Onkraj pepela jeza sovražnikov premine

Ozka dolina reke Tolminke se globoko zajeda v gorsko verigo, kjer so se na izjemno težkem terenu med letoma 1915 in 1917 v dvanajstih krvavih soških bitkah bíli najhujši boji. Po strmih pobočjih se vijejo zasuti nekdanji strelski jarki, zaraščeni vhodi v zaklonišča skrivajo prazne, pretežno porušene kaverne in podzemne hodnike. Na nekdanjo prisotnost vojaštva opozarjajo ostanki zarjavelih čelad in menažk, bodeče žice in granatnega drobirja. Staro sovraštvo je pozabljeno. Nad dolino vlada mir.

Mir – PAX – kot sveti simbol, kot tolažilna obljuba, najlepša in najbolj ganljiva beseda, ki jo premorejo vsi jeziki tega sveta, je pred stotimi leti zapisal neki dunajski časopis. Objavil je članek o spominski cerkvi Svetega Duha v Javorci pri Tolminu, prelepem spomeniku miru, zgrajenem sredi vojnega divjanja kot upanje, tolažba in spomin na padle soborce.

Želja po poklonu padlim soborcem

Enote 3. gorske brigade avstroogrske vojske so bile razporejene na obrambnih položajih od Tolmina prek Vodil vrha, Mrzlega vrha in planine Sleme do Rdečega roba. V prvem letu bojev na soški fronti je smrt neutrudno kosila. Območje so prekrila številna vojaška pokopališča. Vojaki so se padlim soborcem želeli pokloniti s postavitvijo dostojnega spomenika v zahvalo za njihovo žrtev in kot opozorilo poznejšim, v miru živečim rodovom. Decembra leta 1915 so s svojo željo seznanili brigadne častnike, ki so jo sprejeli z odobravanjem. Generalmajor Karl von Gerabek, tedanji poveljnik 3. gorske brigade, je izdal povelje, da se vse enote brigade obvesti o tej pobudi. Do 15. januarja 1916 je poveljstvo zbiralo osnutke in predloge tega nekakšnega natečaja. Spomenik naj bi se zlival s čudovito naravo in gorami. Bil naj ne bi le simboličen, ampak naj bi imel določen namen. To bi pripomoglo k njegovi trajnejši ohranitvi, kajti spomeniki, postavljeni v odročnih krajih, so marsikdaj prepuščeni pozabi. Opuščeni in zanemarjeni postanejo za poznejše rodove nepomembni.

Izmed številnih prispelih osnutkov in predlogov, kakšen naj bo spomenik in kje naj bi stal, so jih v ožji krog izbrali sedem. Po natančni proučitvi so izbrali načrt št. 3, delo dunajskega umetnika, slikarja in arhitekta Remigiusa Geylinga. Kot rezervni nadporočnik se je bojeval v enotah 3. gorske brigade. Predvidel je postavitev in ureditev spominske cerkve in zanjo izdelal štiri risbe. Dela bi lahko izvedli pripadniki brigade, po vojni pa bi cerkev prevzela v upravljanje župnija Tolmin in skrbela za njeno vzdrževanje.

Za delo so poprijeli vsi vojaki

Izbrana Geylingova ideja je bila sprejeta z navdušenjem. Februarja leta 1916 so po vseh brigadnih enotah začeli zbirati prostovoljne prispevke za postavitev cerkve. Odziv vojakov je bil izjemen, s ponosom so prispevali svoj delež k postavitvi spomenika padlim soborcem. Iz svojih skromnih prihrankov so za pokrivanje stroškov gradnje zelo hitro zbrali 14.000 kron.

Iskanje lokacije za cerkev je potekalo v tajnosti. Morala je biti neopazna za sovražnika in enako oddaljena od bojnih položajev vseh enot brigade. Posebna komisija je primeren prostor za svetišče našla v Javorci (mimogrede: ledinsko ime Javorca izvira iz poimenovanja za javor, o katerem staro ljudsko izročilo pravi, da je sveto drevo), na skalni vzpetini v Pologu visoko nad desnim bregom Tolminke, v središču položajev vseh šestih bataljonov brigade, približno dva kilometra in pol oddaljeni od vseh enako.

Cerker so začeli graditi 1. marca 1916. Njeno vodenje je prevzel topničar Géza Jablonszky iz Budimpešte, tedaj je bil poročnik. Z iskanjem delovne sile ni bilo težav. Številni vojaki najrazličnejših poklicev so se prostovoljno prijavljali za delo v prepričanju, da je to njihova moralna obveznost. Ni jim bilo treba ukazovati, posvečenemu cilju so namenjali čas, sicer predviden za počitek. Dela so izvajali kamnoseki, kovači, mizarji, tesarji, krovci, slikarji in tapetniki, vsi pripadniki brigade, ki so se pri gradnji izkazali kot velika štiritisočglava družina.

Kot vodja gradnje je Jablonszky zelo dobro organiziral delo. Znal je porazdeliti delovno silo in pravočasno priskrbeti gradbeni material, gradnja je lahko potekala nemoteno. Ves čas je sodeloval z idejnim avtorjem cerkve Geylingom, sledil njegovim arhitekturnim načrtom in umetniškim zamislim. V skromni leseni baraki v vojaškem taboru Pologar je bil njun atelje.

