Redkokdo v Sloveniji ne pozna znamenite lekarne v samostanu Olimje pri Podčetrtku, njenih lično urejenih vrtov in malce skrivnostne freske menihov, ki so znanje o zeliščih tako skrbno gojili in zapisovali. Zgodovinski zapisi pričajo tudi o bogatem zeliščarskem delovanju Žičke kartuzije, ki so jo pred kratkim uspešno delno prenovili. Kakor pričajo zapisi, so imeli bolnišnico že leta 1185. Najbolj pa slovi na Slovenskem samostan Stična, in sicer s svojimi izdelki in recepturami za prijazno zdravljene različnih tegob z zdravilnimi zelišči. Slovenci in Slovenke smo ljubitelji zdravilnih rastlin, skoraj je ni družine brez domače mešanice čaja, namočene šentjanževke ali ognjiča v olju, sirupa iz bezgovih cvetov ali smrekovih vršičkov. Naši kraji in vasi nadaljujejo tradicijo sušenja, namakanja in predelave vseh vrst zelišč, tako na slovenskih družabnih omrežjih in v revijah mrgoli receptov iz zelišč proti 1001 nadlogi, ki nas tarejo. Utegnili bi biti evropski ‘prvaki’ v pisanju in poznavanju zelišč za domačo rabo.
Navkljub sodobni medicini smo pri nas ohranili naklonjenost do ‘tete Pehte’, ki je v pripovedi vrnila z zelišči Mojci vid, občudujemo ‘kosobrine’, ki znajo v pravem trenutku priporočati domač pripravek, ki omili tegobo ali dve. Prav zaradi je zanimivo vedeti, kako je z zeliščarsko tradicijo drugje v Evropi. Prav gotovo ni tako pestra in razvejanja kot slovenska, saj imamo neprimerno več botanične raznolikosti, a vredno in zanimivo se je učiti tudi od drugih, da prepoznamo vrednost lastnega.
Dylan Warren-Davis je britanski medicinski zeliščar z več desetletji izkušenj, pisec knjig in razprav o zeliščih in branju z dlani, leta 1982 je diplomiral na britanskem Nacionalnem inštitutu za medicinske zeliščarje. Bila sem iskreno presenečena, ker je bil med najbolj uglednimi predavatelji znanstvene konference na temo eteričnih olj in zeliščne medicine Botanica 2022, kjer so predavali zdravniki, psihiatri, farmacevti in zeliščarji z vsega sveta. Gospod Warren-Davis je najbolj izstopal. Le kako se je branje dlani uvrstilo na tako konferenco? Leta 1990 je izšla njegova knjiga The Hand Reveals: A complete guide to European Cheiromantical Tradition. Povabili so ga tudi, da prispeva definicijo o branju z dlani za Oxford Companion to the Body, ki ga je izdala Oxford University Press.
V trenutku, ko sem se začela pogovarjati s tem izjemnim poznavalcem botanike, zdravilnih zelišč, branja dlani in srednjeveške alkimije, sem razumela, zakaj je dobil toliko pozornosti.
V Sloveniji ne poznamo diplome ali poklica, kot je medicinski zeliščar (medical herbalist), najverjetneje bi to prevedli kot zeliščar, a s tem bi zanemarili pomen zdravilnih zelišč. Kot mi je povedal gospod Dylan, prihaja iz družine, v kateri se je že njegova mati Ann Warren-Davis ukvarjala z zeliščarstvom in zdravljenjem bolezni z njihovo pomočjo v Londonu, pri čemer je bila zelo uspešna. Bil je njen pomočnik in je nadaljeval družinsko tradicijo. Kar me je neznansko presenetilo, je, da je zakonsko dovoljenje za tovrstno zeliščarsko medicino neprekinjeno v veljavi od vladavine zloglasnega angleškega kralja Henrika VIII. Obstaja tehten razlog, da je tako. Omenjeni serijski morilec žena se je zaradi številnih ločitev odcepil od ‘vesoljne’ Cerkve v Vatikanu in se razglasil tudi za absolutnega verskega vladarja poleg posvetnega. Tako je dotedanja cerkvena oblast nad samostani prenehala, nune in menihi, ki so imeli v srednjem veku tudi vlogo pomoči bolnim, so tako prenehali delovati. Kmečko prebivalstvo je ostalo brez oskrbe v hudi uri bolezni in nesreč. Kosila je kuga …
Zato je Henrik VIII. s tem zakonom (Herbal Charter) spodbudil, da se je uveljavi poklic zeliščarstva za pomoč ljudem v stiski. Drugačna kot naravna medicina v tisti dobi tako ali tako ni obstajala. Kot je povedal gospod Dylan, je britanska oblast takoj po 2. svetovni vojni in s prebojem industrijske farmacije želela ta poklic ukiniti, vendar jim ni uspelo, dodal je še, da je enako želela Evropska unija, dokler je bila Velika Britanija še njen del. Postopki za prepoved britanskega zdravilnega zeliščarstva kljub temu niso bili uspešni. Lahko sklepamo, da je stoletna tradicija medicinske rabe zelišč našla svoje mesto med ljudmi.
