Marija Imperl: »Zdaj smo v tistih časih, ko na dan prihajajo stare resnice«

Z nepogrešljivo in nepoboljšljivo prostovoljko Turistične zveze Slovenije Marijo Imperl sva se pogovarjali prek skypa, kar je hočeš nočeš postalo naša realnost. Po nekajminutnem pogovoru, ki se je vrtel okoli blagodejnih učinkov gozda, mi je prišlo na pamet, da zveni kot duhovna učiteljica, zato sem jo povsem spontano vprašala, kakšen nasvet bi dala ljudem v teh težkih časih epidemije covida-19. »Zaupajte v dobro! Saj bo minilo. Do takrat pa imamo priložnost, da največ naredimo sami zase.«

Verjetno ste že ugotovili, da se naša sogovornica daleč najbolje počuti v gozdu, kar je potrdila tudi z izbiro referata, s katerim je konec oktobra nastopila na mednarodni znanstveni konferenci. Na njej so med drugim razmišljali, kako gozd in gozdni prostor vključiti v rekreacijo za vse generacije – od vrtcev do starostnikov. »Svetovna gibanja, ki se ukvarjajo s pozitivnimi učinki bivanja v gozdu na zdravje človeka, njegovo počutje in krepitev imunskega sistema, so v teh zahtevnih časih epidemije covida-19, še kako pomembna,« je poudarila. Na konferenci so razpravljali tudi o tem, kako povezati vse, ki se z gozdom ukvarjajo bodisi po službeni dolžnosti, kot so denimo gozdarji, Zavod za gozdove, gozdarske organizacije, pa tudi tiste, ki vzgajajo in bi morali poskrbeti, da bi se ljudje v gozdu pravilno obnašali.

Tematske poti kot neizbrušeni diamant

Na gozdno jogo je prisegala že veliko, preden sta narava in gozd zaradi covida-19 postala tako cenjena. »Zdaj smo v tistih časih, ko nekatere tisoče let stare resnice prihajajo na dan. Vsi vemo, da se človeško telo odziva na čustva, ki nastajajo tudi glede na okolje, v katerem je človek. Bivati v velemestih, v vsakodnevnem direndaju je čisto nekaj drugega kot bivati v naravi,« je poudarila in s tem ponudila odgovor tudi na to, zakaj se ljudje po vsem svetu vedno bolj zatekajo v naravo. »Ni nujno, da gre za gozd, lahko je tudi samo mestni ali primestni park ali celo travnik pred domačo hišo. Ni treba drugega, kot da si tam osredotočen na sedanji trenutek, in že se začneš spominjati starih resnic: da smo ljudje samo delček narave, zato se tam počutimo kot doma. To blagodejno deluje na naše telo in duha.«

Tudi pri Turistični zvezi Slovenije je aktivna na področju, ki je povezano z naravo, saj je vključena v projekt Moja dežela – lepa in gostoljubna, pri katerem ocenjuje tudi tematske poti. »Tematske poti so zame neizbrušeni diamant, ki ga mora naše turistično gospodarstvo prepoznati kot izjemen potencial za razvoj slovenskega turizma. Skozi omenjeni turistični produkt bi lahko promovirali tisto, kar večina ljudi v Sloveniji išče – neokrnjeno naravo, mir in sprostitev. Istočasno bi na ta način vzpostavili možnost vodenega obiska Slovenije in zagotovili ohranjanje naših lepot in kvalitet naravnega okolja, ne da bi ga z množičnim turizmom poškodovali in uničili, pač pa bi ga ohranjali za bodoče rodove.«

O kobilicah z Vzhoda

Je zaprisežena zagovornica trajnostnega turizma. »To je edina možna izbira. Tudi slogan ‘Turizem smo ljudje’, ki ga TZS uporablja od nekdaj, pove najbolj bistveno in upam, da bo ostal, vse dokler bo TZS kot civilna družba povezovala prostovoljce in dajala poudarek skupnim interesom skozi trajnostni, se pravi pravičen odnos do sebe, narave in drugih ljudi,« je bila jasna.

