Na Goriškem so Simonu Gregorčiču posvečene najmanj tri zanimive pohodniške poti
Ste vedeli, da bo v letošnjem novembru minilo natančno 115 let od smrti Simona Gregorčiča? Goriški slavček, kot Gregorčiča imenujejo še danes, je bil katoliški duhovnik in že v času življenja nadvse priljubljen pesnik, ki je ustvarjal v obdobju med romantiko in realizmom, pisal pa je domovinske, ljubezenske, pripovedne in izpovedne pesmi. Le kdo ne pozna njegovih pesmi Soči, Človeka nikar in Kropiti te ne smem, zbranih v pesniški zbirki Poezije, ki je izšla v štirih knjigah med letoma 1882 in 1908?! In kam drugam bi vas lahko v tem mesecu povabili kot na katero od poti, ki so na Goriškem posvečene prav enemu največjih slovenskih pesnikov?
V tem delu Slovenije po Gregorčiču nosijo ime najmanj tri zanimive pohodniške poti. Najprej vam bomo predstavili tisto, ki pohodnike v novembru že tradicionalno pelje po Oljčni poti Simona Gregorčiča iz Branika na Preserje, od tam pa na Sveti Martin, Brje in nazaj v Branik. V Braniku, ki je včasih nosil ime Rihemberk, je namreč pesnik kot duhovnik služboval med letoma 1873 in 1881. V župniji je kot kaplan skrbel še za tri podružnične cerkve: cerkev sv. Duha v Pedrovem, sv. Martina nad Brjami in sv. Katarine na Preserjah. Vse tri so bile približno uro hoda oddaljene od Branika. Pot si je včasih skrajšal tako, da je prespal na Brjah. V tamkajšnji Čebronovi hiši je bila namreč učilnica, v kateri je otroke poučeval verouk. Gregorčičeva mlajša sestra Katarina, ki je v tedanji Rihemberk prišla skupaj z njim, se je k Čebronovim poročila leta 1876. V spomin na Gregorčičevo službovanje v Braniku in okolici so domačini označili Oljčno pot Simona Gregorčiča in vsako leto v jeseni pripravijo tradicionalni pohod po njej. Nezahtevna krožna pot ima enajst kilometrov, za kar pohodniki običajno potrebujejo med 3,5 in štiri ure, saj je na njej več zanimivih postankov, na poti pa se odpirajo tudi številni čudoviti razgledi po Vipavski dolini. Kot zanimivost naj povemo, da vsako leto na pohodu zasadijo novo oljko in izberejo njenega botra.
Kjer je pisal, prevajal, maševal in kmetoval
Leta 1881 je Gregorčič zapustil Rihemberk in se preselil na Gradišče nad Prvačino. Prav tu je dočakal izid svoje najpomembnejše pesniške zbirke Poezije (1882), pripravil izid ponatisa te zbirke z dodatkom (1884) ter izdal Poezije II (1888) in Poezije III (1902). Na Gradišču nad Prvačino je pisal in prevajal, maševal in kmetoval, sprejemal čestitke in se bojeval s kritiki. Po teh krajih je speljana Spominska in sprehajalna pot Simona Gregorčiča, ki so jo odprli leta 2010. Melodična blagoglasnost in ubranost poezije ‘sina planin’ se je tukaj zlila z ‘rajsko milo’ pokrajino trte in oljke ter prebudila pesniški navdih. Od Gradišča do Renč, od Renč do Gradišča, skozi Arčone in čez Rabatovec je pot opremljena z osmimi panoji – informacijskimi tablami, ki v strnjeni obliki pomagajo obiskovalcu razbrati pomen in razloge, ki so spodbudili nastanek te poti. Pot ponuja številne možnosti za obiske ljudi vseh generacij, v sproščenem in prijetnem pohodniškem vzdušju pa se je mogoče seznaniti z drobci Gregorčičeve življenjske zgodbe ter s povezanostjo teh krajev s pesnikom in njegovim delom. Pešpot je dolga dobre tri kilometre v eno smer, pohodno pa je srednje zahtevna. Z zaustavljanjem ob tablah in razglednih točkah traja pohod približno eno uro v eno smer, vsako leto pa organiziran pohod po Spominski in sprehajalni poti Simona Gregorčiča pripravijo jeseni. Če bodo epidemiološke razmere to omogočale, naj bi bilo tako tudi letos.