V dolini Tolminke je nastalo živahno gradbišče. Ves material za cerkev so vojaki obdelali, izdelali in pripravili na delovišču, v improviziranih delavnicah na prostem. Delali so z veliko vnemo. Kamen so pridobili iz skalnega materiala, ki so ga izdolbli ob izravnavi ploščadi za cerkev. Lomili so kamnite bloke in jih klesali. Les in zidarsko gradivo so prinašali iz zaledja. Macesnova debla iz Bohinja, ki so jih potrebovali za cerkveno ladjo, je od več kilometrov oddaljene železniške postaje več kot tisoč vojakov prostovoljno znosilo šest ur daleč. Po poseben material za gradnjo je Geyling nekajkrat moral na Dunaj. Spremljal ga je topničar Anton Perathoner, južnotirolski rezbar, doma iz St. Ulricha v dolini Grödental, ki je v Javorci prevzel vsa pomembnejša mizarska in rezbarska dela.

Temeljni kamen je položen!

Temeljni kamen so položili 4. aprila 1916. Slovesnosti v Pologu, kjer je odmevala godba, so se udeležili vojaški duhovniki, okoli sto častnikov vseh bataljonov in oddelkov, med najvišjimi tudi poveljnik XV. korpusa, general pehote Rudolf Stöger-Steiner, ter številni vojaki. Po pregledu častne čete je bila slovesna maša na prostem. Generalmajor Karl von Gerabek, poveljnik 3. gorske brigade, je prisotnim pojasnil namen zidave cerkve. Korpusni poveljnik je položil temeljni kamen in pod vhodna vrata cerkve, vloženo v kovinsko kapsulo, položil »ustanovno listino«, ki govori o vzrokih za gradnjo. Na pergament jo je v latinskem jeziku z umetniško pisavo izpisal nadporočnik Geyling.

Gradnja je hitro napredovala. Temelje so vkopali v skalo. Na spodnji kamniti del stavbe so postavili leseno konstrukcijo: glavno in dve stranski ladji, apsido in zvonik. Prostorna secesijska notranjost spominja na baziliko. Popolna ubranost štirih barv, po zamisli Geylinga črne, modre, zlate in nekaj bele, pri obiskovalcu zbudi posebno razpoloženje, občutek svetosti in posvečenosti. Vse barve so uporabljene le v enem tonu. Stebre krasijo barvne intarzije. Zaključni steni pred apsido sta okrašeni z Geylingovima oljnima slikama na platnu Lebdeča angela, katerih obraz je upodobil po svoji ženi Mathildi. Secesijska angela varujeta oltar, delo mizarskega mojstra Perathonerja. Po Geylingovih predlogah je izdelal tudi razpelo z izrezljanim Kristusom in izvirno oblikoval tabernakelj. V belini nad secesijskim oltarjem se lesketa stilizirana mozaična podoba Svetega Duha v podobi goloba, ki oznanja mir. Kovinska ograja pred prezbiterijem, cerkveni svečniki in viseča svetilka pri oltarju, večna luč, vse je ročno delo, izdelano iz kovanega železa v neposrednem zaledju bojišča. Nasproti oltarja stojijo trije častni stoli, ki jih je zasnoval Geyling, iz lesa tise s planine Govnjač pa izdelal Perathoner. Na sivih tleh na pozlačenih mozaičnih ploščicah izstopajo začetnice cesarja Franca Jožefa in letnica 1916.

Zidne površine namesto poslikav prekriva 32 hrastovih plošč, nekaj jih ima po vzoru triptihov dve krili. V plošče so vžgana imena 2565 padlih avstroogrskih vojakov, pripadnikov 3. gorske brigade. Urejena so po enotah in vojaških činih. Tiskarji so jih v trdi hrastov les vžigali s pomočjo razgretih kovinskih kalupov črk in stiskalnice tri mesece, dan in noč v več izmenah. Hrastove plošče se listajo kot strani v knjigi in kot najbolj pretresljiv element spominske cerkve so prava knjiga mrtvih. Med okni so na stenah v tehniki fresko naslikana imena vojaških formacij v okviru brigade.

Zunanjost cerkve krasi dvanajst barvnih steklenih oken, vmes pa je Geyling v tehniki fresko naslikal podobe stiliziranih grbov 20 kronovin nekdanje avstroogrske monarhije. Nad vhodom sta na lesenem zvoniku avstrijski in madžarski grb, povezana s habsburškim grbom in napisom Nedeljiva in neločljiva. Zgoraj sta sončna ura in napis PAX (mir), sporočilo in opomin za večni mir.

Dragoceno zavetje v iskanju tolažbe in miru

V 184 dneh je bila spominska cerkev dokončana in 1. novembra 1916 so jo začeli uporabljati za cerkvene obrede. Vojaki so lahko v njej poiskali tolažbo in umiritev. Bili so različnih narodnosti in veroizpovedi. Radi so se udeleževali bogoslužja, vrata cerkve so bila odprta vsem: katoličanom, protestantom, muslimanom, Judom in tudi ateistom. V iskanju utehe v veri so molili vsak po svoje in v božjem hramu za kratek čas pozabili na vojno.

Kot je zapisal dunajski časopis, cerkev že na zunaj pripoveduje zgodbo te vojne, te vojske, te brigade. Geyling in Jablonszky sta jo posvetila Svetemu Duhu kot željo po miru in kot simbol zmage nad smrtjo.

Ob prvi obnovi sredi tridesetih let prejšnjega stoletja so italijanske vojaške oblasti ob vhodu vklesale latinski napis: Ultra cineres hostium ira non superest (Onkraj pepela jeza sovražnikov premine). V znak sprave in odpuščanja, v spomin vsem padlim.

Cerkev v Javorci že stoletje oznanja mir. Zgrajena v nemirnem času sredi vojne vihre je poklon človeku in spomenik humanosti. Zdaj je točka srečevanja na poti miru in prizorišče spominskih in drugih prireditev. Od leta 2007 ima znak evropske dediščine medvladne iniciative. Tudi zato je izjemna turistična točka.

Mojca Rutar