Tudi na vprašanje, kakšna se ji zdi vladna strategija glede turizma, ni prav nič slepomišila, pač pa je jasno povedala, da je vedno pogrešala izhodiščno zavedanje, da je neka država v turizmu uspešna samo toliko, kolikor v njej živijo zadovoljni in uspešni ljudje. Zato je treba ljudi spodbujati tudi na lokalni ravni in razvijati tudi za množični turizem manj privlačne lokacije in zgodbe. »Pustiva Bled, Bohinj in Portorož. Seveda so fantastični, ampak navade turistov se spreminjajo. Turisti ne iščejo več samo lepega pogleda, pač pa potrebujejo stik z okoljem, v katerega pridejo, kar pomeni stik z ljudmi. Pri teh ljudeh je zato treba vzbuditi zavedanje, da so pomembni, da zmorejo. In ravno pri tem ima TZS izjemno odgovorno in pomembno vlogo: delati na terenu, z ljudmi. To je prihodnost slovenskega turizma! Ne smemo dovoliti kobilic, ki bi priletele z Vzhoda in pomendrale ter pojedle vse, kar je zelenega v Sloveniji,« je bila brez dlake na jeziku.

»Dobro smo to naredili!«

Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo na tisoče. »To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in v njem spi, dokler ne ozavestiš, da so v njegovi naravi sobivanje, pomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: ‘Dobro smo to naredili!« Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno,« se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, »saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega.«

Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah, kjer so jo letos za njeno požrtvovalno delo nagradili z zlatnikom občine, v kateri je tudi dolgoletna svetnica. »Resnično lahko rečem, da sem najbolj ponosna na to, da mi je uspelo sodelavcem pokazati malo širšo perspektivo, najsi je šlo za to, da so se prvič usedli na letalo in se odpeljali v tujino, prvič stopili na oder pred sto ljudmi, da so kmečke žene sprejele naročilo in skuhale kosilo za Zvezo gasilskih društev Slovenije ali da so na srečanju ob kopi velikanki naše gospodinje pripravile čudovito pojedino za ugledne goste. Z enim samim namenom – da bi se običajni ljudje, pisani z veliko začetnico, začeli zavedati, da so veliko vredni, da znajo, da zmorejo in imajo priložnost,« je izčrpno odgovorila na vprašanje, na kaj je najbolj ponosna.

Savus, pravljica, ki jo je uresničila

Ljubezen do ljudi in vseživljenjskega učenja jo je pripeljala do študijskih krožkov, kar je certificirani inštruktorici prineslo priznanje Andragoškega centra Slovenije. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da so po njeni zaslugi Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. »Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane,« je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja.

V času epidemije covida-19 so seveda možnosti za druženje okrnjene, zato naša sogovornica svetuje, naj delamo na sebi. »Ko se v naravi usedeš in utihneš, počasi utihnejo tudi tvoj um, razum, tvoja naučena zgodovina in vzorci, ki si jih skozi leta življenja pridobil in deluješ v skladu z njimi. In potem imaš možnost, da se zaveš nekih drugih stvari, ki so velikokrat mnogo pomembnejše.«

Radeški center vseživljenjskega učenja

Za delo na sebi imajo v Radečah na voljo celo poseben prostor za jogo, ki so ga prostovoljci študentske delovne brigade postavili ob Hiši na Magolniku, ki je Marijina velika ljubezen in še en radeški spomenik prostovoljnega dela. »Gre za hišo, ki jo je pred leti odkupila občina, v njej pa smo naredili center vseživljenjskega učenja, namenjen vsem generacijam. V njej so se odvile številne delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, pohodi ob luni, joga, meditacije. Veliko je bilo tudi strokovnih predavanj o negi gozda, varnem delu v njem, prihajali so kuharski mojstri, učili smo se permakulture in naravnega načina gojenja zelenjave,« je nanizala samo nekatere aktivnosti hiše, ki so jo zgradili, obnovili in opremili domačini. Nobenega dvoma ni, da so Radečani dobro pripravljeni na spopadanje s kriznimi časi.

Polona Frelih

Fotografije: osebni arhiv