Spokojnost ob sprehodu po gozdu ob sneženju je poseben občutek

0
330

Aleš Krivec je pokrajinski fotograf, ki se je s fotografijo začel ukvarjati leta 2013 bolj za šalo kot zares, nato pa ga je povsem zasvojila. Za dober posnetek mu tako ni odveč vstati sredi noči, se s težko opremo vzpenjati v priljubljene Julijce ali Karavanke ter tudi ponoči ‘stati sredi ničesar’ ter čakati na pravo svetlobo. Pravi, da se v Sloveniji skriva še veliko čudovitih motivov, ki jih lahko vsako leto občudujemo tudi na njegovih koledarjih.

Zimski pogled na jezero Jasna v Kranjski Gori

 Je dobra fotografija bolj odvisna od sreče ali priprav?

Najboljše fotografije so običajno tiste, ki so plod obojega. Seveda se kdaj zgodi, da te dobre razmere povsem presenetijo in si komaj lahko dovolj hiter, da jih ujameš, vendar pa je to bolj izjema kot pravilo. Spremljanje vremenskih pogojev in izbira lokacije na podlagi tega sta zelo pomembni, saj povišata verjetnost, da se bo vse skupaj poklopilo natanko tako, kot si pokrajinski fotografi želimo.

Kateri letni čas ponuja najboljše možnosti in pogoje za dobro fotografijo? Verjetno se je pozimi naporno vzpenjati v hrib z opremo?

Mislim, da vsak letni čas ponuja približno enake možnosti, saj je ravno spreminjanje narave skozi čas največji čar fotografije. Zima seveda onemogoča dostop do določenih lokacij (ali jih vsaj oteži), je pa ravno to lahko tudi prednost. Spokojnost ob sprehodu po gozdu ob sneženju je vsekakor občutek, ki je nekaj posebnega. So pa seveda za večino težko dostopni višji vrhovi. Mogoče mi je glede fotografije še najmanj pri srcu poletje, ker je treba za vzhode vstati res zgodaj, za zahode pa malo ‘trpeti’ pri hoji navkreber.

Krivec pravi, da v Julijcih sicer ni kakih divjih zveri, le kakšen gams te takole zvedavo pogleda.

Pogosto fotografirate visoko v hribih, se tja odpravite sredi noči ali na lokaciji prespite. Se vam je, v divjini narave, kdaj zgodilo kaj presenetljivega, nevarnega ali zabavnega?

Običajno se v gore odpravim zelo zgodaj (poleti tudi ob 2. uri zjutraj), občasno pa tam tudi prespim (v koči ali kar pod milim nebom). Nevarnih pripetljajev še nisem imel, saj se živalski svet človeka izogiba, v Julijskih Alpah pa kakšnih nevarnih zveri niti ni. Verjetno je še najbolj nevarno, da bi kakšen kozorog pomotoma sprožil kamenje, je pa majhna verjetnost za to.

 Je čakanje na sončni vzhod ali pravo svetlobo v naravi bolj nujno zlo ali ‘nekakšna meditacija’? Kako se zamotite med, kot temu pravite sami, nočnim stanjem sredi ničesar, ki lahko traja tudi zelo dolgo?

 Čakanje sončnega vzhoda je po navadi kar vznemirljivo in niti ne traja dolgo, saj se običajno kar mudi na vrh. Drugače je pri nočni fotografiji, kjer se je res treba zamotiti in preganjati dolgčas. Malo neprijetno je predvsem pozimi, ko te ob večurnem stanju tudi ob primernih oblačilih začne pošteno zebsti.

Včasih si pomaga z dodatno osvetlitvijo, da doseže pravi učinek – tokrat na Pokljuki.

Se na fotografske poti vedno odpravite sami?

Skoraj vedno sem sam, občasno pa se pridruži še kakšen fotografski kolega.

Pravite, da ne potujete radi, tako da vaše fotografije nastajajo približno 30 km okoli vašega doma na Jesenicah. Kje najdete še neodkrite kotičke?

