Na Polhograjsko Grmado mimo cerkve sv. Uršule

0
1225
Na vrhu Polhograjske Grmade Foto: M. G.

Polhograjska Grmada je eden najlepših in najbolj priljubljenih pohodniških ciljev v Polhograjskih dolomitih; poti, ki vodijo nanjo iz različnih izhodišč, so raznolike in razgibane. Ponekod se nam zaradi skal in prepišnih grebenov zazdi, da smo v visokogorju, čeprav je Grmada visoka »samo« 898 metrov. Z nje se odpirajo lepi pogledi na Alpe.

Francozi so Grmadi nekoč nadeli ime Ludvik XIV. (Louis Quatorze), saj se jim je njen nenavadno rogljati greben z navpično odsekano glavo zdel podoben čeljusti in nosu tega francoskega kralja, piše v Izbranih izletih po Gorenjskem, Goriškem, Notranjskem, Dolenjskem in Zasavju iz leta 1953 legendarni pisec planinske literature Rudolf Badjura.

Po gozdu, travnatih pobočjih in čez skale

Cerkvica sv. Uršule Foto: M. G.

Ena najlepših poti nanjo povede iz Polhovega Gradca oziroma z začetka ceste proti Mačkovemu grabnu, skozi Setnico in mimo cerkvice sv. Uršule.

V Polhovem Gradcu zapeljemo proti Črnemu Vrhu, mimo Polhograjske graščine, do odcepa za Mačkov graben (in Grmado), kjer zavijemo desno. Parkiramo malce naprej od križišča na enem od parkirišč ob cesti.

Vzpnemo se po asfaltirani cesti, a nas markacije kmalu usmerijo levo v gozd. Do Setnice in tamkajšnje kmetije odprtih vrat Pri Mehačku (odprta je ob koncih tedna) hodimo po prijetni gozdni stezi in kolovozu. Za hišami v Setnici se svet odpre v travnata pobočja in le nekaj sto metrov je do slikovite cerkvice sv. Uršule. Od tod se začne pot polagoma strmeje vzpenjati, ko zagrizemo v hrib, stopimo s travnate steze na ozko potko, pod nogami nam zaškripata grušč in mivka. Ko dosežemo vršni greben, se nam z desne priljuči pot, ki privede iz Dvora, na levi pa je le za spoznanje više Mala Grmada (853 m).

Zatem se spustimo po nadelanih stopnicah do škrbine, od koder se pot spet strmo vzpne po ozkem in skalnatem grebenu. Tukaj je občasno potrebna pomoč obeh rok. Čez čas se pot spusti po desni strani grebena po prijetni stezici, zatem pa se spet strmeje vzpne, dokler nas markacija ne usmeri levo na ozko in precej »pokončno« stezico, ki se konča na vrhu Grmade.

Na vrhu je okrogla smerna plošča, ki nam pomaga pri prepoznavanju gora in hribov v daljavi, sicer pa od tod pogled seže tudi proti vsem trem slovenskim gorskim skupinam: Kamniško-Savinjskim Alpam, Karavankam in Julijcem.

L. L.

Prejšen članekKakovosten med z ljubljanskih streh (in balkonov)
Naslednji članekKo nas v muzej povabi sam France Prešeren

PUSTI SPOROČILO

Please enter your comment!
Please enter your name here