bila v precej stresen življenjskem obdobju in imela posledično pogoste srčne tahikardije. Zdravila so delovala s stranskimi učinki, težav pa niso odpravila. Dr. Ševcev mi je svetoval, naj uživam lipov pepel. Precej smešno se mi je zdelo, a iz radovednosti sem vendarle poskusila. Tahikardija je izginila po dveh tednih,« se nasmehne.
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Fotografija: Osebni arhiv