Ne bi ravno rekel, da ne potujem rad, je pa res, da nisem neki veliki popotnik. Sem pa najbolj ponosen ravno na tiste fotografije, ki jih naredim v okoliških gorah in hribih, saj sem nanje še posebej navezan. Je pa tako, da narava s svojim nenehnim spreminjanjem ponuja nešteto motivov, tako za dobro fotografijo ni treba potovati na najbolj ikonične lokacije, ki so po drugi strani tudi najbolj fotografirane in je tako tam še težje ustvariti nekaj res svojega.

Eden od izzivov nočne fotografije je, da v samoti in mrazu dolgo čakaš na pravi trenutek.

Ste razmišljali, da bi se po motive odpravili tudi v druge dele Slovenije ali so vam Julijci še vedno najbolj pisani na kožo?

Vsako leto si rečem, da se bom več posvetil fotografiji drugih delov Slovenije, pa na koncu vedno največ časa preživim v Julijcih in Karavankah. Mi je pa všeč predvsem Dolenjska, saj se mi zdi, da je od vseh pokrajin še najmanj fotografirana.

Iščete možnosti za dobro fotografijo tudi spontano, na izletih, ali se na vsak podvig dobro pripravite in vse preračunate vnaprej?

Opremo imam vedno s seboj, se pa običajno vnaprej pozanimam, kakšne možnosti bom imel na določenih lokacijah (recimo v Dolomitih). Tako je lažje priti do posnetka, ki ti je všeč.

Idilično nočno nebo na Pokljuki.

Nočna fotografija je verjetno poglavje zase. Zahteva več priprav in vztrajnosti v neudobnih razmerah? Kako hud problem je svetlobno onesnaževanje in kako ga rešujete?

V Sloveniji čisto temnih točk ni, so pa določena področja še vedno dobra za nočno fotografijo. Sicer se bo svetlobno onesnaženje opazilo tudi pri fotografijah s Pokljuke, pa vendar je to dovolj majhno, da se ga da v postprodukciji večinoma odstraniti.

Začeli ste kot ljubiteljski fotograf, da bi s svojimi posnetki dopolnili teme WordPress, ki jih izdelujete in prodajate. Ali razmišljate, da bi se mu posvetili v celoti?

Verjetno povsem v celoti ne, ker bi to pomenilo, da je fotografija postala služba, česar pa nočem. Vsako leto pripravim svoje izdelke, kot so koledar, razglednice in voščilnice, s katerimi lahko pokrijem vse stroške, ki jih fotografija prinaša. Ne želim pa delati veliko projektov po naročilu in se rajši osredotočam samo na tisto, kar res želim fotografirati.

Dobra fotografija je plod sreče in priprav – takole je v objektiv ujel nevihto.

Že dvakrat zapored ste zmagali na natečaju Sony World Photography Awards, lani tudi pri Nature Photography of the Year v kategoriji ‘pokrajina’, slovenski National Geographic objavlja vaše fotografije, za vami je prva razstava Utrinki časa … Vas nagrade motivirajo ali vas še vedno žene predvsem strast do tega, da ustvarite res dober posnetek? Kakšni so vaši načrti za naprej?

Nagrade in objave so lepa potrditev in motivacija za naprej, pa vendar mislim, da bo glavna spodbuda vedno predvsem, da je to nekaj, kar me res veseli, zato mi ni odveč vstati sredi noči ali čakati več ur na mrazu. Preprosto me nekaj žene, da se s tem ukvarjam skoraj vsak dan.

 Vsako leto pa pripravite tudi zelo priljubljen koledar s svojimi fotografijami. Nam lahko izdate, kaj prinaša letošnji in ali vam bodo pri izboru spet lahko pomagali sledilci na facebooku?

Koledar je že natisnjen in na zalogi. Letos sem vse fotografije izbral kar sam, ogledate pa si ga lahko na spletni strani: https://dreamypixel.com/si/izdelek/koledar-2021-utrinki-casa/

Mateja Blažič Zemljič

Foto Aleš Krivec

Rateče se prebujajo iz jutranjih meglic.

 

 

PUSTI SPOROČILO