Nazaj v planinski raj …
Za konec še na Gregorčičevo učno pot, literarno učno pot, ki sta jo v krajih, kjer je pesnik preživel otroška leta in kjer je tudi pokopan, zasnovala Ljuba Sivec, učiteljica na podružnični šoli Osnovne šole Simona Gregorčiča v Smasteh, in Pavel Čertič iz Kobarida. Celotna učna pot je dolga 11,5 kilometra in s postanki traja približno pet ur, začne in konča pa se v vasi Smast. Od tam se pot nadaljuje do cerkve sv. Duha v Libušnjah, nato pa do Gregorčičeve rojstne hiše v Vrsnem, do Selc in Sv. Lovrenca ter nato nazaj v vasico Smast. Naštete točke na literarni učni poti seveda niso bile izbrane naključno, saj je v vasi Libušnje Gregorčič obiskoval vaško enorazrednico, prejel zakramente in pel novo mašo. V Libušnjah danes ni več šole, Gregorčič pa je po opravljenem prvem razredu šolanje nadaljeval v Gorici. Ko se pot približuje Vrsnemu, boste na začetku vasi zagledali napis, da ste v Planinskem raju. Vas leži namreč pod Krnom, ki je z 2244 metri nadmorske višine najvišja gora Krnskega pogorja. Z majhnega’»placa’ v vasi na desno vodi ozka ulica do Gregorčičeve rojstne hiše. Leta 1951 je Muzejsko društvo iz Tolmina v njej uredilo spominsko sobo, pozneje pa je prešla v upravljanje Goriškega muzeja. Leta 1966 so celotno hišo preuredili v spominski muzej, leta 2006, ob stoletnici pesnikovega rojstva, pa je doživela še eno prenovo, tokrat pod upravljanjem Tolminskega muzeja. V hiši je stalna razstava, ki s predmeti in grafičnimi ponazoritvami prikazuje Gregorčičevo življenje, delo, njegov rod in sodobnike ter samo dobo, v kateri je živel.
Z Vrsnega se pot spusti proti vasi Selce. Vmes prečkamo Bukovje, kjer naj bi po ustnem izročilu 15. oktobra 1844 pesnikova mati rodila drugega sina, Simona. Nižje po poti je odcep za Selce, vendar nadaljujemo po poti v smeri vasi Kamno. Tabla usmeri na stezo, po kateri pridemo v gozd, posut z belim kamenjem, po katerem je vas Kamno dobila ime. Do gozda usmerjajo table, dalje pa znamenja v podobi slavčka na drevesih. Čez pašnik in po stezi pridemo do glavne ceste, s katere že od daleč zagledamo osameli grič s cerkvijo Svetega Lovrenca. Na pokopališču ob cerkvi je Gregorčičev grob z marmornim reliefom kiparja Antona Bitežnika. Odkrili so ga leta 1908, izdelan pa je bil po motivu čolnarja iz pesmi Naš čolnič otmimo. Po obisku pokopališča se pot vrača proti izhodiščni točki v vasi Smast, ki se vidi tudi z griča pri cerkvi Sv. Lovrenca. Ne glede na to, katero od Gregorčičevih poti boste izbrali, se bo misel nanj najbrž vedno prepletala z njegovimi verzi: Pod trto bivam zdaj/v deželi rajskomili,/srce pa gor mi sili/nazaj v planinski raj …
Besedilo: Katja Željan