Na konferenci Botanica 2022 je Warren-Davis predstavil delovanje najbolj znanega britanskega zeliščarja Nicholasa Culpeperja (rojenega leta 1616). Na Otoku naj bi bil tako znano ime v vsaki hiši, kot je pri nas ime patra Ašiča, le da je Culpeper živel pred 405 leti. Za preprosto ljudstvo je naredil poseben preboj, saj je o zeliščih pisal v angleškem jeziku, ne v latinščini, kot je bilo tedaj pravilo v izobraženih krogih. Leta 1649 je Nicholas Culpeper napisal svojo znamenito farmakopejo, ki je bila eden prvih medicinskih priročnikov, namenjenih laikom, in jo še danes pogosto citirajo. Culpeper je študiral na univerzi Cambridge, da bi postal zdravnik, po tragični smrti njegove zaročenke se je namesto tega odločil, da gre za vajenca pri lekarnarju, in je vse življenje pisali ter pomagal trpečim, tudi če niso imeli denarja.
Je uspeh njegove knjige morda precenjen? Gospod Dylan trdi, da ne. Uspeh Culpeperjeve knjige o zeliščih je osupljiv, saj je z izjemo Svetega pisma to edina knjiga, ki je od prve objave ostala v neprekinjenih tiskanih nakladah v ZDA. To je bila prva medicinska knjiga, ki je bila natisnjena v Severni Ameriki, saj je njen izvod prečkal Atlantski ocean s prvimi britanskimi priseljenci v 17. stoletju, ki so pristali na vzhodni ameriški obali. Vendar, kot opozarja gospod Dylan, so poznejše izdaje umaknile posebnost Culpeperja, ki je bolezni povezoval tudi z zvezdami, natančneje astrologijo, predvsem pa je želel pomagati preprostim ljudem, tako je zapisal: »Za tisk pišem prevod zdravniške knjige iz latinščine v angleščino, da bodo vsi moji sovaščani in lekarnarji razumeli, kaj pišejo zdravniki na svojih računih. Doslej so iz medicine skovali zaroto, recepte so pisali v skrivnostni latinščini, da bi prikrili nevednost in naredili vtis na bolnika. Želijo ohraniti svojo knjigo za skrivnost, ne da bi vsi vedeli, kako se zdraviti. Zdaj vsi uživajo v evangeliju v preprosti angleščini. Prepričan sem, da se mora enako zgoditi z zdravili in recepti.«
Warren-Davis pravi, da je astrološko razumevanje časa in letnih časov in gibanj planetov izrednega pomena v srednjeveški metafiziki, katere skrivnosti je tudi sam raziskoval. Tu nastopi njegovo poznavanje branja dlani, izredna nenavadnost za današnje dni. Gre za izredno neverjetno zgodbo, saj se je tega znanja priučil od kitajskih budističnih menihov z japonskega otroka Okinava, kamor so slednji pribežali pred komunistično kulturno revolucijo. Njihovo poznavanje branja dlani ima več kot 1300-letno tradicijo. V kitajski tradicionalni medicini namreč velja, da lahko veliko o posameznikovem fizičnem in psihičnem zdravju razberemo tudi s posameznikove dlani. Ko sem gospoda Dylana vprašala, ali ni to malce fatalistično, je odvrnil, da je namen branja dlani ravno usmeritev človeka na pot zdravja in harmonije med dušo in telesom.
Na konferenci Botanica 2022 je s tem namenom predstavil dlan mlajšega moškega, ki je imel težave z odvisnostjo od drog. Po posvetu z gospodom Dylanom se je odločil za življenje v strogi komuni z vegetarijansko prehrano in meditacijo. V dveh letih so se črtne na dlaneh te osebe spremenile in drugače povezale. Opazovanje obeh odtisov dlani s časovnim zamikom je bilo nadvse presenetljivo.
Vemo, da policija uporablja prstne odtise za prepoznavo ljudi, saj so kljub podobnosti unikatni za čisto vsakega človeka. A vendar lahko še tako neverjetno in večini nepomembno lastnost, kot so črte na dlaneh, spremenimo z zdravim načinom življenja.
Warren-Davis je tako predstavil zanimiv in osupljiv pogled na zeliščarstvo in branje dlani, ki dopolnjuje poznavanje zdravilnih rastlin. Njegova prva stranka v mladosti je bil plemič iz britanskega parlamenta, ki ga je poslušal dve uri, ko je razlagal njegove dlani, in mu nato izplačal 10 funtov. Gospod Dylan pravi, da je veliko evropskega znanja pozabljenega, da marsikaj o astrologiji, branju dlani in zeliščih ostaja zakopano v knjižnjicah muzejev in samostanov, a lahko nudi presenetljive uvide v našo tako navadno, a na trenutke veličastno usodo človeškega življenja. Gospod Dylan trenutno piše knjigo, ki temelji na njegovih štirih desetletjih raziskav o metafizičnih simbolih zahodnega zeliščarstva, kar bo gotovo zanimiv pogled v evropsko tradicijo.
Bralcu in bralki tega članka želim, da naslednjič s posebno pozornostjo obiskuje slovenske samostane in njihove knjižnice, opazuje freske na tamkajšnjih stenah in morda odkrije kaj še posebno zanimivega. Dodajmo novo čarobnost vsakdanjosti, ki ni nikoli samoumevna.
Besedilo: dr. Katerina Vidner Ferkov
