Piše: Anton Tone Lesnik, gozdar, upk
Zakaj nekaj malega? Ker je o hoji že veliko napisanega in izrečenega.
Na primer: »Hoja je naš najnaravnejši načina gibanja, s katerim ‘zaslužimo’ nemalo koristnosti za zdravje, da o lepotah, ki se medtem nizajo okoli nas, sploh ne govorimo.« (Dario Cortese)
»Hoja je način, da pridete od tu, kjer ste zdaj, do tja, kamor želite priti, ko ni avtomobila, avtobusta, vlaka, ali dvigala, s katerim bi se lahko peljali.« (Hoja za zdravje in moč, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1991, prevod Janez Penca).
»Ko hodimo, seveda zavijemo na polja in v gozdove, kaj bi se vendar zgodilo z nami, če bi hodili le po parkih in trgovskih središčih.« (Henry David Thoreau. Hoja. Umco, Ljubljana 2019, str. 18)
Prav vsi, mladi in stari, pa lahko hodimo, narava nas vabi vsak dan in v vseh letnih časih. (Drago Ulaga v Hoja za zdravje in moč. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1991, str. 9).
To je le nekaj citatov oziroma navedb iz bogate literature o hoji. Med temi, ki sem jih zapisal, kar trije izrecno omenjajo naravo. Ko razmišljam o vrstah hoje, mi pridejo na misel sprehajalna hoja, hoja po vsakdanjih opravkih, nordijska hoja, pohodniška hoja, planinska hoja. Vsako od teh bi lahko opisal glede na tehniko, hitrost ter učinek na zdravje.
Kakšna pa bi naj bila hoja, v naravi, ki ni namenjena predvsem fiziološkim učinkom na naše telo? Kako bi jo lahko poimenoval? Domislil sem se besedne zveze ‘hoja za spoznavanje in doživljanje’ (HSD). To je hoja, ki je počasna, pri kateri korak zastane, da se oko lahko zazre v občudovanju lepot narave, njenih podrobnosti, ko misel oblikuje vprašanja in išče odgovore, ko obraz zazna še tako lahno sapico, ko uho prestrezea šume, brenčanje, petje in žvrgolenje, žuborenje, ko dotik z roko zazna gladkost, hrapavost, vlažnot, mokroto, suhoto, trdoto, mehkobo. Ko se lahko mirno ustaviš, da ujameš svoje misli, morda kaj narišeš ali brez naglice fotografiraš. Ko ni treba skrbeti, da ti bodo sopotniki ušli daleč naprej, ker si sam ali s sebi enakimi.
Koliko je take hoje med nami? Zanjo se moramo vzgajati. Iz izkušenj vem, da je pri vodenju skupine za tako hojo treba udeležencem pomagati, da se znajo osvoboditi bremen misli na vsakdanje skrbi, da znajo utihniti in se čuječe osredotočiti na doživljanje narave z vsemi čutili. Potem se bodo spoznavanju pridružili tudi blagodejni učinki narave na zdravje telesa in duha.
